19. 03. 17

Prekmurje - 14. 3. 2017

51 udeležencev in udeleženk na avtobusu s šoferjem Primožem Novakom, sončen dan in ob pol sedmih odhod proti Prekmurju. Na poti še poberemo nekaj potnic in potnikov, nazadnje v Rimskih Toplicah vodičko Barbaro Barič, ki takoj začne s svojim delom in razlago krajev ob poti. 


Postajališče Tepanje nam služi za opravljanje nujnih zadev, potem pa nadaljujemo vožnjo. Na vrsti je kviz o krajih, ki jih bomo obiskali, in pristanem v strogi komisiji za vrednotenje. Le osem oddanih izdelkov ima nekaj napačnih odgovorov in Marjan v imenu komisije predlaga, da ti dobijo nagrade, ker edini niso prepisovali. No, na koncu žreb določi nagrajence, ki dobijo darilna bona po deset evrov, ki ju je mogoče vnovčiti za kakšen izlet pri Turistični agenciji Novak Bus, koledar in potovalno torbo. Barbara nas seznanja z značilnostmi Prekmurja, kjer so doma prijazni, gostoljubni in malce melanholični ljudje. To je glava Mat' Kurje na prehodu v Panonsko nižino z Ravenskim in Dolinskim ter s še vedno razgibanim Goričkim in Lendavskimi goricami. Pogosto ime tu je Marko, sicer pa so znani ljudje iz Prekmurja Miško Kranjec, Vlado Kreslin, Feri Lainšček ... Tekoča duša pokrajine je reka Mura, ki se vijugasta razliva in so jo že büjraši skušali ukrotiti, za novodobne načrte pa upajmo, da ne bodo preveč pokvarili narave. Reka v celoti meri 438 (ali 465) kilometrov, po slovenskem ozemlju pa teče v dolžini 95 ali 98 kilometrov. Področje je bilo v zgodovini prava talilnica narodov, še danes je tu narodnostno mešano področje z madžarsko manjšino in romskim naseljem Pušča. 



Prvi ogled je v Bogojini, vendar se je najprej treba podpreti s krepko malico v obliki trdih in tekočih dobrot, ki jo "časti" organizatorka te ekskurzije Ana Jelančič ob rojstnem dnevu in odhodu v pokoj. 


Potem se sprehodimo do Plečnikove cerkve Gospodovega vnebohoda. Župnik Ivan Baša (1875 - 1931) je ugotovil, da je stara cerkev premajhna in leta 1925 so z materiali lokalnega okolja začeli graditi novo. Prvotna gotska cerkev iz 14. stoletja je ohranjena v novi zgradbi, za katero je napravil načrte arhitekt Jože Plečnik. Dela so potekala vse do leta 1956. Domačini niso bili preveč zadovoljni z ureditvijo notranjosti, saj se jim je zdela uporabljena keramika preveč posvetna. 


Sprehodimo se po cerkvi, se pred njo slikamo, potem pa vrnemo k avtobusu. 


Zapeljemo se v hrib z vinskimi goricami in lesenim razglednim stolpom, da se na turistični kmetiji Puhan oskrbimo z bućnim oljem.


V Filovcih je bilo včasih 80 hiš in 74 lončarjev, danes je le še eden - Bojnec, ki nam pokaže peč za žganje keramike, svoj muzej na prostem in zavrti lončarsko vreteno. V peč s tremi kurišči, ki je obložena z mešanico gline in slame, zložijo 600 - 700 izdelkov, kar pomeni enomesečno delo, potem pa žgejo pri različnih temperaturah, ki doseže tudi tisoč stopinj. 



Gostitelj nas popelje še v dve značini hiši - cimprači v obliki črke L, kjer prirejajo razstave in delavnice, potem pa še praktično predstavi delo na vretenu. Pod njegovimi spretnimi presti kmalu nastane lepa skledica, 


Nevenka pa se opogumi in poskuša oblikovati svojo. Za pütro - posodo za vodo pa je potrebno še več znanja, saj je sestavljena iz treh delov, ročaj pa mora imeti luknjo za pitje. Lončarji so res pravi mojstri. Po kozarčku žganega prija sprehod po trati in nastavljanje soncu.


Lendava je kraj z okrog 3000 prebivalci, kjer v sožitju živijo Slovenci, Madžari, Hrvati; evangeličani, katoliki in pripadniki judovske vere. Omenjen je bil že leta 871, grad pa v 12. stoletju. 


Nas najbolj zanima Gledališka in koncertna dvorana v nenavadni stavbi madžarskega arhitekta Impreja Makovcza (1935 - 2011), ki so jo gradili od 1995 do 2004 in je takrat burila duhove zaradi visokih stroškov. Arhitekt je bil zagovornik organske arhitekture, ki se prilagaja naravi oziroma okolju. 


Meni so posebno všeč vdelani reliefi hiš na fasadi in v ozadju dvorane, stolpiči v obliki peres pa se mi zdijo malce čudni. Skupna koristna površina objekta  znaša 2400 kvadratnih metrov, samo dvorana pa 1400 s 444 sedeži. nekateri imajo poličko za pisanje, tako je mogoče poleg predstav tu organizirati tudi kongrese, v predverju pa priložnostne razstave. Oder lahko zadaj odprejo v park in ga uporabljajo kot letni oder. Ob kavici in klepetu počakamo na priliko, da je dvorana prosta za obisk, in tam nam domačina razložita marsikaj o življenju in šolanju na tem dvojezičnem področju. Oder je že pripravljen za večerno svečanost ob madžarskem narodnem prazniku



Po ozki cesti se peljemo v Lendavske gorice in komaj zvozimo mimo madžarskega avtobusa. 




Izpred kapelice Svete Trojice, ki jo obdaja najstarejše lendavsko pokopališče, uživamo v razgledu na mesto, na gorice in razgledni stolp Vinarium. Vodička Marija nam zavrti film o zgodovini in Hadikovi mumiji, potem pa še dodatno razloži legendo in resničnost. 

Kapelico so hvaležni verniki  postavili v letih 1727 - 1728 po koncu turških vpadov, v njej je tudi grobnica vplivne družine iz Lendave Kakasdi Hajós. 





Parkiramo pod najvišjim razglednim stolpom v Sloveniji Vinarium in se povpnemo nanj: nekateri peš, drugi z dvigalom. To 53,50 metrov visoko jekleno kostrukcijo z armirano-betonskim pritličjem so odprli 2. septembra 2015 in z odprte ali zaprte ploščadi je mogoče občudovati razgled v štiri države: Slovenijo, Hrvaško, Madžarsko in Avstrijo. Vstopnina je za skupine in upokojence pet evrov  za vzpon z dvigalom ali peš po 240 stopnicah. Odprta ploščad je na višini 42 metrov, više navadni smrtniki ne morejo. V zaprti ploščadi je tudi razstava fotografij. Spet se nam nikamor ne mudi: posedamo po klopcah, se sončimo, klepetamo, Ana pa spet gostoljubno toči pijačo.



Spustimo se nazaj v Lendavo, si privoščimo krajši tehnični postanek, potem pa pristanemo v Gostilni Lovski dom na kočerji - poznem kosilu ali zgodnji večerji. V lepo urejenem okolju nam postrežejo s slastnim bogračem in okusno gibanico, 

Foto: Brane Busar.
mi pa Ani s šopkom in vinom čestitamo in se ji zahvalimo.
Lep, bogat, s soncem obsijan dan!

Več posnetkov
Video:





Ni komentarjev: