Vlak ob 6.13 za Ljubljano in na Železniški postaji Sevnica nas vstopi 21 od skupine Posebna prijateljska potepanja, ena je že na vlaku, tri se nam pridružijo v Zidanem Mostu, potem pa enega izgubimo v Ljubljani. Regionalni vlak za Beljak nas pripelje direktno na Jesenice, sicer z nekaj minutami zamude, vendar sprevodniki uredijo, da nas vlak proti Novi Gorici počaka. Pa še novejši Stadler je, ne tista odslužena ropotija. Med vožnjo vneto urejamo naročilo malic, ne pozabimo pa tudi opazovati in občudovati slikovite pokrajine, ki drsi mimo nas.
Od Jesenic naprej se vozimo po progi, ki so jo kljub zelo naporni trasi zgradili v šestih letih (1900 - 1906). Pomenila je pomembno povezavo med Dunajem in Trstom, danes pa je tudi turistična atrakcija s 37 predori, 27 viadukti, 39 mostovi in petimi galerijami na dolžini 89 kilometrov med Jesenicami in Novo Gorico. Pozorni smo na most nad Vintgarjem iz rezanega kamna, ki se dviga 33 metrov nad gladino Radovne. Sicer pa je najvišji most tisti preko Idrijce pri Mostu na Soči. Skozi drevesne krošnje ujamemo tudi bežne poglede na Blejsko jezero in že je tu Bohinjska Bela z vojašnico in kamnitim Babjim zobom. Pri Bohinjski Bistrici se spomnemo smučanja na Kobli, potem pa zdrsnem v temo predora, ki je najdaljši železniški predor v celoti na slovenskem ozemlju (6.327,3 metre). Karavanški je seveda daljši (7.976 metrov), vendar je delno v Avstriji. Ob dograditvi leta 1906 (na otvoritvi je bil tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand) je bila njegova dolžina 6.339 metrov, sedanjo dolžino pa je dobil leta 1945, potem ko so nemški vojaki ob umiku razstrelili severni portal. To je dvotirni enocevni predor, čeprav je prvotni načrt predvideval izgradnjo dveh enotirnih predorov, med seboj oddaljenih 30 metrov in s prečnimi povezavami na vsakih 200 metrov. Pri gradnji so imeli težave zaradi vdorov vode, zaradi tega so leta 1938 odstranili drugi tir. Predor ima velik pomen za povezavo Gorenjske proti Novi Gorici. Na drugi strani se pripeljemo v Baško grapo - Podbrdo, nad katerim je tudi prelaz Petrovo brdo, planincem znan kot izhodišče poti na Porezen. Grahovo je področje, kjer so snemali film Na svoji zemlji. Zanimiv nam je tudi pogled na naselje Bača, kjer se rečica Bača, ki jo proga na razdalji 22 kilometrov prečka kar na enajstih mostovih, izliva v Idrijco.
Zdaj pa k jezeru! Nastalo je leta 1936 z zajezitvijo Soče v kraju Podselo za Hidrolektrarno Doblar in kasnejšo razširitev za boljši izkoristek vode (leta 1939 in 2002). Dolgo je okrog sedem kilometrov, na najširšem delu meri 600 metrov, vsebuje pa 9 210 000 kubičnih metrov vode. Jez je visok več kot 40 metrov, voda pa je napeljana na turbine po 3.567 metrov dolgem kanalu s premerom 5,6 metra. Doblar I in Doblar II s svojimi štirimi agregati skupaj letno proizvedeta približno 350 GWh, Nuklearna elektrarna Krško pa jih je samo v marcu 2026 - 520 GWh.
Z nami je Anica Gačnik, mojstrica recitacij, ki nam obudi spomin na Simona Gregorčiča:
SOČI
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibélke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
na dno razpenjenih valov!
V PEPELNIČNI NOČI
Polnôčni zvón z visôkih lín
krepkó zaklenkal je!
Potihnil glas je vijolín,
strunár odbrenkal je!
Plesíšča in gledíšča se
povsód zapírajo,
v odprta pa svetíšča se
zemljani zbírajo.
Glej, bôžji hràm tam sréd polján
dviguje se v nebó,
oj bôžji hràm takó prostrán
in pa krasán takó!
Kot réke v morje vanj nocój
krdela silno vró,
svetíšče polno je takój —
in duri se zapró.
Tu v blagru ino v svili vse
nocój košáti se,
diší ti po kadíli vse
in svéti v zlati se.
Več biserjev ko v dnu morjá
pred tábo se iskrí,
in več, ko zvézd je vrh nebá,
tu jasnih je očí.
Tu gibki udje, vzôrna rast,
tu lét in líca cvét,
tu zêmlje slást, bogastvo, čast...
o, ti presréčni svét! —
A čuj!... Nék duh zakliče mi:
"Kar zrèš jih pred sebój,
zapíši mej mrlíče mi
s pepelom tem nocój!"
In stópil sem pred žrtvenik,
kot bi duhovnik bil,
pepel iz óljčnih je mladík
nanj dèl cerkovnik bil.
Pepela zdaj na téme sem
najprvo sêbi vsul,
vtopíl se v misli néme sem,
le Bog je sam jih čul.
Pozvál na to krdela sem
in príšla so hruméč,
zaznámoval jim čela sem
pretèč in pa svarèč:
"Oj, gréšniki mazíljeni,
proč króno in škrlát,
saj bóste vsi prisíljeni,
vkloníti smrti vrat.
