15. 03. 15

Iz Medvod na Katarino - 14. 3. 2015

Čez 30 se nas je zbralo za sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica in veselo brzimo proti Gorenjski. Nič postanka za kavo, v Medvodah nas čakajo gostitelji, para Babšek in Maček, naši planinski prijatelji. 


Pravi Gorenjci ti že ne morejo biti, to so že večkrat dokazali, tokrat pa se še posebno izkažejo s toplim burekom, dvojno žgano pijačo in kavico v lepem okolju kavarne 4 mačke. 


Organizirajo pa nam tudi spremstvo 83-letnega vodnika in vodiča, ki je živa enciklopedija za Medvode in okolico. Že v kavarni nam pove marsikaj zanimivega, predvsem o Jakobu Aljažu, ki se je rodil pod Šmarno goro in je odkupil zemljišče vrh Triglava, za postavitev Aljaževega stolpa pa je prispevala svojo doto njegova nečakinja. Od knjižnice nas pripelje pred trgovino Mercator, kjer si ogledamo panoramsko karto občine in vidimo stare stavbe, ki so še ostale od prvotnih Medvod. 


Zdaj pa pot pod noge: preko Sore in skozi naselje Preska, ki se ponaša z veliko šolo, vrtcem, cerkvijo in pokopališčem. 


Nad naseljem se začnejo odpirati razgledi proti Grmadi in Šmarni gori, pod katerima je bil poleg Jakoba Aljaža rojen tudi Franc Rozman Stane. Pot nas vodi skozi gozd, marsikje se vidijo podrta drevesa, pa mimo hiš naselja Žlebe. Niže je veliko zvončkov, više nam mižikajo plave glavice jeternika, 


resa je v bogatem cvetju. Na levi strani ugledamo cerkev Svete Marjete, nad njo greben Jeterbenka, kaže pa se že tudi Sveti Jakob. Dvigamo se po široki poti mimo mogočne kmetije Mamovec, ki spada že pod naselje Tehovec. Nekateri uberejo bližnjice navkreber po travniku, ostali pa zlagoma napredujemo po bolj položnih poteh. Na severni strani cerkve Svetega Jakoba v Brezovici pri Medvodah je veliko polomljenih brez, pot pa je lepo očiščena. Še zaplata snega je tam, da si lahko očistimo gojzerje. Pri cerkvi vrvi od otrok, naš vodič pa nam kaže Grmado, Tošč, govori o rudniku, pa o dveh tiskarnah, ki so bile med drugo svetovno vojno tu skrite ... Cerkev so zgradili v 17. stoletju, ob potresu leta 1895 je bila močno poškodovana, leta 1898 je dobila sedanjo podobo. Znano je tudi, da je vsako leto po osamosvojitvi v njej maša za domovino, ki pa je precej strankarsko obarvana. 



Razgledi segajo daleč naokoli, na žalost pa se najvišje gore skrivajo v megli. Konec januarja so bili razgledi veliko lepši.


Spustimo se do župnijske cerkve Svete Katarine v Topolu pri Medvodah, kjer nas pozdravijo opoldanski zvonovi in cerkveni organist, ki nam pripravi pravi koncert. Cerkev je iz začetka 17. stoletja s slikovitimi poslikavami Ivana in Helene Vurnik iz let 1919 in 1920 (podobne lahko vidimo v Ljubljani na Miklošičevi ulici - stavba nekdanje Zadružne gospodarske banke), 


glavni oltar je delo Ivana Vurnika, sliko Svete Katarine je po svoji podobi naslikala Helena Vurnik, oltarni križ je oblikoval France Kralj. Čez cesto je mogočno župnijsko poslopje, v katerem je bila včasih tudi šola, ob njem pa mogočna, od strel razklana lipa.


Samo malo se sprehodimo in že smo pri gostišču Pr' Jur', kjer nas čakajo dišeči domači čaj, katarinska jota in druge dobrote v trdem in tekočem stanju. Njegova tradicija sega že v leto 1850, v novejšem času pa je znano tudi po lastniku Janiju Kršinarju, večkratnemu državnemu prvaku v smučarski tekih in udeležencu zimskih olimpijskih iger leta 1984 v Sarajevu in 1988 v Calgaryju. Pri vhodu na to spominja posebno urejen kotiček.

Foto: Vinko Šeško.
Čas je za skupinski posnetek in povratek v dolino. Zdaj nas vodita dva mlada korenjaka ob pomoči babi Irene. Pred Grebenom Jeterbenka se nam na desni v daljavi prikaže Ljubljana, 


mi pa zavijemo levo v smeri naselja Žlebe. Lepa pot, skoraj planinska avtocesta, ob njej pa beli cvetovi teloha in informativna tabla o arheoloških najdiščih na Jeterbenku in Gradišču, ki potrjujejo obstoj gradov iz 12., 14, in 15. stoletja. 


Že je tu cerkev Svete Marjete iz začetka 16. stoletja, na polju staro kužno znamenje, potem pa cesta med raztresenimi in bolj strjenimi hišami naselja Žlebe, skozi gozd in v naselje Preska, kjer nas čaka avtobus.


Naš zadnji postanek je pri pet kilometrov dolgem Zbiljskem jezeru, ki je nastalo leta 1953 z zajezitvijo Save za hidroelektrarno Medvode. Z obale občudujemo veliko skupino labodov, si še zadnjič "privežemo dušo" z dobrotami naših gostiteljev (slastno rolado) ter Mimicinimi rogljički in zadovoljni vračamo proti domu.

Video:





Ni komentarjev: