2. 09. 18

Piran - 1. 9. 2018

Vseslovensko srečanje skupin Šole zdravja: 10. TELOVADIMO V PIRANU. Tudi sevniška skupina se je odzvala vabilo in ob pol petih smo že na avtobusu in pripravljeni na pot. 22 nas je, na Mirni se nam jih pridruži še 14 iz njihove skupine, v Trebnjem pa 10 Trebanjk. Sicer naj bi bil do postajališča Lom čas za dremanje, pa je bilo več klepeta kot tišine. Tudi prav! Na Lomu se začnemo privajati gneči oranžnih majčk in drugih sobotnih popotnikov. Uspešno se razbremenimo odvečne tekočine in dodamo nekaj nove, potem pa naprej. Do sedaj ni bilo padavin, kmalu po postanku pa se začne: najprej dež, pred Koprom pa pravi nalivi, bliskanje in grmenje. Skušam se pošaliti, da nas to z bliskavico slikajo, razlagam program in znamenitosti Pirana, zapojemo pesem naše skupine - vse z namenom, da bi odvrnila pozornost od dogajanja zunaj. Resno začnemo razmišljati, kako bomo ob takem vremenu zdržali do petih popoldne, ko je predviden povratek. Dogovorimo se že za odhod ob treh, ko bolje obveščeni sporočijo, da se skupina iz Novega mesta vrača že ob dvanajstih. Da jih ne bi do minute posnemali, se dokončno odločimo za povratek ob enih popoldne.
V Piranu ne lije več, samo dežuje, vmes pa nas še strela malo slika. 


Izstopimo na avtobusni postaji, si nadenemo pelerine, anorake, odpremo dežnike (k sreči ne piha) in odracamo proti Tartinijevemu trgu


Nikolay Grishin nas tam vzpodbudno sprejema pod mavričnim dežnikom, mi pa iščemo prostor v lokalih in pod redkimi napušči, da bi bili samo malo mokri. 



Z vadbo ob osmih tako ni nič, prestavljena je na deveto uro.


Pred deveto se začne malo jasniti in za trenutek posije celo sonce, Marjetka Popovski pa s kitaro in venčkom narodnih dvigne razpoloženje. Pojemo z njo, nekateri celo zaplešejo, ustvarjamo enkratno vzdušje. 



Potem gre pa zares: oblikovanje koncentričnih krogov, pozdravni govori in 1000 gibov pod vodstvom Nikolaya Grishina. No, kakšen gib je manjkal, ker pred koncem spet začne deževati. Ampak peti se da tudi pod dežniki, podajamo so velike balone s smeški, ko je pesmi konec, tisti, pri katerem je ostal balon, dobi nagrado. Še besede predsednice društva Zdenke Katkič, pa podžupanje, no, župana Bossmana pa ni bilo. Peter Bossman je slovenski zdravnik in politik ganskega rodu, rodil se je 2. novembra v Akri. Leta 2010 je bil kot prvi temnopolti državljan Slovenije izvoljen na pomembnejše politično mesto in sicer za župana Občine Piran.


Gostitelji so nam pripravili vodenje po mestu, jaz se pridružim vodiču z rdečim dežnikom, ki nam najprej predstavi mesto in zgradbe na Tartinijevem trgu.

Piran (italijansko: Pirano) z okrog 4.000 prebivalci je obmorsko istrsko mesto na slovenski strani Piranskega zaliva, središče Občine Piran. Leži na samem rtu Piranskega polotoka, v neposredni bližini Portoroža. S svojim mediteranskim podnebjem sodi med najtoplejše predele Slovenije. Veliko je sončnih dni. Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov. Značilne so mile zime in vroča poletja, temperature se pozimi le redko spustijo pod ničlo. Ime kraja je verjetno grškega izvora: mogoče iz pridevnika rdeč zaradi rdečkastih flišnih kamenin na področju Pirana, mogoče iz nekega ženskega grškega imena. Nekateri pa izvor imena pripisujejo svetilnikoma, ki sta z ognjem osvetljevala vhod v pristanišče. Pyros je grška beseda za ogenj. V starih listinah je kraj omenjen že pred sedmim stoletjem, naseljeno pa je bilo to področje že davno prej. Gotovo je tu bivalo ilirsko pleme Dalmati, potem Rimljani, Piran je bil po bizantinski pod frankovsko oblastjo, spadal nekaj časa k Italskemu kraljestvu, potem v Nemško cesarstvo, pod oblast oglejskega patriarha ... Kljub vplivu Benetk se samostojno razvija in oblikuje lastno upravo in zakonodajo: leta 1274 dobi statut. Od 1283 do 1797 je pod oblastjo Benetk (na občinski stavbi je še vedno upodobljen beneški lev z zaprto knjigo, ker je bila to vladavina v času miru), za kratek čas spada pod Napoleonovo Francijo. Potem si ga podajajo Francozi in Avstrijci, po prvi svetovni vojni spada pod Italijo, po drugi najprej v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja, potem pod Jugoslavijo in od leta 1991 postane slovensko obalno mesto. Staro prebivalstvo je bilo ilirsko, potem romansko, pod vplivom Benetk je v novem veku prevladal beneški govor. Od začetka 9. stoletja so v mestno zaledje prodirali Slovani, ki so se doseljevali tudi v mesto, a njihov vpliv na jezikovno podobo Pirana je bil še več stoletji neznaten. Samoupravna skupnost italijanske narodnosti je še vedno pomembna v izobraževalnem in kulturnem pogledu. Povprečna starost prebivalcev malo starejša kot v Sloveniji, več ljudi pa se priseli, kot odseli. Na žalost so priseljenci v glavnem "vikendaši", ki v mestu živijo samo v poletni sezoni, pozimi pa postaja Piran vse bolj zapuščen. Naravne gospodarske danosti Pirana so obmorska lega in rodovitno zaledje s pridelavo vina in oljčnega olja, grozdja, sadja in vrtnin, vključno s solinami v Sečovljah, Luciji in Strunjanu. Morje omogoča ribolov in pomorsko trgovino.


Tartinijev trg je bil nekoč mandrač ali notranje pristanišče za jadrnice in ribiške čolne. Že v srednjem veku je bil obdan z najpomembnejšimi mestnimi palačami in hišami premožnih meščanov. Današnjo podobo je trg dobil v 2. polovici 19. stoletja. Leta 1894 so mandrač zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov zasuli in tako je nastala prostorna tržna ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše ustanove in meščanske stavbe, od katerih se je v prvotnih oblikah ohranila le gotska hiša, imenovana Benečanka, ki je najstarejša stavba na trgu iz sredine 15. stoletja. Na njej je zanimiv napis Lasa pur dir (Pusti, naj govorijo). Tako je bogati beneški trgovec, ki je v hiši družil z mlado Pirančanko, skušal zajeziti zlobne govorice o njiju.
Cerkev svetega Petra so 1818 obnovili.
Neorenesančno občinsko palačo je v letih 1877−1879 načrtoval in gradil tržaški arhitekt Giovanni Righetti. Giuseppe Moso in Enrico Nordio sta v letih 1885−1891 vodila gradnjo nove Sodne palače ob zahodnem robu trga.
Ob 200-letnici rojstva leta 1892 so meščani Pirana želeli postaviti spomenik Giuseppeja Tartinija, a dela so se nekoliko zavlekla, tako da so šele leta 1896 postavili na visok podstavek bronasti kip mojstra v nadnaravni velikosti. Spomenik je delo beneškega kiparja Antonia dal Zotta. Lok so že večkrat ukradli (današnji ni več originalni), na robu violine pa so našli posvetilo kiparja svoji ženi, ki mu je z nasveti pomagala pri izdelavi kipa. Giuseppe Tartini, beneški skladatelj in violinist, se je rodil 8. aprila 1692 v Piranu in umrl 26. februarja 1770 v Padovi. Bil je eden največjih violinistov svoje dobe, izjemno priljubljen pa je bil tudi kot skladatelj in izviren glasbeni teoretik. Pisal je predvsem za violino: okoli 130 koncertov, prek 170 sonat za violino. Njegovo najslavnejše delo je sonata Vražji trilček. Legenda pripoveduje, da se mu je v snu prikazal sam vrag, ki je igral na violino. Takoj, ko se je prebudil, je melodijo zapisal. Tako naj bi nastala ena najbolj znanih in najbolj zahtevnih evropskih skladb za violino. Na trgu je tudi umetnikova rojstna hiša s spominsko sobo.
Dva kamnita stebra za zastave ob vhodu na trg sta iz 15. stoletja.



Z vodičem se vzpnemo k cerkvi svetega Jurija in občudujemo razgled na mesto in zaliv, v katerem je zasidrana križarka. Baje, da je z enim delom že na hrvaške območju, vendar ga ne bodo zaradi tega odrezali.
Cerkev sv. Jurija je župnijska cerkev Pirana. Cerkveni kompleks na markantnem grebenu polotoka, nad Tartinijevim trgom, sestavljajo cerkev, prostostoječi zvonik (kampanile) in krstilnica (baptisterij). Sveti Jurij je zavetnik mesta. To je bil rimski vojak in mučenec, v viteški opravi na belem konju s sulico v roki prebada zmaja. Današnjo podobo je cerkev dobila po dolgi obnovi med 1595 in 1637, s ponovno posvetitvijo 25. aprila 1637. Prej je na tem mestu stalo že veliko starejših cerkva. Podporno zidovje so zgradili leta 1641, na morski strani pa so teraso utrdili s kamnitimi oboki. Gradnja obokov, ki se je začela leta 1663, je trajala do leta 1804. Zaradi erozije morja so močno načete oboke leta 1998 obnovili. Na glavnem oltarju v apsidi je slika Marija z otrokom, sv. Jurijem, sv. Miklavžem in sv. Markom iz druge polovice 18. stoletja. Tu je tudi 8,5 m visoka slika tržaškega slikarja Giovannija Pagliarinija (1844) Mučeništvo sv. Jurija. Namenjena naj bi bila za glavni oltar, vendar si je naročnik premislil in odtlej visi ob severni steni. Po nekaterih virih naj bi šlo za največjo tabelno sliko v Sloveniji. Znamenite orgle so iz 18. stoletja. Prvotni zvonik so v 17. stoletju nadomestili s samostoječim. Zasnovan je bil po vzoru zvonika cerkve sv. Marka v Benetkah, ki pa se je že podrl. Skupaj z vrtljivim kipom nadangela sv. Mihaela na vrhu, ki kaže smer vetra, meri 46,45 metrov. Na vrh se je mogoče povzpeti po stopnicah, kip pa je burja poškodovala: morali so ga sneti za popravilo. Zdaj Pirančani po njegovem položaju ne morejo ugotavljati, od kod piha veter, še vedno pa lahko vidijo na uro zvonika ali v ozkih ulicah vsaj slišijo zvonenje vsake četrt ure. Krstilnica sv. Janeza Krstnika z osmerokotnim tlorisom je bila zgrajena v letu 1650 in najstarejši element krstilnice je rimski nagrobnik iz 1. stoletja, ki je bil predelan v krstni kamen. Tu so krstili tudi Giuseppeja Tartinija.


Od cerkve vidimo tudi del piranskega obzidja, ki je sestavljeno iz treh različnih obzidij, ki so nastala zaradi širjenja mesta in so tako morali dvakrat zgraditi novo obzidje. V končni fazi širitve, ki se je vršila med letoma 1470 in 1533, je tretje obzidje zaobjelo celoten polotok. Največji del ohranjenega obzidja sodi v čas od začetka 15. do sredine 16. stoletja.


Spustimo se na konico rta Madona s svetilnikom in cerkvijo Marije ZdravjaSvetilnik na piranski Punti bo upravljala Samoupravna skupnost italijanske narodnosti Piran. Ta bo svetilnik uporabljala za kulturno in turistično dejavnost, stolp in teraso pa bodo odprli za obiskovalke in obiskovalce. Kljub obisku v predvidenem času, so vrata zaklenjena. Kamnita utrdba je bila zgrajena 1617 kot del mestnega obzidja. Trdnjava je postala svetilnik v času med 1871 in 1872, ko so nanjo postavili rdečo luč in zraven nje manjši kamniti objekt za potrebe strojnice. Leta 1872 so zgradili manjše stanovanje za svetilničarja s podstrešjem, dvema sobicama, dnevnim prostorom s kuhinjo in sanitarijami. Pod stanovanjem sta klet in cisterna za kapnico. Vodič posebej poudari, da je sramotno, kako Slovenci ne moremo vzdrževati edinega slovenskega svetilnika. Pokaže nam tudi točko v bližini konice rta, kjer je slovensko morje najglobje - 39 metrov. Tu se tudi pogosto pojavijo delfini.


S svetilnikom je povezana tudi cerkev Marije Zdravja. Cerkev je omenjena že v 13. stoletju. Sedanjo podobo je dobila po številnih prenovitvenih delih leta 1773 ter po temeljiti restavraciji leta 1890. Posvečena je bila enemu prvih rimskih papežev, svetemu Klemnu (ali Klementu). Zaradi strahotne kuge, ki je v Istri razsajala v 17. stoletju, so cerkev preimenovali v cerkev svete Marije Zdravja, priprošnjice pred kugo.


Zadnji postanek je na Prvomajskem trgu (včasih Stari trg). Stari trg je bil upravno središče mesta vse do 13. stoletja. Tu je stala stara mestna palača. Do današnjega dne se je na trgu ohranila cerkev svetega Donata, zgrajena v prvi polovici 14. stoletja. Na sredi trga stoji kamniti zbiralnik deževnice, ki zajema skoraj celotno površino trga. Zgradili so ga po hudi suši leta 1775. Na ploščad vodijo stopnice, ki jih krasita alegorična kipa Postave in Pravice.


Poslovimo se od prijetnega vodiča in po ozkih ulicah se napotim 


nazaj do cerkve Marije Zdravja


se povzpnem do cerkve svetega Jurija, da pri obeh napravim posnetek notranjosti skozi odprtine kovinske mreže. 


Še enkrat občudujem razgled na mesto


obiščem še začetek poti proti Fiesi


potem pa poiščem Mediadom Pyrhani, ki je kulturni center in multimedijski muzej (Kumarjeva ulica 3). Odprt od 10.00 do 17.00. Vstopnina za upokojence: 3,00. Oranžne majčke imamo danes vstop za en evro in zanimivo si je ogledati film o nastajanju Piranu z očali, ki pričarajo tretjo dimenzijo. 
Spet se spustim na Tartinijev trg, ameriškim turistom razložim, kdo je bil Tartini, pa tudi, zakaj je Piran danes tako oranžen. Navdušeni so nad idejo o jutranji vadbi na prostem, mogoče bodo tudi tam v okolici Bostona začeli s tem. Na hitro obiščem še 


spominsko sobo v Tartinijevi rojstni hiši (izven sezone odprta od enajstih do dvanajstih ter od petih do šestih popoldne, v poletnih mesecih pa kakšno uro več; vstopnina za odrasle: 1,50), ki hrani tudi slovito umetnikovo violino iz delavnice Amati. Potem pokukam v Muzej podvodnih dejavnosti Piran z muzejsko zbirko, ki predstavlja nekakšen spomenik pionirjem slovenskega športnega, delovnega in vojaškega potapljanja. Muzej je na Župančičevi ulici 24. Odprt od 9.00 do 20.00. Vstopnina: 4,50.
Za ostale zanimive točke zmanjka časa: pomorski muzej in akvarij že poznam, muzej školjk in polžev in kakšna galerija - to pa bo prišlo na vrsto kdaj drugič.
Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran je muzej za zgodovino pomorstva na Slovenskem. Muzej je bil ustanovljen leta 1954 kot Mestni muzej Piran, v prostorih klasicistične palače Gabrielli-De Castro na Cankarjevem nabrežju. Odprt od 9.00 do 17.00. Vstopnina za upokojence: 2,50.
Akvarij Piran deluje že več kot 50 let na Kidričevem nabrežju 4, v prostorih nekdanje carinarnice in pritličju današnje Vile Piranesi, ter s svojo prenovljeno podobo vabi k odkrivanju morskih čudes severnega Jadrana. Odprt od 9.00 do 19.00. Vstopnina: 5,00.
Muzej školjk in polžev: Muzej s stalno razstavo Čarobni svet školjk je bil odprt 13. 9. 2011 pod okriljem zavoda MEDITERANUM iz Pirana, zahvaljujoč biologu Janu Simiču, zbiratelju in lastniku velike zbirke školjk in polžev, katere izbrani del je na ogled v muzeju. Razstavo je uredil in obogatil s poučnim besedilom, hkrati je tudi njen strokovni vodja. Nad tri tisoč školjk in polžev vseh morij in kontinentov sveta ter iz mnogih jam, jezer in rek. Piran, Tartinijev trg 15 / prvo nadstropje (vhod v podhodu pri Hotelu Tartini). Odprt od 10.00 do 20.00. Vstopnina: 4,00.


Med ogledi je le tu in tam padla kakšna kapljica, ko pa se zbiramo na avtobusni postaji, spet dežuje. Verjetno zaradi tega, da nam ne bi bilo žal odločitve o zgodnejšem povratku. Zaradi dežja so morali prireditelji odpovedati že prestavljeni Solinarski praznik, ki je sicer samo ena v nizu piranskih prireditev: Piranski glasbeni večeri, Mednarodni slikarski Ex tempore, Piranski dnevi arhitekture, Primorski poletni festival, Krst mladih pomorščakov ...
Kmalu po eni uri popoldne se skozi Portorož odpeljemo proti domu. Pred Ljubljano se nekajkrat še pošteno ulije, mi pa prepevamo po eno kitico pesmi od A do Ž, Mici nam svetuje glede lepše oblikovanih ustnic, Dragica z Mirne dobro razgiba naše smejalne mišice z duhovitimi izreki in šalami - sploh se nam ne da izpod strehe avtobusa. V Trebnjem in na Mirni se poslovimo od prijetnih sopotnikov in sopotnic z enotnim mnenjem, da smo se lepo imeli in vprašanjem, kdaj se spet dobimo. Proti Sevnici in v Sevnici ne dežuje več: zelo zanimivo vreme.

Vir podatkov: vodič v Piranu, Wikipedia.
Video:















Ni komentarjev: