14. 05. 10

Maroko - 23. in 24. 4. 2010


Petek zvečer je in skupine pevcev pojejo Jurja, ko se vandrovke in vandrovci zbiramo v Boštanju pred Mercatorjem. Skoraj vsi se dobro poznamo in skupaj s prtljago smo na avtobusu že predčasno - pred polnočjo. Zavijemo še v Rimske Toplice, Zasavje in Litijo - zdaj pa je skupina kompletna. 

Spet nas Vinko vodi v svet, v Maroko kaže sled.
Saj po srcu smo mlad, lahek naš je korak,
v gore z nami zdaj želi si vsak.
Varen naj nam bo korak, v zadovoljstvo trenutek vsak.
Hoja zdravje nam da, dobra drušna je ta,
ki se včasih, včasih v hrib poda. (melodija: Regiment po cesti gre)

Še samo dva ovinka (levi in desni, seveda) in zgodaj zjutraj smo na letališču v Trstu. Psihično se pripravimo na vse mogoče preglede in kontrole v stilu "pas iz hlač, pa hlače v roke" in "sleci in stresi s sebe vse, če pa kaj piska, se še sezuj". Ena ura poleta do Rima je za nas mačji kašelj, na tem letališču pa poskrbijo, da pošteno pretegnemo noge. Razdalje so dolge in napišejo ti minute do ciljne številke vkrcanja, hitrosti pa ob tem ne predpišejo. Kar dobro se udomačimo na triurnem poletu za Casablanco, tudi hrana ni slaba, malo bolj grdo pa gleda posadka, če se hočemo preveč masovno sprehajati do stranišč. Za mejne uradnike izpolnimo še obvezno tiskovino, se organom prijazno nasmehnemo, oni pa, kakor kdo in že smo - v Maroku, tam, "kjer zahaja sonce". Sicer pa je za nas komaj vzšlo, saj moramo ure pomakniti za dve uri nazaj.
Prtljaga je najprej skoraj kompletna, ko najdemo še eno torbo, je vse na kupu pred avtobusom, kjer se šofer in "kufrolog" zelo potrudita, da kovčke, torbe in vreče spravita pod streho. Z nami je laže. Ko poslikamo moderno stavbo letališča in palme pred njim, se načudimo oblekam nekaterih domačinov, naklonimo svojo pozornost še tretjemu članu maroške ekipe - vodiču Hasanu. Z našim Dušanom krepko zgrabita vajeti in smo že na poti proti Marakešu.


Ob poslušanju osnovnih podatkov o Maroku opazujemo pokrajino, ki brzi mimo naših oči, in se ne moremo načuditi barvni paleti zelenega ječmena, rdečega maka, rumenih in oranžnih rož neznanega imena, dreves evkaliptusa, vmes pa slikoviti dnevni kop solitra... Res je, da je bilo letos izjemno veliko padavin, sicer pa je potrebno zemljo namakati in ob cesti kmalu opazimo posebne kanale za ta namen. Vodo pripeljejo včasih zelo od daleč, posebno zelene pa so površine ob rekah in akumulacijskih jezerih. Vozimo se ob velikih sadovnjakih pomaranč in limon, se dvignemo više v hribe in lovimo v objektive črede koz in ovc. V nakupovalnem centru nas predvsem preseneti velika količina začimb in vložene zelenjave, kar si vse sam natehtaš. Seznanjamo se s cenami in kar hitro preračunavamo dirhame v evre, saj je čisto enostavno: deset dirhamov za en evro.
150 kilometrov pred Marakešom nas preseneti sto metrov visoki slap Ouzoud. Neverjetno velike količine vode padajo preko sten, samo za nas pa vrh slapa obžari zahajajoče sonce. Že kar pozno zvečer prispemo v Marakeš in Hotel Harti nam nudi zatočišče za dve noči. Pri večerji se naužijemo kuhane in presne zelenjave, okušamo riž, testenine, ovčje in piščančje meso po maroško, večini pa ob tem prija tudi pivo, ki ga v drugih lokalih ne bi dobili. Še manj pa kakšne druge alkoholne pijače, saj smo v državi z muslimansko tradicijo. Po dolgi noči in podaljšanem dnevu se še kako prileže tuš in postelja.



Video:

Spletne strani:
http://www.alpharooms.com/hotel_jnan_el_harti_in_marrakech.aspx

Ni komentarjev: