31. 05. 10

Srečanje prekaljenih planincev in planink - 27. 5. 2010

Vsako leto Meddruštveni odbor Zasavje organizira srečanje izkušenih planincev in planink. Tokrat so gostitelji Brežičani - Planinsko društvo Brežice. Zberemo se na Čatežu in po uvodnih pozdravih krenemo na Šentviško goro, s katere se nam odpre krasen razgled na Brežice z okolico. Zdaj nas pot vodi navzdol med vinograde, vendar tokrat ne skozi Žejno ali Sobenjo vas na Cirnik, kot smo že vajeni, ampak na desno v Mrzlavo vas, potem pa proti Globočicam. Turistična kmetija pri Martinovih nas pričaka s staro leseno hišo in modernimi prizidki, lepim cvetjem in razigranimi oslički. Pozdrave vodstva planinskega društva, brežiškega župana in predsednika Meddruštvenega odbora dopolnita še zakonca Križanič z ubranim petjem in domači Martin s harmoniko. Ob okusni pojedini in domači kapljici se utrne marsikateri spomin na skupaj prehojene poti, kujemo pa tudi že načrte za nove smeri.

Video:
Več fotografij:
Spletni strani:

28. 05. 10

Pod Golico - 25. 5. 2010

Predsednica Marijana in vodička Štefka sta za Društvo upokojencev Sevnica spet pripravili privlačen izlet in naročili krasno vreme. Na poti proti Gorenjski nas spremlja poskočna pesem harmonike, po avtobusu pa, kot se za dan mladosti spodobi, potuje tudi štafeta. Seveda je prilagojena današnjim časom: lično steklenico je Elka napolnila z dragoceno tekočino in okrasila s cvetjem. Vse je na izredni višini: šnopček je kraljev (skuhal ga je Tone Kralj), servira ga pa kraljica (društvena predsednica Marijana Kralj) s pionirsko kapo na glavi in rutko okrog vratu. Učinek postopka je pričakovan: vsi se počutimo izvrstno. Posebno še po kavici in zajtrku v obliki štručke in vode.
Obisk Prešernove rojstne hiše v Vrbi nas spomni na že znane podatke iz pesnikovega življenja, vodička pa nam postreže še z marsičem novim. Malo smo razočarani, ker ne moremo do cerkvice svetega Marka, pa se hitro potolažimo ob čudovitih pogledih na gore in doline.
Pot nas vodi skozi Jesenice v Planino pod Golico, kjer s pogledom iščemo lepotice narcise. Nekaj jih je že odcvetelo, še vedno pa so prava paša za oči. Malico si je treba zaslužiti, zato se sprehodimo do kmečkega turizma Pr' Betel, kjer zadiši po golažu in kruhovih cmokih. Zdaj pa na oglede! Večina se odloči za sedežnico na Španov vrh in nihče ni razočaran: pod nami so poljane narcis, okrog nas vrhovi gora od Golice do Triglava. Še posebno lep razgled se nam odpre z zgornje postaje sedežnice na višini 1.365 metrov. Prijazni uslužbenec nam razloži vse gore in hribe, ki jih vidimo, doda še kakšno zanimivo iz zgodovine in tradicije, naše poglede pa privlačijo tudi mali encijani in prekrasne vetrnice. Treba je spet v dolino in vseh 13 minut vožnje spet uživamo na soncu in svežem zraku med nebom in zemljo.
V vasi si ogledamo še Štefelinovo hišo s črno kuhinjo in cerkev Povišanja svetega Križa, ki naj bi jo zgradili kot zahvalo, ker so v bližini spet našli železovo rudo. Prijazni župnik nam zanimivo predstavi zgodovino cerkve in kraja, ne pozabi pa omeniti tudi Jože Čopa, znanega alpinista in gorskega reševalca, ki počiva na pokopališču pri cerkvi. Spustimo se še do Alp v malem, ki jih ureja zanesenjak ob svoji hiši.
Posloviti se je treba in misliti spet na osnovne potrebe: lakoto in žejo potešimo v gostilni Bencak v Medvodah.   Zelo se moramo potruditi, da pospravimo vse s krožnikov, ob razigranem plesu pa skušamo porabiti vsaj nekaj kalorij.

Video:
Več fotografij:
Spletne strani:

Čaven - 24. 5. 2010

Nekaj članic in članov ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica še nima žiga s Čavna za kartonček Krkinih poti. Mogoče pa tam avrikelj že cveti? Po avtocesti smo kaj hitro v Ajdovščini, pa skozi Lokavec in slikovite predore in ožine na izhodišču v Predmeji. Uživamo na gozdni poti, kjer sončni žarki lepšajo sence, pihlja pa tudi prijeten vetrič. 


