Da človek v istem letnem času že drugič občuduje lepote Velike planine, to pa je že pravo razkošje. Enkrat so me zapeljali fotografi, s Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica pa je obisk na vrsti danes. V Sevnici se nas zbere šest, z dvema avtomobiloma se zapeljemo v Radeče, tam presedemo v kombi in v Laškem poberemo še našo drago prijateljico in vandrovko Jožico. Ob cesti nas pozdravlja sadno drevje, odeto v cvetje, gozdovi in travniki pa so bahajo s pomladno zeleno barvo. Brzimo skozi Celje, Mozirje, Nazarje ...,
v Kava baru Zmajeva votlina malo naprej v naselju Nizka pa se okrepimo s kavo. V okolju, ki je vredno ogleda, pri nekaterih pa zgražanja, ampak ne v naši skupini. Zaskrbljeni zremo v oblake, na avtocesti smo bili blagoslovljeni z nekah kapljami dežja, potem pa se vreme izboljša. Gornji Grad in naselja nad njim, v katerih se čudimo tako številnim sončnih centralam: skoraj vse strehe so pokrite z njimi. Smo že na prelazu Črnivec, pod njim pa kmalu zavijemo desno proti Kranjskemu Raku. Cesta se ovija okrog hriba kot po njegovem trebuhu, pomlad je tu šele na začetku in bukve še čisto svetlo zelene. Kmalu za Kranjskim Rakom poznamo parkirišče Rakove ravni, kjer danes parkirata tudi dve vozili s prikolicama za konje. Mi pa zavijemo levo proti Mali planini. Kmalu naletimo na znak za prepoved prometa, ampak rampa je odprta in zapeljemo se do platoja pod planino, Vinko pa potem kombi pelje nazaj parkirat.
Stojimo na travniku, ki je kot vrt: v soncu rdijo telohi, najdemo cvetove Wulfenovega jegliča, bele in rumene podlesne vetrnice, naprej po pobočjih neverjetno veliko cvetoče rese. Košati regrat marsikoga privabi, da si ga nabere za solato. Ko se vzpenjamo med stane, nad nami brenči "velik čmrlj" - dron, s katerim nekdo snema iz zraka.
Počasi napredujemo proti Domžalskemu domu, ker je treba pozdraviti in si ogledati prav vsako skupinico cvetja.
Zdaj pa se nam odprejo lepote Velike planine: zaplate snega, vmes preproge žafrana v raznih barvni odtenkih: od svetlo modre do temno vijolične. Nad njimi zavesa gora, odetih v sneg, s klobukom oblakov, ki pa se drži nad njihovimi vrhovi.
Na grebenu vriskajo trije konjeniki, ki se na ta način navdušujejo nad čudovitim okoljem.
Povzpnemo se do kapelice Marije Snežne, malo pod njo pa je v zavetju prijeten stan, ki nam je že večkrat nudil gostoljubje. Ne vemo, čigav je, smo pa hvaležni lastnikom, da je malo tudi naš. Skrbno pazimo, da česa ne poškodujemo in natančno pospravimo za sabo. Hvala lepa, neznani gostitelji!
Med stani Velikega Stana se vzpenjamo proti Gradišču, se oziramo nazaj in čudimo nad neštetimi globačami, ki jih od strani ne vidiš.
Na zgornji postaji sedežnice se zazremo proti žičnici, potem pa po grebenu vračamo. Doline so sicer v rahlih meglicah, ampak dobro vidimo kamnolom pri Stahovici in Kamnik. Na ozki poti je treba paziti na korak, vendar je prilika tudi za občudovanje razgledov in cvetja ob poti.
Na povratku se še vedno navdušujemo nad telohi, reso, wulfenovimi jegliči,
potem pa že pošteno utrujeni korakamo proti kombiju.
Lokal na Črnivcu nas premami s svojo teraso. Tisti, ki se odžejamo s pivom, mislimo, da bomo na vožni domov gotovo spali. Pa ni tako. Narava okrog nas je preveč lepa, da bi imeli zaprte oči.
Ko v Gornjem Gradu zavijemo proti Šmartnemu ob Dreti, se nam pa v kraju Bočna odkrije lepota travnikov, kjer regrat cveti drug preko drugega. Marsikdo pravi, da to pomeni osiromašenje narave, ampak pogled je pa enkraten.
Spet en dan, ki bo ostal v trajnem spominu!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar