Moralo bi nas biti 14, pa se nas pred vrtcem zbere le dvanajst članov in članic sevniške skupine Šole zdravja. Ravno prav za tri avtomobile, s katerimi se odpravimo na regionalno srečanje v Brežice. Lepo sončno jutro, mraz pa leze v prste in pod obleko.
V Brežicah parkiramo pred trgovino Spar in kar takoj se začnejo pozdravi: najprej srečam sošolko iz osnovne šole Manjo, potem je tu vandrovka Tončka, okrog vogala jo primaha sošolec iz gimnazija Saša, tu sta še Vimpolškova - tudi vandrovca in še kup več ali manj znanih obrazov.
Samo ena stopinja nad ničlo je in značilne oranžne majice malo skrivamo pod druga oblačila, se sprehajamo po lepem prostoru pred Športno dvorano Brežice in čakamo začetek programa.
Na srečanje skupin Šole zdravja v Posavju so prišle skupine iz Brežic, Dobove, Brestanice, Senovega, Sevnice, dve iz Krškega; Zasavje pa zastopa Litija. Okrog 140 nas je na srečanju, sicer pa v Posavju vsak delavnik od pol osmih do osmih telovadi okrog 200 ljudi. Največ jih je v Brežicah - okrog 60, tudi v Sevnici ne zaostajamo veliko, saj nas je že več kot 50. Že zjutraj razgibamo svoje telo in z dobro voljo začnemo dan.
Ernest Sečen na vodi skozi vaje 1000 gibov po metodi Nikolaya Grishina, vadi tudi brežiški župan Ivan Molan, ki nam kasneje nameni nekaj pozdravnih besed. Pozdravijo nas tudi vodja brežiške skupine Ana Kupina, direktor Zavoda za šport Brežice Ferdo Pintarič in predsednica Društva Šola zdravja Zdenka Katkič.
Foto: Saša Pohar.
Krčani, Brežičani in Sevničani zapojemo svoje himne, Stanka pa pove prigodno pesem.
Brežičanke in Brežičani so zelo skrbni in pozorni gostitelji: pogostijo nas z rogljički, jabolki, čajem, kavo, za na pot pa nam ponudijo še vodo.
Po malici se razdelimo v tri skupine: pohod na Šentvid, pohod po nasipu ob Savi, ogled zgodovinskih znamenitosti Brežic in zbirk Posavskega muzeja. Priključim se skupini triinštiridesetih za pohod na Šentvid, ki se ga spominjam še iz gimnazijskih časov: tja smo večkrat hodili na športne dneve. Z avtomobili se zapeljemo do parkirišča pri cerkvi na Čatežu,
potem pa ob postajališču na avtocesti krenemo v hrib. Prej nam vodnica pove še marsikaj zanimivega o Čatežu, Čateških termah in škratu, ki je dobrim ljudem pokazal, kje so izviri vode.
Zelo zanimivo je drevo želja, kamor lahko zavežeš trakec z željo.
Ob prijetnem klepetu mimogrede pridemo na najvišjo točko Šentviške gore k cerkvi svetega Vida.
Z višine 386 metrov se nam odpre čudovit razgled na Brežice, "Brežiško morje" - akumulacijo Save pred elektrarno, Pišece, gozd Dobravo, zadaj pa kulisa hribov: od Kuma, Kamniških Alp, preko Velikega Kozjega, Lisce, Bohorja, Orlice - do Papuka. Spet izvemo nekaj o zgodovini cerkve, ki stoji od leta 1680 na temeljih še starejše, njena značilnost pa je tudi zvon želja, ki ga vsi po vrsti izkoristimo.
Po oddihu se odpravimo navzdol: najprej po asfaltirani cesti, potem po gozdni.
Na desni se nam začnejo odpirati pogledi proti Čateškim termam, Dobovi, hrvaškim nižjim hribom in Sljemenu.
Že smo na Čatežu in pri avtomobilih.
Za štiri in pol kilometre dolgo pot smo porabili kar dve uri in pol, zato pa smo se prijetno družili in spoznavali med samo ter uživali v razgledih in lepotah narave okrog nas.
Vsi se spet zberemo ob pol enih v restavraciji Štefanič, kjer je čakata okusen bograč in še slajša rezina.
Ob zvokih harmonike z razigranimi pesmimi zaključimo to prijetno srečanje. Povratek v Sevnico namenimo strjevanju vtisov o tem dogodku, za katerega upamo, da bo postal tradicionalen.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar