11. 03. 15

Z Brega skozi Črno hosto na Polano - 11. 3. 2015

Danes nas je 14 v študijskem krožku Spoznavanje naravnih vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. 


S štirimi avtomobili se zapeljemo do železniške postaje Breg, kjer najdemo parkirni prostor in čas za dogovor. Ko krenemo peš proti Račici, je na naši desni veliko področje Črna hosta, ki ga nameravamo danes raziskovati. Nekaj časa hodimo po asfaltirani cesti, 


pogledujemo preko Save na Vrhovo, tik pred nami pa je tudi elektrarna z lepo vidno ribjo stezo. Janko nam pove nekaj zanimivosti iz svojih mladih dni, ki jih je preživljal ob Savi, pa tudi o gradnji elektrarne in vožnji vlakov po progi tik ob reki. 


Ob potočku, ki proti Savi dela prave meandre, se odpravimo desno v gozd, kjer moramo večkrat preskočiti ali po kamnih prečkati vodo. Potem pa kar po brezpotju v hrib. 


Pa ne za dolgo: pridemo na prijetno, z mahom obloženo pot, po kateri hitro napredujemo. 


Vse bolj se vzpenjamo in sredi gozda pridemo do hiše, ki spada še pod naselje Račica, v tej samoti pa živi sama prijazna starejša gospa. Više pridemo iz gozda do gospodarskih poslopij, eno poslopje so zgradili že leta 1930, vse skupaj pa spada že pod Radež. 


Še malo skozi gozd in že smo v zaselku Polana s cerkvijo svetih Fabijana in Boštjana. Viri pravijo: Cerkev sestavljajo pravokotna ladja z ravnim, lesenim stropom, tristrano sklenjeni, banjasto obokani prezbiterij, zvonik, ki iz kvadratne osnove že v prvem nadstropju preide v oktogonalno, krit z zalomljeno piramidasto kapo, in zakristija. Na zunanjščini zvonika z letnico 1670 je vzidan precej poškodovan kamniten kip svetnice iz začetka 15. stol. Datacija cerkve še ni določena, a vsekakor gre za še srednjeveško zasnovo s pozneje podaljšano, morda še romansko ladjo, mlajšim prezbiterijem in leta 1809 (po župnijski kroniki) prizidanim zvonikom. Oprema je baročna. 


Zanimiva je tudi zaradi posnetka pohoda 14. divizije januarja 1944 in dolgotrajnega postopka odkrivanja, kje je avtor Jože Petek to slikal. 

Foto: Vinko Šeško.
Tudi mi se postavimo na travnik za rekonstrukcijo te fotografije. Domačini pravijo, da je to zelo vetrovno področje. No, nam je bilo danes prizanešeno.


Po razgledovanju proti Lovrencu, Lisci in Okroglicam, se odločimo za povratek po markirani poti proti Bregu. Pa ne zdržimo dolgo na njej: kar naravnost navzdol po gozdu jo mahnemo, 


pa spet po perzijskih proprogah maha na gozdni poti. 


Ko pridemo iz gozda, začudeni obstanemo: pred nami je travnati plato tik nad naseljem Breg, velik in nenavadno raven. Vinko razloži, da je bil tu včasih gozd, ki so ga izkrčili za travnik, zemlja pa ni primerna za njive. Darko Kosem pravi, da je ime za to področje po domače "Gorelne". Tu naj bi bilo prvotno naselje Šentjur, ki je pogorelo, od tod tudi ime. 


Na robu travnika se odpre pogled na Šentjur na Polju, pod nami je železniška postaja Breg in tam nas čakajo naši jekleni konjički. Napravili smo lepo krožno pot.


Da ne bi bili prehitro doma, se zapeljemo skozi Račico in po ozki ulici do mosta preko Save, kjer se ustavimo in razgledamo. Dušo si privežemo v prijetnem lokalu na Vrhovem, kjer Ljubica poleg kavic in kakava "časti" še z burekom iz pekarne, ki so jo ravno danes odprli tam zraven. Vzdušje je na višku, razprav in smeha ne manjka. 




















K temu pripomore tudi obisk stranišč z zanimivimi napisi. Kako malo je treba za dobro voljo!


Video:

Ni komentarjev: