9. 03. 17

Bohor - 8. 3. 2017

V sončnem jutru se nas zbere kar 19 od študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, Sonja nas čaka v Brestanici, pa njena psička Fia tudi. Boris ima odprt prtljažnik in vsaka ženska si lahko izbere bogato cvetočo trobentico v njej ljubi barvi. 


Voščilo za osmi marec je to, Vinko pa doda še lično oblikovane voščilnice s posnetkom velikonočnice. 


Še dobro, da sem se v torek zvečer spomnila, da se zna kaj takega zgoditi, in sem za moške pripravila mošnjičke z nekaj sladkarijami in prigodno mislijo ob dnevu mučenikov. Presenečenj pa še ni konec: Marta je Marjanu sešila lep nahrbtnik, da bo lahko vanj spravljal les, ki ga najde ob poti in denarnico s trideset posebnimi evri, če nas bo hotel častiti s kavo. Evri z njegovo sliko pa veljajo gotovo samo v bohinjskem koncu, res pa je tudi, da so iz neverjetno dobrega - skoraj neuničljivega papirja. V nahrbtniku je še butarica in zavitek fig za popotnico. 

Foto: Vinko Šeško.
Sledi še skupinska slika in že brzimo z avtomobili skozi Brestanico in Senovo vse do koče na Bohorju. 


Oskrbniku obljubimo, da se bomo oglasili ob povratku, 


mi pa strumno zakoračimo proti Debelem vrhu. Malo po poti, po blatu, ob poti po podrasti, ki nas včasih skuša obdržati zase, potem pa je pot vse lepša. Malo navzdol, več navzgor, saj moramo priti na višino 984 metrov. 


In že so tu prvi mali zvončki in med njimi malce sramežljive jarice s še zaprtimi cvetovi. 


Med drevjem na sončnem pobočju pa prava livada pomladanskih velikih zvončkov ali kronic. Prav paziti moramo, da ne pohodimo cvetja. 





Fotografiramo, se sladkamo, Ivan odpre svoj brinjevec in vlada pravo praznično vzdušje. 



Po povratku se malo "martinčkamo" na suhi travi ob bujni resi, potem pa se povzpnemo še na Veliki Koprivnik, ki meri 921 metrov. Hriba skoraj ne prepoznam, ker je drevje zelo zredčeno od neurja pred leti. 



Zato pa je ob poti spet veliko raznolikega cvetja, prevladujejo jarice. 


Fotografi zavzeto iščemo motive, 


na vrhu pa samo malce pokukamo na sever, se pomudimo ob klopi, potem pa spustimo do Škofovega križa. 


Tu se poklonimo spominu na partizanskega izvidnika Jana iz Kozjanskega odreda, katerega grob je za križem, ne izneverimo pa se tudi tradiciji, da je na tem križišču treba povedati kakšno šalo. Po cesti se vračamo proti koči, 

Foto: Vinko Šeško.
kjer nekateri uživamo na gugalnici, 


vsi pa se nastavljamo soncu ob napitkih in pecivu. Spet se tu izkaže Boris, zraven pa še Lojzka, Ivan pa trdi, da si mora s plačilom pijače spet zagotoviti vstopnico za skupino.
Na tako lep dan se kar ne moremo odpraviti domov, zato se ustavimo še ob izhodišču do slapa Bojavnik na Globokem grabnu in se spustimo strmo navzdol do vode. 



Pot je sicer utrjena, vendar je treba paziti, da ne zdrsneš, na koncu pa so v pomoč tudi jeklenica in jeklene mreže za bolj varen korak. 


Tako pridemo na zanimivo mesto, ko nad sabo vidimo zgornji del slapa, pod nami pa se voda strmo spušča navzdol. Slapišče je kar 20 metrov visoko. Ob slapu najdemo jetrnik, s strmine nas ogledujejo črni telohi s cvetovi v beli in rahlo rožnati barvi, razveselimo pa se tudi cvetočega grma navadnega volčina in bogastva bujnega bršljana na drevju. 


Na parkirišču še beseda, dve o programu za naslednjo sredo, potem pa vsak na svojo stran v sončen dan.

Video:

Ni komentarjev: