Škotska - 21. 5. 2018

20. 5. 2018

Spati ali ne spati - to je zdaj vprašanje. Odhod na potovanje je ob polnoči, pričakovanje veliko - kako bi človek spal. Pri Prahu preko ceste ima avtobus prižgane luči: mogoče je pa naš. S prtljago se napotim tja in res je, spet imam prevoz "od vrat do vrat". Prideta še Nevenka in vodič Damjan od agencije Eko potovanja, potem pa gremo skupaj iskat ostale na Avtobusno postajo Sevnica. Pozdravljanja ni konca, ne kraja, lepo se razporedimo po avtobusu: vsak ima dva sedeža, najteže bi bilo pa razdeliti preostale štiri. Najbolje bo, da jih uporabimo za prtljago.

21. 5. 2018

Okrog polnoči odrinemo na pot. Vandrovke in vandrovce pobiramo še v Brestanici, Krškem, Trebnjem in Ljubljani. Zdaj smo pa kompletni: 20 nas je in vodič.

Nič nismo spali, ker dolga je pot. Vsi smo že zbrani, veselje povsod.                                    

Ti hojladrija, drija, drija hojladrija drom, ti hojladrija drija drija drom. (Melodija: Moj oče je holcer ...)

Ob pol treh napravimo postanek pred Sežano, potem pa še enega kratkega. Ko iščemo parkirišče pred letališčem Benetke, še uspemo s pesmijo in darilcem (nekaj kapljic škotskega viskija in fotografijo Škota v kiltu, pri katerem se vidi, da je spodaj brez - brez perila, seveda, vse drugo potrebno ima) čestitati Miri za rojstni dan, 

Foto: Nevenka Vahtar.

potem pa se začnemo ukvarjati s prtljago. Letališče Marco Polo v Benetkah nas prevzame: 

stene, po katerih teče voda, pregledni in prostorni hodniki, vse čisto in urejeno. Prevzem prtljage je običajen, za pregled pa sam skeniraš potni dokument, stopiš na določeno mesto in naravnaš svoj obraz, da te kamera ulovi in preveri. Poleg pregleda ročne prtljage in sprehoda skozi rentgenska vrata nekateri doživijo še malo pretipavanja.

Foto: Nevenka Vahtar.

Letalo družbe EasyJet je pripravljeno in okrog pol osmih odletimo. Polno zasedeno letalo s po tremi sedeži na vsaki strani, veliko je prtljage, trije stevardi prijetni na pogled, smehljati se pa ne znajo. 

Foto: Boris Ladišić.

Takoj po vzletu lovimo poglede na beneške lagune, potem pa dve uri in petnajst minut uživamo v mirnem poletu. Nizkocenovni prevozniki ne nudijo v ceno vozovnice vključene hrane in pijače. Lahko jo dobiš po zasoljeni ceni, klasična duty free prodaja pa je tudi na voljo.

Po cesti v Benetke, potem pa polet. Varno in srečno na poti naj bo spet. Ti ….   

Na letališču Edinburg (Kjer se Škotska sreča s svetom) dovolj hitro dobimo prtljago in najdemo avtobus, ki ga vozi Bruce. 

30 sedežev ima avtobus: za nas z dolgimi nogami so precej stisnjeni, pa še privezani naj bi bili med vožnjo. Privajamo se na vožnjo po levi, kazalce pa premaknemo za eno uro nazaj. Pot nas vodi najprej proti zahodu in potem severozahodu na Škotsko Višavje (Scottish Highlands).

To področje z gorskimi verigami je redko poseljeno, pred 19. stoletjem je bilo prebivalstva veliko več. Ekonomsko je bilo Višavje pred 1800 zelo revno, razvilo se je v času Napoleona, po letu 1815 pa je bilo spet slabše: bolezni rastlin, težave zakupnikov zemljišč, izseljevanje, obračanje k veri. Z izginjanjem tradicionalnega življenja po Jakobinski vstaji 1745, odpravljanjem klanov, s čiščenjem tega področja in selitvami v času industrijske revolucije je področje eno najredkeje naseljenih v Evropi (povprečno osem ljudi na kvadratni kilometer).  Ima tudi najvišjo goro Britanskega otočja Ben Nevis (1.345m) in področje tajge z gozdom škotskega bora. Administrativni center je Inverness. Nekaj ljudi še govori gelsko, njihov tartan in kilt pa sta postala simbol cele Škotske.

Ob cesti nas spremjajo rumeni grmi navadnega uleksa ali hrgovca (Ulex europaeus) z vonjem po kokosu, katerega cvetje je podobno brnistri, sicer pa je to trdoživa rastlina s trnjem, ki smo jo veliko videli na Irskem kot živo mejo za pašnike. V mnogih deželah jo imajo za invazivno, ker izpodriva domače rastje. Uporabna je v medicinske namene, čaj iz nje pa dajejo konje z glistami. Irci pravijo, da, kadar ne cveti, ni čas za poljube (in seks). Seveda so vzgojili tako vrsto, ki cveti skozi celo leto.

Naš prvi postanek je v kraju Falkirk, ki se lahko pohvali z edinim vrtečim se dvigalom za čolne in manjše ladje na svetu.

Povezuje kanal Forth and Clyde s kanalom Union. Imenuje se po bližnjem mestu Falkirk v osrednji Škotski, odprli pa so ga leta 2002. Kanala, ki ju povezuje, sta bila prej povezana z zaporedjem 11 zapornic, ki pa jih od 30. let 20. stoletja niso več uporabljali. Ob kolesu se višina kanalov razlikuje za 24 m, kar je približno toliko kot višina osemnadstropne zgradbe. Vendar pa je kanal Union 11 m višji kot akvadukt, ki vodi do kolesa, in ladje morajo najprej pluti skozi par zapornic, da se iz kanala spustijo do akvadukta na vrhu kolesa. Akvadukta niso mogli zgraditi višje zato, ker bi bil drugače ogrožen zgodovinsko pomemben Antoninov zid. Falkirško kolo je stalo 17,5 milijonov funtov, celoten projekt obnove pa 84,5 milijonov funtov (od tega jih je 32 milijonov prispeval sklad državne loterije). V promet ga je dala kraljica Elizabeta II. 24. maja 2002 v okviru slovesnosti ob 50-letnici njene vladavine. Otvoritev je zamujala za mesec dni zaradi poplav, ki so jih povzročili vandali, ko so nasilno odprli zapornice ob kolesu.

Premer kolesa je 35 m, sestavljata pa ga dve »roki«, ki se raztezata 15 metrov v vsako smer od osrednje osi, skupaj pa imata obliko, ki so jo navdihnile keltske dvoglave sekire. Nekateri pa v njih vidijo sedem kosti kitovih reber. Dve skupini teh rok sekiraste oblike sta pritrjeni približno 35 metrov  narazen na os, ki ima premer 3,5 m. Na vsaki strani je med roki postavljen po en velik 600-tonski keson za vodo s skupno kapaciteto 500.000 litrov. Čeprav lahko sprejme težo sto slonov in je njegova skupna masa ogromna, se kolo za 180 stopinj zavrti v 5,5 minutah in pri tem porabi zelo malo energije. Za poganjanje električnih motorjev je potrebnih le 22,5 kW električne moči, tako da se v štirih minutah porabi le 1,5 kWh  elektrike, kar je približno toliko, kolikor bi potrebovali, da bi zavreli osem čajnikov vode. Pri gradnji so uporabili 14.868 vijakov in vsakega so privili ročno.

Opazujemo delovanje kolesa, potem pa si ogledamo še lepo urejene razstavne površine, prodajalno in izkoristimo kavarno za osvežilne napitke. Na skoraj enourni ogled z ladjico pa kdaj drugič. Tudi drugod načrtujejo še več takih in podobnih projektov.

Na poti opazimo na polju skulpturo dveh konjskih glav in zanima nas pogled od blizu. Na 350 hektarih nekdanjega opustelega področja so po desetih letih dela leta in s sredstvi loterije 2013 odprli Park Helix za pohodnike, tekače, kolesarje, rolerje in tako obogatili okolje 16 lokalnih skupnosti. 

Sprehodimo se ob kanalu Forth and Clyde do 30 metrov visokih konjskih glav iz jekla (The Kelpies). Vsaka glava tehta 300 ton in predstavlja mitološko figuro - močnega (vodnega) konja kot simbol reje konjev na Škotskem, obenem pa tudi veličine vodnih kanalov.

Vožnjo nadaljujemo med hribe z gozdovi, nekateri so do golega posekani in jih pogozdujejo. Vrhovi okrog 1000 metrov so delno v megli, krasijo pa jih lise snega. V dolinah (glenih) se pojavljajo jezera (lochi), šotna tla pa so temna in mehka, zato morajo ceste posebno utrditi. Te imajo po sredini črto in posebne pike - očesca, ki opozorijo voznika, če ne pelje več po svoji strani. Občudujemo hiše z lepo urejenimi vrtovi, kjer so šopirijo rododendroni najrazličnejših barv. Posamezni grmi so tudi v gozdu, zunaj njih pa cvetoči grmi belega gloga in rumenega hrgovca. Gozdovi so predvsem smrekovi in macesnovi, najbolj domače pa so breze, ki jih je skrivenčilo ostro podnebje. 

Do obale jezera Loch Awe in razvalin gradu Kilchurn, katerega začetki segajo v 15. stoletje, se sprehodimo predvsem zaradi škotskega goveda, pa ne vidimo od tega nič drugega, kot table z opozorili, naj se govedu ne približujemo. Opazimo  pa veliko slikovitih kalužnic.

Oblačno je in vse več je megle (dramatično vreme pravijo temu), ko se približujemo dolini Glencoe. 

Takega vremena pa res nismo naročili, nič ni z razgledom na gore tam okrog. Ampak z malo domišljije - in s pomočjo interneta ...

Vir: https://www.munrodrone.com/munros/discover-glencoe/

Ledeniška dolina Glencoe je eden izmed draguljev Škotske: gre za čudovit glen vulkanskega izvora (gelsko ime za ledeniško dolino), ki ga na obeh straneh obkrožajo strmi zasneženi vršaci, ki pa so visoki le nekaj nad 900 metrov. Vstop v dolino na levi strani straži v sneg odet Buachaille Etive Mòr – veliki pastir – sledijo pa mu trije grebeni – tri sestre (Three Sisters) – ki se stikajo v markantnem, navkljub skromni višini alpskem vršacu po imenu Bidean nam Bian. Na desni strani pa v nas zrejo številni vrhovi grebena Aonach Eagach, obsijani s soncem.
Dickens je dolino imenoval "pokopališče velikanov". Nekatere gore predstavljajo resen izziv tudi izkušenim plezalcem, pod njimi pa so izvrstni tereni za pohodnike in pohodnice z dobro opremo. 

Glavna naselbina je vas Glencoe ob vznožju doline blizu mesta pokola leta 1692. Imenuje se po reki Coe, ki teče po njej (osebno ime ali »pasja dolina«). Ima obliko črke U, dolga je 12,5 km, široka manj kot 700 metrov. Cesto za motorna vozila so zgradili okoli 1930, prej je bila le vojaška cesta. Hvalijo se tudi s tem, da je v drugi polovici 19. stoletja sem prišla  na obisk kraljica Victoria.

Deset dni je klan MacDonald, ki je bil sicer podpornik jakobinske vstaje (1689), gostil 130 vladnih vojakov pod vodstvom Roberta Campbella. Ob zori, 13. februarja 1692, se je zgodil pokol nič hudega slutečh MacDonaldov. 38 moških iz klana so vladne sile pobile z izgovorom, da niso dovolj hitro izrazili lojalnosti novima monarhoma Williamu II in Mary II. Zamudili so pet dni. 40 žensk in otrok je umrlo potem, ko so bili njihovi domovi požgani.

Malo prši, ko se pripeljemo v naselje Kinlochleven in naš prvi hostel Blackwater, ob katerem so tudi prenočišča v obliki sodov in kamp. Mi dobimo prostor v sobah s po dvema pogradama in kopalnico, v kateri si ne znamo urediti vode primerne temperature za tuširanje. No, nekaterim celo uspe. Naletimo pa tudi kasneje pogosto na umivalnike, ki imajo posebej odpiranje pipe za hladno in druge za toplo vodo. Lahko se opečeš ali pa zmrzneš, če ne zamašiš umivalnika in si tako zmešaš vodo. 

Sprehodimo se po naselju, zazremo v bučno vodo, ki priteka iz elektrarne, pregledamo majhno, a dobro založeno trgovino z živili, ki je odprta od zgodnjega jutra do poznega večera.

Smo v vasi v Škotskem višavju z okoli tisoč prebivalci. Zaradi topilnice aluminijeve rude so zgradili od 1905 do 1907 jez in hidroelektrarniški sistem v zelo težkih razmerah. Vas je bila prva na svetu, kjer so imele vse hiše električni priključek. Leta 1996 je topilnica zaradi nekonkurenčnosti propadla, elektrika gre zdaj v omrežje. Naselje je pomembno za turizem kot izhodišče v hribe. Veliko je pohodniških in kolesarskih poti, v nekdanji topilnici deluje center za plezanje v ledu in skalah.

Zelo prijetno se počutimo v jedilnici hostela s pisanimi stoli in s kuhinjo, ki je sicer majhna, imaš pa vse pri roki. 

Tu se posebno izkaže naša prva skupina za pripravo hrane: Breda, Mija, Milena, Mojmir in Tončka. Polento so prinesli s sabo in veliko drugih sestavin (glej na dnu strani).

Pripravijo polento s sirom in pršutom, ki so jo lepo zapekli v pečici, zraven je še solata in kozarec črnega vina. Za prste obliznit! 

Čeprav je bil danes res dolg dan, si čas krajšamo z igranjem kart in klepetom ter komentarji bogatega programa.

Dve uri 15 in na Škotskem smo mi, k velik'mu kolesu in konjem se mudi. Ti ….   

Gleni in lochi ter zraven še grad, večerja pa taka, da vsak ima jo rad. Ti ….    

Več posnetkov

Video:

POLENTA S PRŠUTOM IN SIROM ZA 20 LJUDI

1,5 kg koruznega zdroba skuhamo v 6 litrih vode.
Polenti primešamo 10 strokov zrezanega česna, 75 dkg pršuta - popečenega na 10 žlicah olivnega olja, 80 dkg sira, peteršilj. Damo v pomaščen pekač in v pečici zapečemo.