Sobota. Ob pol šestih se nas osem vandrovcev in vandrovk odpelje s kombijem iz Sevnice proti Brniku. Franci tako varno in prijetno vozi, da smo mimogrede (že okrog sedmih) na cilju - Letališču Jožeta Pučnika Ljubljana. Tja prihajajo še drugi za potovanje v Oman, skupaj nas je 26. Nekateri se že dolgo poznamo, trije novi obrazi so nam tudi kmalu domači. Pozdravljamo se, uživamo ob kavici, klepetamo ..., običajno razburljivo vzdušje na začetku potovanja.
Predstavnik Agencije Oskar nam razdeli letalske karte, ki so že dolgo samo neugleden kos papirja in ga običajno niti ni treba pokazati; tu so še potrebne vize, obeski za oznako prtljage, Oskarjevi potovalni dnevniki z zanimivimi mislimi. Recimo: Potovanje je zmaga duše nad telesom. Ali: Bolje zmrzniti na potovanju kot zgniti doma. Včasih smo dobili še komplet razglednic, tokrat jih ni.
Pri okencih Turkish Airlines že s polno paro delajo, tudi mi se prijavimo za let, oddamo lahko 30 kilogramov prtljage, ker je tak dogovor z agencijo, sicer bi lahko samo 20, 8 kilogramov prtljage določenih mer pa lahko vzamemo s sabo v kabino letala. Sicer tega nihče ne kontrolira, seveda pa vestno z rentgenom pregledajo vso ročno prtljago in nas. Ugotovim, da so lepo uredili pritličje letališke stavbe s privlačno trgovino, lokalom in stranišči. Odkar me tu ni bilo, pa je nekaj izhodov tudi v prvem nadstropju. Hecamo se, da čakamo na številko GAT, kakor po svoje razumemo angleški izraz GATE za izhod. Pri čakanju se izkaže za pravilno še ena misel Oskarjevcev: Sopotnik je največje potovalno bogastvo. Čas si skupaj krajšamo s pogovori,
Vinko pa ima s sabo tudi priročno zdravilo, pravilno zapakirano v prozorni vrečki, ki jo je mogoče odpreti in zapreti. Zdravila so seveda v majhnih "flaškah" - le en deciliter tako pripravljene tekočine je dovoljeno nesti na letalo. Kaj vse tekočega pa je v oddani prtljagi? Ne povem, vem pa, da nismo kršili omanskih predpisov o dovoljenem vnosu dveh litrov alkoholne pijače. Vsaj nihče ni priznal.
Vkrcavanje v letalo za Carigrad in iskanje sedežev, med seboj se tudi malo presedemo po naših željah, osebje pa nas sprejme nasmejano in uslužno.
Nad sedeži so monitorji, na katerih nam v obliki risanke zavrtijo varnostna navodila (v dveh jezikih), potem pa še v znakovnem jeziku. Občasno pokažejo položaj letala in podatke o višini in hitrosti, razdelijo pa nam tudi slušalke za zvok predvajanega na monitorjih ali glasbo po izbiri.
Servirajo nam lično zapakirano hrano na posebni plošči: vmešana jajca z zelenjavo, dve vrsti sira, maslo, marmelada, voda, sok, kava. Pribor je kovinski, tudi kar oster nož. Zakaj pa potem ne smemo nesti na letalo svojega žepnega nožka?
Okrog pol desetih smo odleteli, okrog pol dveh pristanemo na letališču v Carigradu: dve uri poleta za 1292 kilometrov in dve uri časovne razlike.
Do odhoda letala v Muscat imamo skoraj šest ur časa. Turkish Airlines poskrbi tudi za to: na njihovem pultu pokažeš karto za vkrcavanje in dajo ti voucher za obrok, ki ga lahko vnovčiš v eni izmed štirih restavracij v predelu FOOD COURT. Meso (tudi hamburger ali ocvrte piščančje perutničke), riž ali krompir, pijača - to ti pripada, če je med poletoma več kot pet ur zamika. O tem podučimo tudi Beograjčanko, ki potuje s policistko iz Banje Luke na misijo Združenih narodov v Kirgizijo. Pivo pa si kupimo sami, stane 28 lir, plačamo ga lahko v evrih, en evro je 6,5 lir. Pretaknemo vse kotičke na letališču Kemala Atatürka, ki je res ogromno, zaidemo celo pred molilnici, ki sta ločeni po spolu. Sezuti moški posedajo in ležijo na preprogi in ne bi rekla, da vsi molijo. Ženske posedajo v krogih in prav gotovo klepetajo. Pred molilnicama sta še po spolu ločeni prostori za umivanje pred molitvijo. Seveda nas zanimajo tudi trgovine: "pasenje firbca" je zastonj. Čisto na drugem koncu Carigrada so Turki odprli novo letališče (za sedaj samo eno stezo in stolp), ki ga bodo dograjevali do leta 2028 in bo z 200 milijoni potniki letno največje letališče na svetu.
Pregledajo nam potne liste ter vize in okrog pol osmih zvečer se vkrcamo na letalo z okrog 200 sedeži za Oman. Spet dobimo slušalke in odeje za dremanje ali spanje.
Monitorji so tokrat na hrbtni strani sedeža pred nami, na njih lahko spremljamo pot, na voljo pa je tudi velika izbira filmov.
Obrok je bogat: lahko izberemo govedino ali perutnino, zraven je riž, pa tudi humus: zmiksana čičerika z začimbami - okusno in primerno tudi za diabetike. Med pijačami je tudi belo ali črno vino, pivo ali viski. Sicer pa vemo, da z alkoholom na letalu ne kaže pretiravati, ker močneje deluje kot na trdih tleh. Malo dremam, poslušam glasbo, si ogledam dva filma.
Ob pol dveh zjutraj pristajamo na mednarodnem letališču v Muscatu, glavnem mestu Omana. Skoraj pet ur smo leteli (3350 km), pa še ena ura časovne razlike.
Novi terminal, ki so ga odprli marca letos, nas preseneti z lepoto arhitekture in opreme, sploh klopi so nekaj posebnega. Nekaj sten je odetih v zelenje in flamingovce, med njimi v slapu teče voda. Mest za pregled potnih listov je veliko, uslužbenci so vljudni, radi poklepetajo, potem pa ti v potni list vtisnejo vizo z vstopnim žigom.
S slik nas pozdravlja tudi sultan Qaboos bin Said Al Said. Hitro dobimo prtljago, brez težav gremo mimo kontrole ročne prtljage z rentgenom, kovčke rentgenizirajo samo naključno, tudi jaz sem med njimi. In že nas čaka napis Oskar na tabli, ki jo drži temnopolti lokalni vodič Khaled. Tudi Oskarjev vodič Nejc (Jernej) Trpin ni daleč: zaželi nam dobrodošlico v Omanu in pove nekaj osnovnih informacij.
Na letališču izkoristimo še možnost za uporabo stranišč, ki imajo vsa po pravilih tudi cev z vodo za umivanje po opravljeni potrebi.
Vstopimo na udoben avtobus in kar takoj spoznamo eno izmed lokalnih značilnosti: pretirano hlajenje vozil in prostorov, kljub temu, da je zunaj prijetnih 23 stopinj.
Na poti do hotel nam Nejc niza zanimivosti o Omanu. To je arabska, vendar tudi zalivska država s precej visokim standardom: letni bruto proizvod je skoraj dvakrat višji kot v Sloveniji. V bistvu so iz srednjega veka stopili v moderno dobo. Površina znaša 15 Slovenij, ima pa samo 4,5 milijonov prebivalcev, med katerimi je precej priseljencev iz Indije in Pakistana, ki služijo kot poceni delovna sila. Priseljevanje omejujejo, sprejmejo samo profile, ki jih potrebujejo. So varna država, vendar je na tržnici treba skrbeti za osebne stvari. Po podatkih, ki jih je našla Sonja Kostevc, je Oman 4. najbolj varna država na svetu, Slovenija pa je na 17. mestu. Malo je kriminala, izvajajo šeriatsko pravo, vendar ne preveč strogo. Za določene stvari nekaj časa traja, da jih opravijo. Pravijo: Inšallah (إن شاء الله) - Če bog da. Moški nosijo dolgo, največkrat snežno belo haljo dišdaš, pod katero imajo še spodnje krilo ali ruto namesto spodnjic, ženske se zavijajo v črnino. Obraz žensk je navadno odkrit, pri nekaterih pa se vidijo samo oči, lahko nosijo neke vrste masko s koničastim pokrivalom za nos. Turistke si morajo pokriti lase, dekolte, roke do komolcev in noge do gležnjev le pri obisku mošeje, v katero tudi moški ne smejo s prekratkim rokavi ali kratkimi hlačami. Omanci so gostojubni ljudje, veliko jih zna angleško, verskim temam pa se je v pogovoru bolje izogniti. Pri hrani je velijo indijskega in pakistanskega vpliva, nekaj je tudi domače tradicionalne kuhinje: perutnina, govedina (kebab), ovčetina, kozje meso, ribe, zelenjava, riž, sadje, dateljni ... Pijejo arabski črni čaj z mlekom (karak) in kavo s kardamomom. Voda iz pipe je pitna, pogosto malo slana, ker je dobivajo iz morske vode, v puščavi je bolje piti vstekleničeno. Omanska valuta je rial (1 rial = 2,5 evra), ki se deli na tisoč baisov. Sto baisov je že bankovec, imajo tudi bankovec za 1/2 riala - torej ne za 500 baisov, kovanci so redki. Napisane cene so za nas nevavadne: 3,125, recimo (trije riali in 125 baisov).
Dve noči spimo v hotelu Al Bahjah, v predelu Muscata, ki se imenuje Seeb. Osebje nas zelo prijazno sprejme, hitro dobimo sobe in podatke za WI-FI,
potem pa od dvigala hitimo po slikovito urejenih hodnikih do prostornih sob. S Pavlo se razveseliva velikih, ravno prav trdih postelj, prostorne kopalnice s kadjo, straniščem in posebno cevjo za umivanje po opravljeni potrebi, ponujajo pa nam tudi stekleničke vode, zobno ščetko s pasto, britvice in copatke. Ob vstopu v sobo je treba prižgati bojler, vtičnice so pa s tremi luknjami (kot v Veliki Britaniji) in potrebno jih je vklopiti s stikalom. Velik plazma televizor in klimo ignorirava: zunaj je prijetnih 23 stopinj, "zavihava rokave" in zaspiva pri odprtem oknu.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar