To je pa dolga pot, boste rekli. No, dolga vožnja je predvsem od Sevnice do Strunjana, kjer smo se malo sprehodili ob morju, si privoščili sladoled in obiskali začetek evropske poti E6. Potem pa smo se zapeljali do naselja Podgorje in šele tam začeli prav pešačiti.
Na voljo sta dve poti: enourna in taka za uro in pol. Seveda je prva bolj strma in kamnita, se pa prijetno vzpenja po redkem gozdu. Med drevjem je preproga sveže trave, vmes pa lepotice Slavnika - potonike. Tu je še popek, tamle na široko odprt cvet, pa spet skupina cvetov, ki se ziblje v vetru in modruje, kdo ve, o čem. Del skupine zavije na desno in nadaljuje po bolj položni poti, nekateri pa vztrajamo na strmi. Ob poti nam začnejo kimati v pozdrav narcise, družbo jim delajo modre perunike, pod grmovjem se skrivajo šmarnice... pravo bogastvo cvetja. Na travniku nad gozdom občudujemo razglede proti Kopru in Trstu, nad nami pa se že kaže tudi vrh Slavnika. Na 1028 metrov nadmorske višine prikorakamo po več kot uri hoda, zato pa smo dlje časa na poti uživali. Koča je sicer ob ponedeljkih in torkih zaprta, že v dolini si lahko preberemo obvestilo o tem, kljub temu pa je v njenem zavetju zelo živahno, saj se je sem povzpela tudi velika skupina planincev in planink z Bleda, na spust se pripravljajo italijanski kolesarji, pa še naša ponedeljkova skupina dela tu gnečo.
Po klepetu in malici se odločimo za povratek proti Prešnici, naš šofer pa se ljubeznivo vrne po kombi in nas pride počakat. Ta pot je sicer malo daljša od tiste iz Podgorja, je pa krasna in manj naporna. Še lepše razglede kot od koče imamo od nekdanje vojaške opazovalnice, ob poti pa spet pomladno cvetje, tudi mali encijani. V spodnjem delu spusta ne vemo več, kam naj gledamo, kaj fotografiramo. Do koder pogled seže, se med travo in med drevjem šopirijo bahave potonike, ena lepša od druge. Ko pridemo do železniške proge, nas tam že čaka Vinko s kombijem in posloviti se moramo od te čarobno lepe pokrajine.
Več fotografij:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar