13. 04. 17

Lovrenc in Veliko Kozje - 12. 4. 2017

21 nas je danes, nas iz študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Vinko je napovedal Lovrenc in preko Brega se popeljemo v petih avtomobilih mimo gradbišča novega mosta. 


Ustavimo se šele ob cesti pod vznožjem Svetega Lovrenca na Gori, kot so včasih imenovali to področje. Sončno vreme, skoraj ni oblačka, zrak pa kar svež. 


Okolica rastišča zavarovanega Clusijevega svišča ali velikega encijana je lepo očiščena in travnik zavarovan z ograjo in vrvmi - kot se za Botanični naravni spomenik spodobi. Ob poti do Podružnične cerkve, ki so jo najverjetneje postavili po letu 1545 in jo kasneje dopolnjevali,  rastejo med encijani tudi drobni cvetovi žanjevca v različnih barvah (kokoške in petelinčki), družbo pa jim delajo modre kroglice mračice



Na travniku proti kapelici nas preseneti kar veliko cvetov opojne zlatice, ki raste samo v Zasavju in Posavju. Dva dni prej smo našli le en cvet. 
Mimo kmetije se napotimo proti Velikemu Kozjemu. 




Ne pozabimo se ozirati nazaj na Lisco, pa v dolino Save: Razbor, Polana - Radež, Loka; na sever pa kukamo proti Lokavcu. Steza je prijetna, ob njej veliko cvetja. Najdemo celo še nekaj rese in lepo razcvetelo orlico


Proti vrhu je pot zelo strma in razveselimo se grebena, kjer hodimo skoraj po ravnem med mogočnimi bukvami. 

Foto: Vinko Šeško.
Vedno sem presenečena, kako dolg je ta greben z najvišjo točko nekje na sredi. Smo na mejo med sevniško in laško občino in Veliko Kozje je z 993 metri nadmorske višine najvišja točka naše občine. 



Seveda se vsak obisovalec spusti do razgledne skale, od koder se širi lep razgled od Kuma, vrha dimnika v Trbovljah, kamnoloma v Zidanem Mostu, Kopitnika, Šmohorja, Maliča do Svetega Miklavža in Peklarjevega hriba ter Svetega Kolomana. 


Malo se okrepčamo, potem pa prisluhnemo Vinkovi razlagi o planinskem prijatelju Martinu Jamšku, ki je tu izgubil svoje življenje. Pobočja hriba se divje spuščajo v vrtoglave globine, na enem od robov pa nas pozdravi rumeni cvet avriklja ali lepega jegliča. Kar po brezpotju se napotimo navzdol do Jezera, ki pa nima nič vode (še nisem doživela, da bi jo ta kotanja kdaj imela), nad njim pa najdemo drobna dišeča socvetja Blagajevega volčina. Zanimajo nas tudi nežno modri cvetovi spomladanske torilnice, ki spominja na spominčico, neštetim belim cvetovom podlesne vetrnice po se pridružujejo še rumeni od zlatičnate vetrnice, votli petelinčki so bolj redki. Tu in tam najdemo tudi spomladanski grahor.


Kakšno razkošje cvetja! 
Do križišča hodimo po označeni poti, ki vodi iz Rimskih Toplic na Veliko Kozje, potem pa se spustimo po zoprni strmini. K sreči je pot suha, suho bukovo listje pa tudi ne preveč gladko in srečno pridemo mimo skale z dinozavrovo obliko, mimo nenavadno oblikovanih bukev in dveh razkošnih grmov šmarne hrušice spet na bolj ravno področje.





Na Lovrencu so encijani odprli svoje cvetove in se kažejo v vsej svoji lepoti. Uživamo v njihovi modrini, se pozdravimo z nekaj znankami in znanci, potem pa zapeljemo na Okroglice k Močivniku. 


Poleg kave pride na mizo še topla skutina potica, kasneje še puhla z ocvirki.Tako dostojno zaključimo krasno dopoldne.

Več posnetkov
Video:

Ni komentarjev: