Verjetno ste že uganili, da je bil danes na vrsti rudnik. Zjutraj samo dvanajst stopinj, kakšno poletje pa je to? Ampak sevniški upokojenci se tega ne ustrašimo, pa tudi grozečih oblakov ne. Naš današnji cilj je Velenje.
Da se ne bi preveč utrudili, nas po mestu vodička popelje kar z avtobusom. Presenečeni smo, v kako veliko mesto je zrasel ta otrok povojnih let. In razvil se je tudi. Že samo stavb od Gorenja ne obvoziš tako hitro.
Premogovnik še vedno zalaga termoelektrarno v Šoštanju s potrebnim kurivom, radovedne turiste pa gostoljubno sprejme na oglede. Jaz sem se danes tu knapa šla že tretjič, pa nič ne de, vedno izveš kaj novega. Vedno znova sem prijetno presenečena nad postavitvijo tega muzeja in odličnimi vodiči. Malo pa me tudi stiska pri srcu, ko pomislim, v kakšnih razmerah so ljudje včasih delali tam globoko pod zemljo. Tudi danes jim ni lahko.
Mračno podzemlje zamenjamo za sprehod ob obali Velenjskega jezera in mimo naselja Kunta Kinte, svojsko oblikovanih počitniških hišic v nekakšnem afriškem stilu. Labodja družina, razposajene račke in razpeta jadra na vodi nam odtegnejo pogled od ogromnih stolpov bližnje elektrarne, ki so zaviti v skrivnostne meglice. Kaj hočemo, elektriko pa le rabimo.
S kosilom nam postrežejo v zdravilišču Topolšica. Kljub knapovski malici v rudniku vse lepo pospravimo in ob predstavitvi ljubeznive animatorke že načrtujemo, kako bi se kmalu spet prišli sem malo razvajat za dlje časa. Vabijo nas pokriti bazen in zunanji vodni park Zora, kopeli, masaže, sprehodi, izleti... Danes se posvetimo samo še spominski sobi na podpis kapitulacije Nemcev ob koncu druge svetovne vojne in že se moramo posloviti. Če se spomnim kakšne šale, ki sem jo slišala na poti domov? Preveč pričakujete od mene, te sproti pozabim. So pa bile res dobre, saj še zdaj malo čutim smejalne mišice.
Premogovnik še vedno zalaga termoelektrarno v Šoštanju s potrebnim kurivom, radovedne turiste pa gostoljubno sprejme na oglede. Jaz sem se danes tu knapa šla že tretjič, pa nič ne de, vedno izveš kaj novega. Vedno znova sem prijetno presenečena nad postavitvijo tega muzeja in odličnimi vodiči. Malo pa me tudi stiska pri srcu, ko pomislim, v kakšnih razmerah so ljudje včasih delali tam globoko pod zemljo. Tudi danes jim ni lahko.
Mračno podzemlje zamenjamo za sprehod ob obali Velenjskega jezera in mimo naselja Kunta Kinte, svojsko oblikovanih počitniških hišic v nekakšnem afriškem stilu. Labodja družina, razposajene račke in razpeta jadra na vodi nam odtegnejo pogled od ogromnih stolpov bližnje elektrarne, ki so zaviti v skrivnostne meglice. Kaj hočemo, elektriko pa le rabimo.
S kosilom nam postrežejo v zdravilišču Topolšica. Kljub knapovski malici v rudniku vse lepo pospravimo in ob predstavitvi ljubeznive animatorke že načrtujemo, kako bi se kmalu spet prišli sem malo razvajat za dlje časa. Vabijo nas pokriti bazen in zunanji vodni park Zora, kopeli, masaže, sprehodi, izleti... Danes se posvetimo samo še spominski sobi na podpis kapitulacije Nemcev ob koncu druge svetovne vojne in že se moramo posloviti. Če se spomnim kakšne šale, ki sem jo slišala na poti domov? Preveč pričakujete od mene, te sproti pozabim. So pa bile res dobre, saj še zdaj malo čutim smejalne mišice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar