20. 07. 08

Šentvid pri Planini, Planina pri Sevnici - 20. 7. 2008



Ta dva kraja naj bi bila pri Sevnici, pa sta kakšnih dvajset kilometrov bolj proti severu. Ob Sevničini bi bila to lahko prijetna cesta, če ne bi bil del še vedno makadamski. Pa se kljub temu splača potruditi, sploh, če vodi Janja, ki je na Planini preživela dobršen del svojega življenja. Našo skupino planincev, ki se potepa vsako tretjo nedeljo v mesecu, ni vodila samo profesionalno, ampak tudi s srcem. V sončnem jutru se najprej napotimo do kužnega znamenja na Marofu, ki spominja na čas 1646, ko je kuga v teh krajih zakrivila smrt okrog 1000 ljudi. Janja zna veliko povedati tudi o novejši zgodovini: vzponih in padcih kmetijskih posestev, uspehih podjetja Tajfun, življenju in usodah posameznikov. Po obvezni kavici sledi sprehod v cerkev, pa na razvaline gradu, vmes pa obudimo še spomin na Aniko Wambrechtsamer, avtorico romana Grofje Celjski danes in nikdar več. Planina ji je bila "najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu" in tu je tudi pokopana. Kar naenkrat pa najmlajši član skupine začne tožiti, če bomo sploh kaj hodili. Po planinsko hodili. Res pospešimo korak in se napotimo v hrib mimo kapelic križevega pota do cerkve Svetega Križa. Odpirajo se nam čudoviti razgledi proti Bohorju in Lisci, ki jih s potjo po grebenu proti vzhodu dopolnimo še s tistimi proti Pohorju in Hrvaški. Prej pa se je bilo treba podkrepiti še s Stankino odlično pehtranovo potico. Ta hrib ima zanimive stene na južni strani in nad Šentvidom imajo v načrtu celo plezalno pot. Mi smo se v to slikovito naselje raje spustili po normalni stezi in v gostišču nadomestili vse izgubljene kalorije.

Ni komentarjev: