26. 03. 15

Lokev, Kokoš, Ljubljansko barje - 23. 3. 2015

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica ima danes kombi, torej gremo kam dlje. Mimo Ljubljane, kavica na postajališču ob avtocesti, Divača in proti naselju Lokev. Ne, ne, nikar prehitro! Ob cesti stoji informativna tabla in udorina (udornica) ali koliševka Risnik v bližini Divače je vredna postanka. 


Nastala je z udorom stropa podzemne jame, posebna znamenitost je tudi zaradi tega, ker takih dolin na krasu ni veliko. Ko nadaljujemo pot, se nam na levi že kaže antena na našem cilju Kokoši. 


Nas pa najprej zanima pršutarna Lokev, kjer si nakupimi dobrot. Peš bi naprej lahko krenili že iz tega kraja, pa se nam zdi malo preveč hoje, zato se zapeljemo na mejni prehod Lipica in še malo naprej po lokalni cesti, 


dokler nam ne obljubljajo nič več kot 45 minut do Kokoši. 


Steza se vzpenja mimo nekdanje obmejne opazovalnice, krasijo jo cvetoči grmi drena, med njimi pa nam mižikajo modri jetrniki. Kmalu imamo možnost strme ali položne poti: večina se odloči za strmo, dva kreneta po položni. Ko se oziramo nazaj v dolino, opazimo predvsem kobilarno Lipica in vasi v Italiji, med njimi večji kraj Bazovica. 


Pot se zravna in hodimo čisto ob meji, kar nekaj je obmejnih kamnov, veter pa maje veje borov nad nami. 


Malo pred kočo opazimo še en večji kamen, ki je lepo obdelan: to naj bi bil mejnik nekdanjih fevdalnih posestev. 


Kokoš ima nadmorsko višino 674 metrov, koča na njej pa nekaj metrov manj. Odprta je za konec tedna, tudi na delavnike pa nudi zavetje na terasi in omizjih na prostem. 

Foto: Vinko Šeško.
Pomalicamo, potem pa se po položni poti spustimo spet do kombija. 


Na njej moramo kar paziti, ker je veliko kolesarjev, ki navzdol postanejo pravi dirkači.
V teh krajih je treba poskusiti pršut in teran. Priložnost se nam pokaže v kraju Lokev (največji vasi v Sloveniji), kjer v gostilni Muha ravno odpirajo vrata. 


Pršut nam lepo na roke narežejo pred nami, dodajo dve vrsti sira, olive, kisle kumarice in papriko, hrustljav kruh. Kdo bi se temu mogel upirati? 

Foto: Vinko Šeško.
Vse skupaj zalijemo še z dobrim teranom in tako dostojno proslavimo Francijev rojstni dan. Italijani kmalu zasedejo preostale mize. Ti že vedo, kam se splača priti na kosilo ali vsaj malico.
V kombiju malo dremamo, 


potem pa še enkrat obiščemo Risnik, da pretegnemo noge in slikamo to udorno jamo še v popoldanskem soncu.
Še dovolj časa imamo, da na Brezovici zapustimo avtocesto in se napotimo iskat močvirski tulipan ali logarico. V bližini Notranjih Goric nam domačinka sicer zatrdi, da smo še prezgodnji, naše budne oči pa kmalu uzrejo značilno varovalno barvo med suho travo. Veliko je še popkov, nekaj pa tudi lepo razcvetelih. Zapeljemo se proti Podpeči, kjer je desno od ceste pravo bogastvo gozdnih vrtičkov: navadni mali zvončki, pljučniki, podlesne vetrnice, tevje, najbolj pa se blešči od modrih jetrnikov. 


Ob cesti iz Iga proti Škofljici najdemo še več logaric in naše soglasno mnenje je, da smo doživali bogat dan. Zaključimo ga še samo v Mokronogu, da s pivom potešimo naša suha grla.

Video:

Ni komentarjev: