10. 04. 18

Blagajev volčin - 9. 4. 2018

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica je kompletna: vseh devet se nas zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) in se z dvema avtomobiloma zapelje skozi Zidani Most do Rimskih Toplic. Tam v stavbi železniške postaje najdemo zanimiv lokal s trgovinico in se podpremo s kavo. Domačini nam na stavbi pokažejo, kako visoko je segala narasla Savinja leta 2010, nasmejimo pa se ob napisu spodaj, ki pravi: "Če zamenjaš štiri črke v besedi KAVA, dobiš PIVO." Nismo bili še žejni za pivo, kava pa nam je prijala.
Še se vozimo ob železnici proti Gračnici, mimo tovarne otroškega pohištva, potem pa v hrib 


in na ovinku, kjer na levi strani lahko parkiramo, ustavimo. V strmini najdemo cvetove Blagajevega volčina


še več pa je deveterolistne konopnice
Wikipedia navaja: 

Blagajev volčin je bil odkrit leta 1837 na Gori pri Polhovem Gradcu, ime pa je rastlina dobila po slovenskem botaniku Rihardu Blagaju. Prvi je to vrsto volčina opisal Henrik Freyer, nahajališče pa si je ogledal saški kralj Friderik Avgust II. V spomin na ta dogodek je Rihard Ursini grof Blagay postavil spomenik, rastline pa se zaradi tega obiska prijelo tudi ljudsko ime »kraljeva roža«. Blagajev volčin je v Sloveniji zavarovan od leta 1898.

Nam pa ni treba v Polhov Gradec, blagajev volčin cveti tudi pod Velikim Kozjem.
Peš se odpravimo naprej po cesti, kjer pa nas prestraši hrumenje motorne žage in padanje dreves. 



Ob cesti je že veliko podrtih hlodov: bukev in smrek, še več pa je predvidenih dreves za posek. Ko vidimo, da nismo v nevarnosti, veselo napredujemo po markirani poti za Veliko Kozje, potem pa pri križu zavijemo mimo prijetne počitniške hiške proti Peklarjevemu hribu (659m). 


Resa slabo cveti, najdemo pa šope cvetočih jagod 


ter tu in tam kakšen cvet Blagajevega volčina



Zelo lep pogled je na sive bukve, med njimi pa prave grede borovničevja. Na jugu iščemo obrise cerkve na Lovrencu


med drevesi se nam pokaže cerkev svetega Miklavža, proti severu Malič in Šmohor


še bolj na zahod pa s snegom pokrite Kamniške Alpe. Sonce prijetno greje in kar obsedeli bi v tem prijetnem okolju.
Nekateri se vračajo po poti prihoda, pet pa se nas odloči za nadaljevanje hoje po markirani poti proti Velikemu Kozjemu. Od križa se povzpnemo na gozdno stezo in ostrmimo: 



tla so na velikih površinah razrita, korenine borovničevja obrnjene navzgor. Le kdo si je tu tako iskal hrano? 



Pri hiši Gračnica 20 občudujemo cvetoče narcise, 


pa tudi razgled proti cerkvi svetega Kolomana in Donački gori



Više najdemo tudi še nekaj snega in grmičke zelo strupenega navadnega volčina. Ko pot zavije strmo v levo, se mi začnemo obračati navzdol po nekdanji strmi poti na Veliko Kozje. 


Pogled nam uhaja proti Peklarjevemu hribu in vijugasti cesti proti njemu. 



Tudi ob tej poti najdemo nekaj lepih cvetov Blagajevega volčina, veliko pa je tudi strupene kranjske bunike in belega repuha. Dolina pa je sveže zelena od čemaža, pri katerem se spomnimo dveh smrtnih žrtev, ki sta pred kratkim čemaž zamenjala z nečim drugim. 


Mene ob vodi pritegnejo oranžni cvetovi kalužnic, ki oblikujejo kar pravi vrtiček. Z barvo verjetno tudi svarijo: tudi one so strupene.


Pri avtomobilih se spet zbere celotna skupina: malo poklepetamo, poslikamo, malicamo, potem pa se odpravimo proti domu. V Radečah si v lokalu Caffe Galeria ogledamo razstavo Irene Ameršek, okrepimo s pijačo, potem pa odpeljemo v Sevnico.


Lep sončen dan je in, ko mi Vinko pove, da na Zajčji gori cvetijo orhideje - mačja ušesa, odločitev ni težka: lepo po stezi navkreber iz Ribnikov proti Krulejevi zidanici. Ob poti je že velik kup vej za prvomajski kres, 





razgledi na Boštanj in Sevnico pa z vsakim prehojenim višinskim metrom lepši. 



Za posladek pa na travniku cel vrt drobnih orhidej. Ob njih si privoščim še malico, ki je že bolj kosilo, potem pa mimo cvetočih pomladnih grmov in gred domov.

Video:


Ni komentarjev: