12. 7. 08

V dolino Možnice - 12. 7. 2008



Tole je pa kar daleč in zato krenemo sevniški planinci na pot malo bolj zgodaj: že ob petih zjutraj. Ni čudno, da v avtobusu še malo dremamo, prebudi nas šele kavica tik pred Jesenicami. Meja na Ratečah in Predelu nam ne dela težav, nekateri sploh ne opazijo, da smo napravili ovinek skozi Trbiž v Italiji, kar je v našem primeru v bistvu bližnjica. Na prelazu nas čaka prijazni domačin, ki nas vodi po teh odmaknjenih krajih naše dežele. Z zanimanjem iščemo odcep ceste na Mangrtsko sedlo, zanimiva nam je vas Strmec, ki so jo včasih imenovali "vas črnih rut", ker so v drugi svetovni vojni bili pobiti vsi moški. Še vedno se poznajo tudi posledice plazu pri Logu pod Mangrtom, trenutno gradijo nov most. Kmalu pod naseljem pa je čas, da se izkrcamo iz avtobusa in pot nadaljujemo peš. Po gozdni cesti najprej korakamo do nekdanje karavle, potem pa se spustimo do izvira Možnice, ki nas očara s svojo bistrostjo in zeleno barvo. Kolikor se da, spremljamo njen tok, slapove in tesni. Dolina Možnice se skriva med Rombonom in Jerebico, poti so lepo označene, vendar pretirane gneče turistov ni. Škoda zanje in dobro za nas. Če so se zjutraj še zbirale megle po bližnjih vrhovih, nam zdaj pogled uhaja v vedro nebo le z nekaj oblaki za okras. Občasno je malo soparno, potem pa lepo zapiha od vode in mi že hitimo po senčni stezi nad Koritnico. Kakšne štiri ure rabimo do trdnjave Kluže, seveda je vmes še vsaj pol ure za malico. Tik pred koncem poti nas preseneti predor iz prve svetovne vojne, ki nas spomni na dni, ko so tod reke "krvave tekle". Tudi trdnjava Kluže iz konca 19. stoletja je bila pomembna v prvi svetovni vojni, o obrambni pomembnosti tega kotička nad tesnimi Koritnice pa priča tudi dejstvo, da je bila tu utrdba že v 15. stoletju za obrambo proti Turki. Poslovimo se od našega vodiča in, da bi bil dan popoln, si privoščimo še povratek preko vseh 50 ovinkov ceste čez Vršič.

Ni komentarjev: