Sredina skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je prav prijetna druščina in, če te povabijo s sabo, da zapolnijo mesta na avtobusu, ni kaj oklevati. Zbiramo se malo pred šesto na Rondoju in si želimo v letu 2014 vse dobro: zdravja, sreče in varen korak, potem pa krenemo skozi Tržišče, kjer poberemo še nekaj planincev in planink, in se med prijetnim klepetom pripeljemo do postajališča Lom. Obvezno odtankanje in dotankanje, potem pa nadaljujemo vožnjo proti deželi terana.
Naš prvi cilj je naselje Tublje pri Komnu, kjer nas pod kapelico čaka dobrodošlica v obliki peciva, toplega čaja, kačje sline in - nasmejanih ljudi.
Simpatična Neža Pahor, ki trdi, da ni v sorodu s predsednikom, pa tudi pisateljem ne, nam predstavi kraj, v katerem je okrog 30 ljudi, najmlajši pa je star že 25 let. Ampak, pričakujejo naraščaj! Srčno jim želimo, da mladi ostanejo tu in se kraj obdrži.
Vodenje poteka v stilu Treh kraljev, ki so slavili pred dvema dnevoma. Bolje rečeno: tu sta dve kraljici in en kralj. Ko koračimo po vasi, se nam pogledi ustavljajo na zanimivih strehah in mogočnih portonih, potem pa kmalu odpočijejo na njivicah, gredicah in vinogradih. Pri nas nismo navajeni tako visokih trt, ki z ogrodjem oblikujejo posebne vrste vzorcev in okrasja.
Kako lepo zloženo kamenje za utrjeno pot! Pa nam vodnica in vodička hitro razloži, da hodimo po trasi ozkotirne železnice iz prve svetovne vojne, po kateri so oskrbovali vojaške objekte na tem področju. Ti so bili spretno zakamuflirani s steno, pokrito s travo.
Ker je bila tu tudi vojaška bolnica, smo na treh vojaških pokopališčih od štirih, ki spadajo pod Brje pri Komnu, našteli štiri tisoč pokopanih. Na največjem pokopališču na Gorjanskem počiva kar deset tisoč vojakov različnih narodnosti. Smo se iz te in kasnejših vojn kaj naučili?
Čeprav je vreme oblačno, je temperatura ravno prava in hoja prijetna. Občudujemo nizka drevesa, med njimi je veliko borovcev, ki se borijo za svoj obstanek v neugodnih razmerah, zato pa imajo slikovito obliko in sporočilo o vztrajnosti in neomajnosti. Zelene lise mahu pokrivajo kamne, ki so jih pridne roke zložile v suhe zidove, da bi izkrčile parcele za pridelavo hrane, potrebne doma in v razvijajočem se Trstu. Gosta podrast pokriva površine med drevesi, veliko je robide, pa tudi sveži poganjki špargljev bodo tu zgodaj spomladi.
Sledi vzpon na vzpetino Sveti Lenart (San Leonardo) na nadmorski višini 402 metra, ki se je včasih zaradi lip ali takega priimka imenoval Lipnik.
Najprej je treba prečkati državno mejo z Italijo, kar sedaj ni več nič posebnega, nekdanji policist Nace (Ignac Hribar) pa nam slikovito pove, kako je bilo v času tihotapljenja ljudi in stvari. Prečimo melišče, ki je v bistvu bilo obzidje nekdanjega gradišča in že smo pri ruševinah zelo stare cerkvice.
Pod njo je njena manjša maketa, tudi v ruševinah. Če že ne moremo občudovati razgleda zaradi megle in oblakov, pa nam na tem mestu tem bolj tekne malica.
Spuščamo se na italijansko stran in ugotavljamo, da vodi na Sveti Lenart več označenih poti, nam pa vodenje domačinov še kako pride prav. Mogoče se bo kdo v oktobru udeležil pohoda Na Krasu je krasno, ki je vsako leto malo drugačen.
Pred vasjo Samatorca (Samatorza) najprej obiščemo cerkev Svetega Urha (San Ulderico) s tremi zvonovi v zvoniku in pokopališčem ob njej. Na njem je veliko nagrobnikov s slovenskimi priimki, med Tržačani pa naj bi bilo zelo popularno in obstaja čakalna vrsta za pokop na njem. Sicer pa so cerkev verjetno zgradili v 15. stoletju kot nadomestilo za porušeno cerkev Svetega Lenarta na hribu in je ena najstarejših cerkva na Krasu. V naselju srečamo tudi lokalni avtobus in na voznem redu ugotavljamo, da so vasi lepo povezane s Trstom.
Seveda je treba poskusiti tudi rujno kapljico: kaj hitro najdemo osmico, označeno z visečo bršljanovo vejo.
Vince razveže jezike, oglasi se pesem, šef Sredine skupine Tone pa se kar po slovensko dogovarja z dvema Italijanoma za sodelovanje. Kako malo je treba za razumevanje, če le ne bi bilo hujskaške politike!
Vračamo se proti Sloveniji: najprej mimo nekdanjega kamnoloma, kjer nam naša čila domačinka Milena Perčič - tam okrog osemdesetih let, ki jih sploh ne kaže, razloži, kaj so jedli delavci pri svojem težkem delu. Fižol v kisu je bil to, hrana in pijača za cel dan, včasih pa še kakšno v trdo kuhano jajce. Ob poti pokukamo v kaverno, vidimo vhod v podzemno jamo, ki jih je tu okoli še več, za obisk pa bi rabili spremstvo jamarjev in primerno opremo. Spet so tu table z opozorili o bližini meje, ki so še samo zanimivost, tu in tam vidimo tudi kakšen obmejni kamen, na lepi jasi pa propada nekdanja karavla.
V naselju Brje pri Komnu se oglasimo še na domačiji Frankič Peloz, da na prijetnem dvorišču ob vinu in pesmi zaključimo pohod.
Hoje naj bi bilo za štiri ure, vendar verjetno nihče ni gledal na uro. Važno je, da smo lepo preživeli dan in v spomin vtkali veliko čudovitih trenutkov. Prisrčna hvala našim gostiteljem, pa tudi Tonetu s Sredino skupino!
Osemnajsti pohod Na Krasu je krasno (Kraški obzornik: strani 7 in 8)
Razumevanje bivalnega okolja s spoštovanjem tradicije - primer Krasa (diplomska naloga Neže Pahor)
Video:
2 komentarja:
Thanks for sharing, nice post! Post really provice useful information!
Giaonhan247 chuyên dịch vụ vận chuyển hàng đi mỹ cũng như dịch vụ ship hàng mỹ từ dịch vụ nhận mua hộ hàng mỹ từ website nổi tiếng Mỹ là mua hàng amazon về VN uy tín, giá rẻ.
Thanks, I'm glad if something like this is useful.
Objavite komentar