Poglede privlačijo vse lepši razgledi v dolino in proti Nanosu, pa zelene preproge čemaža med skrivenčenimi bukvami, zlati obrobek regratovih cvetov ob cesti. Pri zavetišču na Čavnu je kar veliko ljudi, nekaj peš, drugi z vozili, vsi pa z istim ciljem: uživati v naravi. Vodnik Vinko želi, da se vsi vzpnemo tudi na Kucelj in kar takoj krenemo naprej. Pozdravijo nas prvi cvetovi velikega encijana (Clusijevega svišča), malinovje bogato poganja v sončni dan, salamonov pečatnik bo zdaj zdaj odprl svoje cvetove. V strmini zažarijo svetlomodri cvetovi malega encijana, na velikega je treba kar paziti, da ga ne pohodiš, toliko ga je. Glej: tu je avrikelj in tam še dve vrsti rumenih drobcenih rož, pa kamnokreč poganje cvetove, za okvir je nežno zelena barva bukov in temnejša prekaljenih borov. Malica se na višini 1.237 metrov res prileže. Nekateri se ogrevamo za povratek po drugi poti: spust do Srednječavenske poti in po njej do kamnoloma nad Lokavcem. Vinko se strinja, da gre sam po kombi in nas počaka na primernem mestu. Spuščamo se med poljanami dišečih narcis, vendar je pot je za nekatere predolga in prestrma. Kljub temu pa naprej uživamo po skoraj ravni stezi s slikovitimi razgledi. Krasi jo raznoliko cvetje, med njim tudi modre perunike. Na cilju smo pošteno utrujeni, ko pa se na Colu odžejamo, smo si edini, da smo preživeli čudovit dan.
Avtor tretje fotografije: Vinko Govekar
Video:
Več fotografij:

23. 05. 10

Maroko - 28. 4. 2010

Poslavljamo se od Marakeša in čaka nas pot preko Visokega Atlasa. Po vijugasti cesti se pripeljemo celo na višino 2.260 metrov - prelaz Tichka. Gole gore vsenaokrog, le doline so prijetno zelene. Naprej se vozimo mimo mesta Quarzazate in slikovitih vasic, ki so nastopale v več filmih. 
Preseneti nas dolina z nasadi dišečih vrtnic, ki jih gojijo za dišave. Osvežitev si poiščemo med 300 metrov visokimi skalnimi stenami soteske Todra, ki so ponekod le deset metrov narazen in, kjer najdemo celo slovenske plezalce. Poskrbeti pa je treba tudi za naše želodčke: spet okusno kosilo, ampak nekateri želijo samo riž. Kljub dezinfekciji z različnimi močnimi domačimi zalogami in pazljivosti pri maroški hrani je kar precej težav z želodci in sicer. Ljudje goltajo različne tablete, oglje, tanin... 

Katastrofa je prišla v obliki driske, bruhanja.
Pil smo čajčke - ne pir, tanin, oglje - kuk kir,
po straniščih delal smo nemir. (Melodija: Regiment po cesti gre)

Jaz nimam kakšnih posebnih problemov, le kar naprej bi danes spala, čeprav je bila noč kar dovolj dolga. Zaspati bi bilo mogoče tudi  na mehkih preprogah, ki nam jih pokažejo v trgovini po obveznem metinem čaju, ki je na  našo željo v glavnem brez sladkorja. No, v bistvu je tisti z (metinimi listi) brez (sladkorja), tisti brez (metinih listov) pa je  z (sladkorjem). Kljub temu, da so zagotovili: vse preproge so leteče (če jih neseš na letalo, res potem letijo), ne kupujemo pretirano veliko.

Večer je že, ko prispemo v Erfoud, hotel Salam. Bogata samopostrežna večerja, zdaj pa hitro spat: zjutraj bo treba vstati že ob štirih.

Video:
Več fotografij:
Spletne strani:

Maroko - 27. 4. 2010

Nekateri iz skupine že zgodaj zjutraj vstajajo, zajtrkujejo in se odpravijo štiri ure daleč na najvišji vrh Atlasa in severne Afrike Jebel Toubkal. Manj jih je, kot je bilo predvideno, saj nekatere začnejo pestiti želodčne, prebavne in še kakšne težave. Preostali se še nekajkrat obrnemo in uživamo na ležiščih, potem pa le pokukamo v beli dan in žareče sonce. Okolica koče je kot umita, vrhovi nad nami se bleščijo v snegu. Privoščimo si bogat zajtrk, ampak ne vsi: nekaterim bi bolj prijala domača prežganka. Požrtvovalna Lidija gre takoj v akcijo: v kuhinji z oskrbnikom sicer najdeva primerno posodo in moko, med dišavami pa ni kumine. Tudi brez nje bo šlo. Osebje koče nama ponuja "kumen", ki je nekaj čisto drugega, baje pa tudi pomaga pri problemih v želodcu in še  naprej tja dol. Pripravimo stvari za transport v dolino, obiskat gremo še sosednjo planinsko kočo, potem pa se še nastavljamo soncu. Vzdušje je tako prijetno, da vmes zapojemo.
Že kar malo nestrpno si želimo na pot v dolino in načrtujemo, da se bomo ustavili in uživali na vseh počivališčih. Tako je dovolj časa za opazovanje pokrajine, fotografiranje, komentiranje... Na prvi postojanki si večina privošči sveže stisnjen sok iz petih pomaranč, potem je na vrsti metin čaj, ki ga imenujejo kar "berberski viski", prija nam tudi kakšen prigrizek iz nahrbtnika. Podjetni domačini pa bi radi prodali še kaj več. Dobro se spomnijo, kaj smo jim obljubili prejšnji dan, celo imena nekaterih izmed nas so si zapomnili. Ti nakupi trajajo navadno dlje kot pri nas, saj se je treba za ceno pogajati, baje drugače prodajalec ne pride do užitka.
Končno prikolovratimo v vas Imlili, kjer nas bodo pobrali mali avtobusi. Naših gamsov še ni z vrha, zato stikamo po trgovinicah in v obeh hotelčkih brez uspeha sprašujemo za pivo, ki bi se nam še kako prileglo. Razložijo nam, da ga je mogoče dobiti le v Marakešu, pa tudi tam ne na odprtih terasah, kar smo že sami izkusili. Zadovoljimo se s kavo, sokom in pogledom na natakarja, ki kar v kotu dvorišča na svoji preprogici opravlja obvezne molitve.
In že je tu skupina, ki je bila na vrhu: utrujeni, ampak srečni obrazi. Nekateri so imeli na višini 4.176 metrov nekaj problemov z dihanjem, vsi po vrsti pa hite pripovedovati, kako so si krajšali pot z dričanjem po snegu kar po zadnji plati.

Atlas zdaj smo osvojil, se v gore in dol potil.
Če po kamnju ne gre, se v sneg zapode: 
planincem vse, vse v užitek je. (Melodija: Regiment po cesti gre)

Spravimo se v avtobuse in krenemo na pot nazaj proti Marakešu. Čaka pa nas še nekaj posebnega: obisk zadruge, kjer delajo samo ženske in jo tudi vodijo. Za maroško družbo to zveni kar napredno, da tudi ženske zaslužijo svoj denar. Vendar ima vsaka medalja dve plati. Ne verjamem, da jih njihovi možje nadomestijo pri gospodinjskih delih. Pa smo spet pri dvojnih službah in čudni enakopravnosti med spoloma. Ženske v tej zadrugi s kamni ročno luščijo plodove arganovih dreves in jih s kamnitimi mlini stiskajo: hladno za kozmetiko in prepražene za prehrano. Plodovi vsebujejo 80 procentov nenasičenih maščob in snovi, ki so močni antioksidanti, veliko vitamina E ter še in še. Koščke kruha pomakamo v mešanico tega olja in meda in okus je res prijeten, mene spominja na okus arašidovega masla. Brez nakupov ne gre: kdor si olja ni kupil v domači lekarni, ima zdaj še eno možnost. Sicer ga je mogoče kupiti tudi pri nas, cena pa je presneto zasoljena. Pa ne na račun teh delavk, ki so na začetku predelovalne verige. Tudi v Maroku je treba paziti, kje olje kupimo. Svarijo, da je tisto na ulici pogosto ponarejeno - olivno olje z dodatkom paprike.
 Žal arganovih dreves nismo videli v živo, so pa prava redkost in rastejo samo v jugozahodnem Maroku. Ta vrsta drevja je rasla že pred približno 25 milijoni let in njihove korenine poženejo v iskanju vode tudi do 30 metrov globoko v peščena tla. Do deset metrov visoko drevo s široko krošnjo je odporno na sušo in zdrži do 50 stopinj vročine, doseže pa starost do 150 let. Ko odmre, lahko ponovno oživi po sedmih letih. Neverjetno - pravi čudež narave, ki preprečuje erozijo, nudi les, kozam liste za hrano, človeku pa dragoceno olje. Ker ima ostre trne, je treba pustiti, da plodovi sami odpadejo, in jih šele potem pobirati.
V Marakešu se namestimo v že znani hotel in spet vneto prepakiramo svoje imetje. Sopotnika, ki sta ostala v mestu, potožita, da je bilo vroče (čet trideset stopinj). No, mi smo se pa lepo hladili.