Sedaj vi národom ste strah,
strah tudi vas bo zmel,
to žêzlo prah, prestól bo prah,
vi bóste prah, pepel!
Vi, ki zaklade zbirate
iz bližnjikov krví,
ki réveže zatírate —
prah bóste tudi ví!
Ti ròj, ki noč in dan prežíš,
da brata v past bi vjél,
ti smrti v zanjke se vlovíš,
prah bodeš in pepel!
In tí, ki z umom, cvétom let
zdaj bahaš se vesél,
glej, prédno ti odpade cvet,
prah bódeš in pepél!"
Prišèl še mnog, še mnog je tròp,
mar bo se kak otél?
Ne! Vsem podpisal sem pokòp:
"Prah boste in pepel!"
Na zadnje roj še priskakljá,
neskrbnih, jasnih líc,
číst, kakor angelji nebá,
in lépši od cvetíc.
Zaplakal nad tem krasom sem,
češ: tudi ta bo strt!
Še té... tresóčim glasom sem
Zaznámoval za smrt...
Končano! - Ne! - Čuj, duri tam
ječé zaškrípljejo,
in nôve trume v bôžji hram
skoz njé se vsípljejo.
Na teh ni srebra ne zlatá,
in blesk jim je neznán,
na licih tóžnih se pozná
le sled solzâ in rán.
To pač je siromakov ród,
molčé je zunaj stal,
in mírno čakal, da gospod
prostôra bi mu dal.
Sedaj, ko próst mu je pristòp,
korák priblíža svoj,
jaz pa spoznám trpínov tròp,
oh, bil je - národ moj!
Odlôžil sem tedaj pepel,
v klečéče vprl okó,
za blagoslov sem róke vspel
ter kliknil sem krepkó:
Le vstani, vbôrni národ moj,
do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je - vstajenja dán!
Še fotografiranje nekaterih s kapitanom, po koncu vožnje pa se sprehodimo do trga, kjer se posladkamo s sladoledom.
MI BI VSI SE POTEPALI – melodija: Mi smo mi, fantje vsi …
Mi bi vsi se potepali, mi smo prva liga. Ko hitimo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Avtobus in pa vlak: vrtijo se kolesa, noge še dodajamo na poti v nebesa. Pa zakaj ...
Narava da, kultura ja, medsebojna sreča - prijateljska potepanja: se obzorje veča. Pa zakaj ...
Ob spustu zavijemo še k ostankom Rimske hiše iz tretjega stoletja našega štetja. Sicer pa so Rimljani tu živeli od prvega do petega stoletja našega štetja. Kraje iz preteklosti povezuje kulturnozgodovinska pot Čez Most po modrost, označena s simpatično sovico z grške obredne skodelice (peto stoletje pred našim štetjem), ki so jo izkopali blizu Mosta na Soči.
O zgodovini kraja lahko v Wikipediji preberemo:
Kraj leži ob sotočju rek Idrijce in Soče in ob umetnem jezeru za HE Doblar. Večini je ta kraj znan kot Most na Soči, toda to je šele od leta 1952. Prej se je ta kraj imenoval SVETA LUCIJA, po zavetnici Sv. Luciji, kateri je posvečena župnijska cerkev. Ker pa tistim, ko so začeli pisati zgodovino šele po letu 1945, ime Sveta Lucija ni bilo všeč, ker je to ime krščanske mučenke iz 3. stoletja, so ime kraja spremenili v Most na Soči in to je ostalo danes. Bogate arheološke najdbe uvrščajo Sveto Lucijo med najpomembnejše prazgodovinske naselbine v Sloveniji. V starejši železni dobi – med 8. in 4. stoletjem pred Kristusom je tu nastalo naselje, ki po izkopaninah sodeč ni bilo majhno. Ostaline nekdanjih kultur je sredi 19. stol. prvi zbiral, hranil in o njih je pisal župnik Tomaž Rutar. Grobišča so sistematično začeli raziskovati ob koncu 19. stoletja. Tako je bilo do danes kontrolirano izkopanih okoli 7000 grobov. Med arheološkimi raziskavami Goriškega muzeja pa so pod vodstvom Draga Svoljška na desnem bregu reke Idrijce odkrili skoraj 40 stanovanjskih hiš in delavnic. Izmed teh si danes lahko ogledamo temelje starejše železnodobne hiše (5. st. pr. Kristusom) v krajevnem arheološkem muzeju v novi osnovni šoli. Ostaline rimskodobne hiše (3. st. po Kristusu) pa lahko vidimo v novem naselju.
Na Jesenicah nam izkušena sopotnica pomaga kupiti dodatne karte za mednarodni vlakna avtomatu, ker blagajna ne dela več. Dodatek po novem stane dva evra, na vlaku pa je zanj treba plačati štiri evre. Vlak z Beljaka je natrpan, dobimo pa sedeže, ker mladi potniki in potnice vedo, kaj je kultura. Zamujamo, zato uspemo priti šele na vlak za Dobovo ob 19.55, zaenkrat še s perona 98. Naslednji teden teh začasnih peronov za vlake proti Zidanemu Mostu ne bo več, ostanejo samo še za Dolenjsko.
Okrog pol devetih smo v Sevnici: lepo smo izkoristili sončen, ne preveč vroč dan.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar