Ob šestih v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica sicer ugotavljamo, da jih nekaj manjka, smo pa preostali bolj zagnani in pohitimo na Gorenjsko. Osvežitev na Voklem je na tem koncu že kar pravilo, potem pa se zapeljemo v Kropo.
V miru si lahko ogledamo imenitne hiše, občudujemo kovane ograje, se spomnimo obiskov v muzeju. Ravno ob pravem času pride tudi domačin, ki nam svetuje glede Jamnika in Vodiške planine. Še nismo iz naselja, ko se ponovno ustavimo: pritegne nas pobočje ob hiši, ki je na gosto poraslo z modrimi in roza hortenzijami.
Malo više pa je na desni prava tesen z zelenimi kamni od maha in vmes pada voda v slapičih. Nekaj pozornosti posvetimo še Slovenski peči - ostankom plavža iz poznega starega veka, iz 13. do 14. stoletja, potem pa se res začnemo dvigati po cesti proti Jamniku. Veliko ovinkov? Ne, samo dva: levi in desno - se hecajo nekateri.
Na razširjenem delu ceste ustavimo in se peš napotimo proti cerkvi Svetega Primoža in Felicijana na značilnem razglednem grebenu. Baje je to najbolj pogosto fotografirana cerkev v Sloveniji, zaradi svoje lege je vidna iz mnogih strani. Ob poti nas pozdravijo koze in konji, razgled pa je bolj za silo, v dolini je nekaj megle. Sami vasi Jamnik namenimo pogled le od daleč,
oborožimo se z nahrbtniki in palicami ter poiščemo izhodišče poti za Vodiško planino. Uro in dvajset minut obeta kažipot do Vodic, pa sta bili dve uri, na cilju pa smo videli tudi, zakaj ne piše več planina, saj sta se tam pasli le dve kravi. Na začetku se pot bolj strma vzpenja, potem pa strmina popusti in se počasi dvigamo. Ves čas lepo po senci, z oznakami ni težav.
Na Zidani skali se nam odpre pogled na Kropo, smo na višini 1250 metrov. Dvigniti se je treba do 1304 metrov nadmorske višine, potem pa se pot spusti strmo navzdol. Ko je le ni konca, pokličem kolega, ki je pred nami, če nismo slučajno že na poti proti Kropi. Pa je pot kar prava: Vodiška planina je pač na višini samo 1118 metrov.
Nekaterim zadišijo ajdovi žganci s kislim mlekom, drugim slastni štruklji, tudi pasulja nič ne ostane na krožniku ... Tako, moči smo obnovili, zdaj pa je treba raziskati še okolico doma.
V dolinici se košatijo veliki omani, po travniku se razkazujejo osati, tu in tam se v vetru prepogibajo šopi ivanjščic, okrog pa zeleni okvir dreves. Rajsko!
Skoraj bi pozabila na košato lipo, ki tu raste menda že od leta 1473. Kako pa nazaj v dolino? Moški del se solidarno odloči, da se vrača po daljši in na začetku strmi poti navkreber proti Jamniku, ženske pa zakoračimo proti Kropi.
Lepa pot, ki je na trenutke tudi strma, vendar tukaj navzdol. Eno uro traja in na koncu ugotoviš, da bi se lahko spustil še po bolj strmi, pa si jo na srečo zgrešil. Na vsak način pa prideš do cerkve, v gostilno pa ne, ker ob tem času ni v Kropi nobena odprta. K sreči je pri mostu vodovodna pipa in ne trpimo žeje, ko pa pripelje kombi, se okrepčamo še s Kraljevim vinom. Na poti domov opravimo še en tehnični "postanek", za zaključek pa imamo pri Anici in Vinku pravo pojedino. Po melodiji En hribček bom kupil jima tudi zapojemo:
Vinko
in Anica – ljubi nam par,
pohode
prirejat, to pravi je dar.
Čez
gore, doline Vinko vozi nas,
za
pripravo z ženo res si vzame čas,
res
si vzame čas, da popelje nas,
hvala
vama za trud in čas.
Vinko, naš
vodja, zdaj praznik slavi,
sreča naj
spremlja te vse tvoje dni!
Zadovoljstva
dosti, varen ti korak,
zdravja in
veselja, to želi ti vsak.
To želi ti
vsak, varen ti korak
in na
zdravje mnogokrat!
To sliko je posnel Vinko Šeško.
Video:
2 komentarja:
Bardzo fajnie napisane. Pozdrawiam i czekam n inne wpisy.
Hvala lepa! Uživajte.
Objavite komentar