Video posnetki:
Več fotografij:
Spletne strani:

22. 05. 10

Zaključek študijskega leta U3 Sevnica - 22. 5. 2010

Peš, z avtobusom, osebnimi avtomobili so prihajali študenti in študentke Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje na Lisco. Čaj ali kaj "ta kratkega" pred Jurkovo kočo in že je bila na mizah tudi pijača in pladnji s pecivom. Še zadnji popravki pri razstavi fotografskega, slikarskega krožka, ročnih delih in izdelkih ustvarjalnih delavnic in prireditev se je lahko začela. Predsednica Marija Jazbec je duhovito predstavila delo U3 in povezovala poročila in predstavitve dejavnosti. Tudi razgibali smo se ob plesu in telovadbi. Okusni golaž, za katerega je meso prispevala Kmečka zadruga Sevnica, postreglo pa prijazno osebje novega oskrbnika Tončkovega doma, nam je dal novih moči za ples ob glasbi Damirja Škerla in sprehode po Lisci. Prijetno druženje je na koncu sicer zmotil dež, ampak: kaj hočemo, malo blagoslova pa tudi mora biti za uspešno delo v novem študijskem letu.

Zaključek Maroka - 21. 5. 2010

Dolgoletna tradicija pri Planinskem društvu Lisca Sevnica je, da se udeleženci in udeleženke po vandranju zberemo na zaključek. Danes obujamo spomine na Maroko pri naši vandrovki Mariji Čater v Marija Gradcu. Poslopje graščine je s soncem obsijano, ko se zbiramo, čeprav je prej skoraj cel dan deževalo. Pozdravljanje in kramljanju na pokriti terasi, potem pa ogled posnetkov, ki jih je pripravil Vinko. Spomini so še sveži in živahno komentiramo prikazano. Veselo zapojemo pesem, ki smo jo skovali na tem potovanju, pa še kakšno zraven, potem pa sledi večerja. Slastna potica s pregreto smetano pri Mariji res ne sme manjkati. In, kaj si zaželimo?


Še lepih je hribov daleč okrog, naj pesem jih naša spremlja povsod;
da srečni, veseli še skupaj bi šli in radostni dnevi bi naši bili.
Gremo v planine, dokler nas ta strast ne mine:
na Lisco in še drugam, vodniki naši vejo kam. (Melodija: Veselo v Kamnik...)

21. 05. 10

Pohod posavskih upokojencev - 20. 5. 2010


Vsako leto eno izmed posavskih društev upokojencev organizira pohod in druženje. Letos je bilo to društvo z Bizeljskega in kdo bi se branil povabila med vinske gorice ter prijazne ljudi. Dva osebna avtomobila, devet pohodnikov in pohodnic, smer proti vzhodu, na poti pa dež. Ampak malo pred Bizeljskim vse suho, prijazna učenca nas pred osnovno šolo pozdravita in usmerita na parkirišče. Prav lepo in novo šolo imajo v tem kraju in počastimo jo s svojim obiskom. Gostitelji nam pripravijo glasbeno dramo Dolina spomina in samo občudujemo lahko talent učencev in učenk v šolskem orkestru, pevskem zboru, pri igranju vlog iz davnih časov, barantanju z žarometi... Predstava nas lepo uvede v zgodovino tega področja, pa tudi sedanje kritične trenutke, ki jih doživljamo tudi na poti ob zapuščenih in zaraslih vinogradih.
Zdaj pa na pot! Za sabo pustimo naselje in cerkev svetega Lovrenca na gričku, skozi Drenovec pri Bukovju se vzpenjamo proti lovski koči. Ob poti že rdijo jagode, zadiši po cvetoči akaciji, na veliki parceli delavci obnavljajo vinograd. Torej le ni vse tako žalostno kot izgleda na prvi pogled. Pri lovski koči nam organizatorji postrežejo s sendviči, vinom in okusnim grozdnim sokom. Po grajski poti se napotimo proti Orešju. Spremlja nas prijeten gozd, pot ni naporna, zato je dovolj prilike za sproščen klepet. V Bizeljski vasi občudujemo staro lipo, potem pa se nam kmalu začnejo odpirati pogledi proti Orešju in preko meje v hrvaški Klanjec. 
Bizeljski grad je vsekakor vreden ogleda, saj se družina Klakočar zelo trudi za prenovo prostorov. Pokažejo nam tudi bogato vinsko klet, kjer hranijo med drugim avtohtono bizeljsko sorto vina Rumeni plavec. Sicer je bil grad prvič omenjen že v 15. stoletju, ponaša pa se med drugim s kapelo svetega Hieronima z bogatim baročnim oltarjem in štukaturami iz 18. stoletja. Grajska streha izgleda obnovljena, sicer pa bo potrebno še veliko dela in denarja, da bo grad res urejen.
Domačini nas usmerijo po poti nad Orešjem, kjer se s platoja odpre pogled proti Kumrovcu, pod njim pa stoji skala - kip matere z otrokom. Krasen razgled od gradu do hrvaških vasi, pod nami pa cilj - turistična kmetija v Orešju. Tam si pošteno privežemo dušo z okusnim golažem, vinom, zadiši po kavici in prijateljskem druženju. Gostoljubni upokojenci iz Krmelja, Šentjanža in Tržišča še nas sprejmejo v avtobus in popeljejo nazaj na Bizeljsko, kjer počivajo naši jekleni konjički. Predsednica Marijana, še nam kdaj organiziraj tako lep dan! In hvala ti!

Video:
Več posnetkov:
Spletne strani:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Orešje_na_Bizeljskem

19. 05. 10

Maroko - 26. 4. 2010


Sinoči smo še pred večerjo skrbno pakirali: kaj naj ostane v hotelu, stvari za v gore, ki jih bodo nosile mule in tiste, ki jih bomo tovorili mi. Nestrpno pričakujemo vzpon na Visoki Atlas in iz treh manjši avtobusov le na pol vidimo, da je cesta na nekaterih mestih kar ozka in nevarna. Vodi nas pa na nadmorsko višino 1.600 metrov v vas Imlili. Tam že čakajo mule, ki bodo prenesle naše spalne vreče in podobne reči, ki jih bomo rabili šele v koči. Nahrbtniki, potovalne vreče - vse to izginja v neke vrste cekarjih na hrbtih potrpežljivih živali. Še povezati je treba vse skupaj, potem pa lahko karavana krene. Pohodniki pa predvsem iščemo stranišča in kupujemo vstekleničeno vodo. To je za nas kar rutina, zdaj smo se že navadili, da vodo kupimo, kjer je prilika, vemo pa tudi, da si jo moramo prihraniti tudi za pranje zob. 
Počasi tudi mi zavijemo na kamnito pot v hrib. Ves čas je ta pot dovolj široka, tu in tam je res treba bolj na visoko prestopiti kakšen kamen, sicer pa ni sile glede zahtevnosti. Za sabo pustimo še zadnje hiše in orehe, ki jih je tu res veliko, in napredujemo med vse višjimi gorami. Vedno je nekje blizu tudi rečica s poskočno vodo - včasih na levi, drugič na desni, enkrat celo pod nogami, ker jo moramo prečiti po kamnih. Po strmih zajedah se ji občasno pridružijo še kakšni hudourniki, rastlinja pa je na tej višini že zelo malo. 
Vsake toliko časa nas razveseli počivališče, kjer ti skuhajo čaj, ponujajo druge pijače, ponekod stisnejo pomaranče v osvežujoči sok, predvsem pa poskušajo prodati tudi kakšne spominke. Izgovarjamo se, da jih bomo kupili naslednji dan na poti navzdol. Po nekajurni hoji nam zadiši malica, nekaterim pa pride prav tudi ježa na muli vsaj za del poti. 


Gore pa so vse višje in višje. Oblaki zakrijejo sonce, tu in tam pade kakšna kaplja, človek bi rad stopil hitreje, ampak to nekako ne gre. Treba je tudi za trenutek postati in zajeti sapo. Po sedmih urah smo vsi na cilju - v planinski koči na višini 3.207 metrov. Zadnjih nekaj deset metrov gazimo po snegu, ki v zaplatah leži okrog dveh koč. Na poti je bila temperatura kar visoka, zdaj pa zahladi in zrak neprijetno ščipa v lica in še kam drugam. Na suhem se ogrejemo s čajem, potem pa razporedimo po skupnih ležiščih. Ležišča so prostorna, žimnice in blazine na mestu, mi pa imamo s sabo pregrinjala in spalne vreče. Če nimaš prav dolgih nog, je plezanje na zgornje ležišče kar pravi podvig, mene pa ob tem zgrabijo neprijetni krči. Pa je kmalu dobro: ogrejem se še z dodatnimi hlačami in sprehodom po stopnicah. Pred večerjo že pojemo:

Mi smo, mi, vandrovci: mi smo prva liga.
Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj? Pa zato, ker naj vedno lušno bo,
ker naj vedno lušno bo, zato, zato! (melodija: Mi smo mi, fantje vsi...)

Oskrbnik s pomočniki pripravi toplo večerjo, potem pa se hitro spravimo spat. Za nekatere bo jutri še posebno naporen dan.

Video:
Več fotografij:
Spletne strani:

18. 05. 10

Od Strunjana do Slavnika - 18. 5. 2010

To je pa dolga pot, boste rekli. No, dolga vožnja je predvsem od Sevnice do Strunjana, kjer smo se malo sprehodili ob morju, si privoščili sladoled in obiskali začetek evropske poti E6. Potem pa smo se zapeljali do naselja Podgorje in šele tam začeli prav pešačiti.




Na voljo sta dve poti: enourna in taka za uro in pol. Seveda je prva bolj strma in kamnita, se pa prijetno vzpenja po redkem gozdu. Med drevjem je preproga sveže trave, vmes pa lepotice Slavnika - potonike. Tu je še popek, tamle na široko odprt cvet, pa spet skupina cvetov, ki se ziblje v vetru in modruje, kdo ve, o čem. Del skupine zavije na desno in nadaljuje po bolj položni poti, nekateri pa vztrajamo na strmi. Ob poti nam začnejo kimati v pozdrav narcise, družbo jim delajo modre perunike, pod grmovjem se skrivajo šmarnice... pravo bogastvo cvetja. Na travniku nad gozdom občudujemo razglede proti Kopru in Trstu, nad nami pa se že kaže tudi vrh Slavnika. Na 1028 metrov nadmorske višine prikorakamo po več kot uri hoda, zato pa smo dlje časa na poti uživali. Koča je sicer ob ponedeljkih in torkih zaprta, že v dolini si lahko preberemo obvestilo o tem, kljub temu pa je v njenem zavetju zelo živahno, saj se je sem povzpela tudi velika skupina planincev in planink z Bleda, na spust se pripravljajo italijanski kolesarji, pa še naša ponedeljkova skupina dela tu gnečo. 

Po klepetu in malici se odločimo za povratek proti Prešnici, naš šofer pa se ljubeznivo vrne po kombi in nas pride počakat. Ta pot je sicer malo daljša od tiste iz Podgorja, je pa krasna in manj naporna. Še lepše razglede kot od koče imamo od nekdanje vojaške opazovalnice, ob poti pa spet pomladno cvetje, tudi mali encijani. V spodnjem delu spusta ne vemo več, kam naj gledamo, kaj fotografiramo. Do koder pogled seže, se med travo in med drevjem šopirijo bahave potonike, ena lepša od druge. Ko pridemo do železniške proge, nas tam že čaka Vinko s kombijem in posloviti se moramo od te čarobno lepe pokrajine.




Več fotografij:
Video:

15. 05. 10

Maroko - 25. 4. 2010




Sončno jutro v Marakešu in skoraj vsi smo pokonci že pred dogovorjeno uro. Pri zajtrku nam je zanimivo, da ni kakšnih salam in sirov, zato pa veliko rogljičkov, različnih palačink, marmelad, maslo; zraven pa kava, mleko, sokovi in obvezni metin čaj. Krasno je počasi uživati ob jedi in klepetu na odprti terasi, na drugi strani ceste pa nas vabi cvetoči park. Nestrpno stopicamo pred zaprtimi vrati in se zasmilimo "ključarju", da nas spusti med vrtnice, palme, bugenvilije, pomarančevce... Seveda pričakuje za to napitnino. Naš vodič Dušan in maroški Hasan pa nas že vabita na avtobus za ogled mesta, ki je bilo ustanovljeno v enajstem stoletju.

Hasan tu s skupino je, da prav vsem ustreže se.
Ni vprašanje, da ni, se prav hitro zgodi,
da kufrolog ob teb, ob teb stoji.
Dušan naš pa glavca je: vse poišče, vse izve.
Niti v rokah drži in nas vodi vse dni,
da nihče se ne zgubi, zgubi.





V novem delu mesta, ki je eno najlepših kraljevih mest Maroka ("biser juga"), na avenijah občudujemo palme, različno cvetje, predvsem vrtnice, naš prvi postanek pa je pri mošeji Koutoubia. Natančno si ogledamo palačo Bahia s krasnimi vrtovi ter sadijske grobnice in občudujemo drobne okraske ter živahne poslikave. Kosilo si privoščimo na zračni terasi. Seveda poskusimo tagine - obrok pripravljen v keramični posodi, pa kuskus, za posladek je sadje, na koncu pa ne sme manjkati metin čaj, ki ga spretni natakar naliva z visokim curkom.

Na vrsti je stara tržnica, kjer moramo kar paziti, da se ne izgubimo na ozkih ulicah in prehodih, kjer mrgoli različnih rokodelcev. Najbolj slikovito pa je dogajanje na trgu Djemma - El - Fna, kjer najdeš vse: od opic do krotilcev kač, bobnarjev, plesalcev, pisanih prodajalcev vode, okraševanja s kano... Povzpnemo se na teraso in s ptičje perspektive občudujemo vse to vrvenje in mešanico zvokov in vonjev.

Nekaj posebnega je obisk domače lekarne, kjer podjetni zaposleni najdejo zdravilo za skoraj vsako tegobo. Veliko iztržijo že s tem, da pri plačanih dveh enakih artiklih tretjega podarijo. Mimogrede še koga pomasirajo in biznis cveti.

Po večerji nas čaka še ogled folklorne prireditve z nastopi mnogih plesnih in pevskih skupin ter spretnih konjenikov. Naslednji dan je na programu dolgo pešačenje v gore, zato se nam zdi noč kar prekratka.

Video:

Spletne strani:

14. 05. 10

Maroko - 23. in 24. 4. 2010


Petek zvečer je in skupine pevcev pojejo Jurja, ko se vandrovke in vandrovci zbiramo v Boštanju pred Mercatorjem. Skoraj vsi se dobro poznamo in skupaj s prtljago smo na avtobusu že predčasno - pred polnočjo. Zavijemo še v Rimske Toplice, Zasavje in Litijo - zdaj pa je skupina kompletna. 

Spet nas Vinko vodi v svet, v Maroko kaže sled.
Saj po srcu smo mlad, lahek naš je korak,
v gore z nami zdaj želi si vsak.
Varen naj nam bo korak, v zadovoljstvo trenutek vsak.
Hoja zdravje nam da, dobra drušna je ta,
ki se včasih, včasih v hrib poda. (melodija: Regiment po cesti gre)

Še samo dva ovinka (levi in desni, seveda) in zgodaj zjutraj smo na letališču v Trstu. Psihično se pripravimo na vse mogoče preglede in kontrole v stilu "pas iz hlač, pa hlače v roke" in "sleci in stresi s sebe vse, če pa kaj piska, se še sezuj". Ena ura poleta do Rima je za nas mačji kašelj, na tem letališču pa poskrbijo, da pošteno pretegnemo noge. Razdalje so dolge in napišejo ti minute do ciljne številke vkrcanja, hitrosti pa ob tem ne predpišejo. Kar dobro se udomačimo na triurnem poletu za Casablanco, tudi hrana ni slaba, malo bolj grdo pa gleda posadka, če se hočemo preveč masovno sprehajati do stranišč. Za mejne uradnike izpolnimo še obvezno tiskovino, se organom prijazno nasmehnemo, oni pa, kakor kdo in že smo - v Maroku, tam, "kjer zahaja sonce". Sicer pa je za nas komaj vzšlo, saj moramo ure pomakniti za dve uri nazaj.
Prtljaga je najprej skoraj kompletna, ko najdemo še eno torbo, je vse na kupu pred avtobusom, kjer se šofer in "kufrolog" zelo potrudita, da kovčke, torbe in vreče spravita pod streho. Z nami je laže. Ko poslikamo moderno stavbo letališča in palme pred njim, se načudimo oblekam nekaterih domačinov, naklonimo svojo pozornost še tretjemu članu maroške ekipe - vodiču Hasanu. Z našim Dušanom krepko zgrabita vajeti in smo že na poti proti Marakešu.


Ob poslušanju osnovnih podatkov o Maroku opazujemo pokrajino, ki brzi mimo naših oči, in se ne moremo načuditi barvni paleti zelenega ječmena, rdečega maka, rumenih in oranžnih rož neznanega imena, dreves evkaliptusa, vmes pa slikoviti dnevni kop solitra... Res je, da je bilo letos izjemno veliko padavin, sicer pa je potrebno zemljo namakati in ob cesti kmalu opazimo posebne kanale za ta namen. Vodo pripeljejo včasih zelo od daleč, posebno zelene pa so površine ob rekah in akumulacijskih jezerih. Vozimo se ob velikih sadovnjakih pomaranč in limon, se dvignemo više v hribe in lovimo v objektive črede koz in ovc. V nakupovalnem centru nas predvsem preseneti velika količina začimb in vložene zelenjave, kar si vse sam natehtaš. Seznanjamo se s cenami in kar hitro preračunavamo dirhame v evre, saj je čisto enostavno: deset dirhamov za en evro.
150 kilometrov pred Marakešom nas preseneti sto metrov visoki slap Ouzoud. Neverjetno velike količine vode padajo preko sten, samo za nas pa vrh slapa obžari zahajajoče sonce. Že kar pozno zvečer prispemo v Marakeš in Hotel Harti nam nudi zatočišče za dve noči. Pri večerji se naužijemo kuhane in presne zelenjave, okušamo riž, testenine, ovčje in piščančje meso po maroško, večini pa ob tem prija tudi pivo, ki ga v drugih lokalih ne bi dobili. Še manj pa kakšne druge alkoholne pijače, saj smo v državi z muslimansko tradicijo. Po dolgi noči in podaljšanem dnevu se še kako prileže tuš in postelja.



Video:

Spletne strani:
http://www.alpharooms.com/hotel_jnan_el_harti_in_marrakech.aspx

12. 05. 10

Pod Raduho - 10. 5. 2010

Vremenska napoved spet ni kaj prida, ampak ponedeljkovci smo optimisti. S kombijem se zapeljemo proti Logarski dolini in potem pogumno po ovinkasti cesti na Loko pod Raduho. Pravzaprav bi morali začeti pešačiti pri neki kmetiji, ki pa smo jo zgrešili in se znašli na parkirišču deset minut pod kočo. Pa smo to kratko pot krepko podaljšali, ko smo občudovali "rajske vrtove" raznobarvnega teloha v kombinaciji z reso, kroncami in še čim. Človek ne more verjeti, koliko cvetja je na teh gorskih travnikih. Oskrbnika kljub obljubi še ni v koči, zato pomalicamo pred stavbo, potem pa nas zakrije megla, ki se vali iz doline. Kar neprijetno ohladi se, zato se ogrejemo s hojo na planino Javorje in ob poti spet občudujemo bogastvo cvetja. Megla se tudi razkadi in poplačani smo z lepimi razgledi proti Uršlji gori, Goltem in v dolino. Tu so še zaplate snega, iz katerega kukajo žafrani in morske čebulice. Vrnemo se do koče, kjer nas prijazna oskrbnika lepo postrežeta, po obisku kapelice pa se obrnemo spet v dolino. Zapeljemo se še malo naprej v Luče in se sprehodimo po tem slikovitem kraju. Ker nismo daleč hodili, se vračamo že zgodaj popoldne in svoj program dopolnimo še z ogledom rastišča rumenega sleča v Boštanju. Kar preveč cvetja na en dan! Po krepčanju pri Tonetu in Slavici pa je res že čas za povratek domov.

4. 05. 10

Bohor - 3. 5. 2010

Oblaki, oblaki, oblaki... Ampak, glej: okence modrine in upanje na bolje. Kar hitro na pot! Skozi Brestanico in Senovo brzimo s kombijem, potem pa proti Bohorju. Tokrat zavijemo na Jevšo in tam parkiramo. Rahlo rosi, vendar ni hudega. Markacije pustimo na levi, više se vzpnemo po poti in travniku z rumenimi in vijoličnimi kukavicami. Spet se pridružimo označeni poti in razveseljuje nas bogastvo podrasti, pot pa nam večkrat prečkajo tudi "ekspresni" polžki. V prijaznem domu na Bohorju nam prija čaj, ne moremo pa se upreti tudi vonju okusno obare.
Vračamo se ves čas po markirani poti in veselo poklepetamo s planinskimi prijatelji in prijateljicami s Senovega. Spet nas blagoslovi pohlevni dežek, ki pa nas ne odvrne od iskanja petelinčkov in putk ali zajčkov. Pa tokrat ne mislimo na živali, ampak na drobno cvetje, ki ga je na Jevši v izobilju in ga uradno imenujejo žanjevec. Posedimo še ob kozarčku s sorodniki enega izmed naših članov, se na Senovem oglasimo za kavico, pri Anici in Franciju pa spet malo zalijemo notranjost naših teles, da je njihova vlažnost primerno izenačena s tisto v ozračju.

Maroko - 24. 4. do 1. 5. 2010

Spet nas Vinko vodi v svet, v Maroko kaže sled.
Saj po srcu smo mlad, lahek naš je korak,
v gore z nami zdaj želi si vsak.
Varen naj nam bo korak, v zadovoljstvo trenutek vsak.
Hoja zdravje nam da, dobra drušna je ta, 
ki se včasih, včasih v hrib poda. (melodija: Regiment po cesti gre)


Vandrovci in vandrovke Planinskega društva Lisca Sevnica v družbi s planinskimi prijatelji društev Posavja, Zasavja in še od kje, smo se potepali po Maroku.


Posnetki se bodo  postopoma pojavljali na naslovu: http://www.mojalbum.com/romanaiv .