12 se nas zbere od študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), eno poberemo v Boštanju, dva se priključita v Radečah, pa tudi domačin in skrbni vodnik Roman Knez. Tako se s štirimi avtomobili zapeljemo skozi Jagnjenico v Zagrad, ki je raztreseno naselje z okrog 90 prebivalci.
Parkiramo ob šumečem potoku, ki je nadaljevanje slapa Pihovc, ki dobesedno bruha iz zemlje.
Zdaj pa lepo peš naprej po cesti, nazaj pa se nam lepo odpira dolina. Na slemenu z žalostjo ogledujemo propadajočo Samčevo domačijo, katere gospodar se je pred časom ponesrečil s traktorjem. Kažipot nas vabi med Ostrovrharjeve vinske gorice,
splašimo pa tudi veliko čredo muflonov. Malo više nam prizadevni gospodar Stane Klanšek pod svojo lepo urejeno domačijo pokaže, da je bilo tu pozimi kakšen meter snega in zdaj popravlja cesto. To redno plužijo in le redko je treba v dolino peš. Sam ima poleg dela na kmetiji tudi zaposlitev v Papirnici Radeče in le tako je mogoče preživeti v teh hribovitih krajih. Z Borisom se takoj spoznata, ker je ta leta 2006 raziskoval Turško jamo na Vetrnem vrhu (780m). Tudi mi se napotimo proti temu strmemu hribu.
Trop ovac z jagenjčki nas radovedno ogleduje, mi pa njih.
Vse lepši razgledi se nam odpirajo proti Počakovemu s cerkvijo svetega Janeza, Svibnemu s cerkvijo svetega Križa in vrhu z ostanki gradu Ostrovrharjev, ki naj bi ga zgradili v 12. stoletju, v 17. stoletju pa je že upostošen in opuščen.
Še kar naprej se dvigamo, v bližini zapuščene hiše pa na levi zagledamo naselje Podkum. Nad njo je obzidan izvir vode, v gozdu pa vse več cvetja: pljučnik, teloh, morska čebulica.
Naenkrat se nam odpre planota z dvema hišama in nekaj gospodarskimi poslopji pod strmimi gozdnimi pobočji. Prijazna Drnovškova nam razložita, da smo na Sitnem kalu, ki uradno spada pod naselje Ključevica. Okrog nas se smukajo lovski psi treh različnih pasem, poleg njih pa imata ta dva Zagorjana tudi konje. Nekaj časa hodimo po ravnem, vidimo lise snega, potem pa se začnemo vzpenjati.
Desna je odcep do domačije, kjer se je leta 2016 zgodil umor Branimirja Brajdeta. Osumljencu so sodili lani: izgovarjal se je, da se je zgodila nesreča.
Prihajamo v prava nebesa: celi vrtovi malih zvončkov in kronic, vmes modrina morskih čebulic, ob njih pordeli telohi, v globeli se beli sneg. Vse hladneje je, začne tudi zoprno pihati. Tisti, ki so prvi na vrhu Nebeške gore (958), nas z zvonom vabijo na ta najvišji vrh občine Radeče.
Na vrhu je vpisna knjiga in žig ter zvonček za srečo in nekaj klopi. Vse to so postavili leta 2004 ob občinskem prazniku, zvon leta 2007. Od leta 2004 dalje organizira PD Radeče vsako drugo soboto v septembru tradicionalni pohod na Nebeško goro, pod kozolcem v Čimernem pa planincem postreže z okusnim golažem.
Ta vas z manj kot 40 prebivalci je pod nami kot na dlani, tudi sicer se nam odpirajo lepi razgledi vse do Gorjancev in Sljemena.
Malo se okrepimo, občudujemo razgled še s sosednje vzpetine, potem pa se začnemo vračati po poti prihoda.
Vmes ne pozabimo pogledati proti pretvorniku na Kumu in cerkvi svete Marije na Ključevici.
Že kar precej utrujeni se vrnemo do avtomobilov, poslovimo od našega vodnika in zapeljemo v Radeče.
Kar štiri ure smo bili na terenu, zato si v kavarni Caffe Galeria odpočijemo ob toplih napitkih in v lepem okolju likovne razstave Irene Ameršek iz Sevnice.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar