Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Aktivni Oman

Prve ure tega dne preživimo ob kontrolah na letališču, malo pred pot tretjo uro zjutraj pa poletimo proti Carigradu. Spet dobra postrežba v letalu in ob gledanju filmov na ekranu, ki je na hrbtni strani sedeža pred tabo, hitro mine več kot pet ur poleta. Ker je ena ura zamika, smo kmalu po sedmi uri na letališču Kemala Atatürka v Carigradu. Najprej moramo najti pult letalske družbe Turkish Airlines za program tega dne. Od Agencije Oskar imamo natančna navodila, v katerih pa manjka ena točka, to je pregled potnih listov.

Ampak se znajdemo in končno oddamo karte za vkrcavanje in izvemo, da smo skupina "nine to three" (od devetih do treh), toliko naj bi namreč trajal ogled Carigrada, ki smo si ga izbrali, da premostimo čakanje na let v Ljubljano. Druga možnost je bil počitek v hotelu, ampak: kdo bi počival, če je na voljo zanimivejša varianta. Nekateri potnike imajo še kasnejši let in oni imajo program "nine to six" (do devetih do šestih). Dobro uro imamo do odhoda in napotimo se po letališču. Mene kljub obilnemu obroku na letalu zagrabi lakota in me zamika sendvič s prekajenim puranom in vroča čokolada - kar izdaten zajtrk.

Ob devetih smo spet zbrani: nas 26, velika skupina iz Rusije, nekaj Korejcev ... Pride vodička Jasmin in takoj pove, da je iz Makedonije, v Carigradu pa živi in dela že 30 let. Uradno nas vodi v angleščini, z nami pa klepeta skoraj "po naše". Odpravimo se iz letališke stavbe, zunaj nas čaka velik avtobus, vendar še ne začnemo takoj vstopati. Od nekod se sliši glasba in v šali pravim, da nas ne bi bilo treba pričakati "z musko". Naenkrat pa zatulijo sirene, oglasijo se hupe vozil in začudeni strmimo, kaj se dogaja. Ko vse skupaj utihne, nam vodička razloži, da je bila to spominska minuta ob obletnici smrti Kemala Atatürka, prvega predsednika sodobne Turčije, ki je umrl 10. novembra 1938, spomin nanj pa še vedno vsako leto obeležujejo na tak način. Tudi pri objavi odhodov letal je njegova slika in obletnico omeni tudi stevardesa na letalu.
Napolnimo avtobus do zadnjega kotička, ena oseba sedi celo na stopnički, potem pa se odpeljemo na ogled mesta. Carigrad kot največja mestna občina v Evropi ima več kot 13 milijonov prebivalcev in je edino mesto, ki leži na dveh celinah: v Evropi in Aziji. Vodička niza podatke s področja zemljepisa in zgodovine, z Rusom poskušava vmes nekaj prevajati, ampak podatkov je enostavno preveč.

Ustavimo se v agenciji, kjer lahko pustimo odvečno prtljago, potem pa nadaljujemo ogled peš. Najprej pa v restavracijo - na zajtrk. Kot, da ga jaz že nisem imela.

Potrudim se, da pojem vsaj nekaj od masla, sira, marmelade, jajc in popijem kavo.

Sprehodimo de po Hipodromu, kjer so bile res včasih konjske dirke,

zdaj pa je tu prostor za prireditve, zborovanja: pripravljen je že oder za zaključek maratona. Za odrom vidimo obeliske, zgornji del tistega iz Egipta je iz 15. stoletja.

Postojimo pri Nemškem vodnjaku ali Vodnjaku cesarja Wilhelma - osmerokoten vodnjak s kupolo v neobizantinskem slogu, ki ga je leta 1900 zgradila nemška vlada v spomin na obisk cesarja Wilhelma II. v Istanbulu leta 1898.

Naš naslednji obisk velja Modri mošeji.

Vidimo, da so tu predpisi glede oblačil žensk bolj strogi kot v Omanu: velike table opozarjajo na to, pri vhodu pa dva uslužbenca in dve uslužbenki strogo preverjajo oblačila.

Na dvorišču te mošeje iz začetka 17. stoletja se vije dolga vrsta obiskovalcev ter obiskovalk in kmalu nam je jasno, da z obiskom notranjosti ne bo nič. Vodička nam razloži, da se je islam začel v sedmem stoletju, Turki pa so ga prevzeli v desetem. Sultan Ahmed je želel zgraditi mošejo z zlatim minaretom, arhitekt pa je razumel s šestimi minareti, ker sta izraza podobna. Njena kupola je visoka 43 metrov in z 260 okni je to najsvetlejša mošeja od vseh. Modra jo imenujejo po prevladujoči modri barvi 21 tisoč ploščic, ki pokrivajo stene v notranjosti. Pri okrasih prevladujejo geometrijski in cvetlični vzorci ter izreki iz korana, človeških likov ni. Mošeja ni samo cerkev, tu so še: knjižnica, šola, hotel.

Nedaleč stran stoji slavna Hagia Sofija, ogleda nimamo na programu.

Otomanski imperij so ustanovili leta 1299 in imel je različna glavna mesta. Leta 1459 pa so zgradili palačo Topkapi in vsak sultan je potem še kaj dodal. Med letoma 1465 in 1856 je bila glavna rezidenca osmanskega sultana, leta 1924 pa postane muzej. Področje zavzema površino 700 tisoč kvadratnih metrov, ima tri vrata in štiri dele. Za vstop moramo dvakrat skozi strogo kontrolo. Hodimo po lepo vzdrževanih parkovnih površinah in vodička nam razlaga, kaj je v stavbah: kuhinja iz 16. stoletja z največjo zbirko porcelana na svetu, prostori za srečanje sultana z vezirji in ministri (zbirka orožja), harem, prostor za konje, prostor za sprejeme, šola, zbirka slik, poslopje z relikvijami, knjižnica, zakladnica, ki jo obnavljajo.

Nekaj časa imamo prosto za oglede in razglede na azijski in evropski del mesta,

Zadnji posnetek je delo Borisa Ladišića.

potem pa sledi kosilo v restavraciji Konyali: juha, dve vrsti mesa - kebab, riž, zelenjava, nekaj krompirčkov, sladica in brezalkoholna pijača.

Vračamo se po isti poti, kot smo prišli,

zavijemo pa tudi po ulici s privlačnimi trgovinami, vendar hitimo mimo njih. Turistov kar mrgoli, opazimo pa tudi, da je povsod veliko policije in vojske z oklepnimi vozili. Še po prtljago v agencijo in z avtobusom na letališče.

Od treh do odhoda letala malo pred sedmo je še dovolj časa za stikanje po trgovinah in lokalih, igranje kart

in uživanje v sončnem zahodu.

Dve uri in 15 minut traja polet, na katerem dobimo tudi obrok, časovna razlika je dve uri, tako smo okrog sedmih zvečer že na Brniku. Šoferji za prevoz domov nas že čakajo in naše potovanje se zaključuje. Ostajajo lepi spomini, ki jih bomo obudili še na posebnem srečanju celotne skupine.

JERNEJ (NEJC) TRPIN JE PRAVI MOJSTER FOTOGRAFIJE!

ČISTO SPODAJ JE ŠE VELIKO MATERIALA ZA ŠIRJENJE OBZORIJ O OMANU.

Več posnetkov

Video:

SULTANAT OMAN

Sultanat Oman je obmorska država v jugozahodni Aziji, na jugovzhodni obali Arabskega polotoka. Oman na severozahodu meji na Združene arabske emirate, na zahodu na Saudovo Arabijo ter na jugozahodu na Jemen. Na jugu in vzhodu ima dolgo obalo ob Arabskem morju, na severovzhodu pa ob Omanskem zalivu. Mejo po morju si Oman deli z Iranom in Pakistanom. Omanu pripadata še eksklavi Madha v Združenih arabskih emiratih in Musandam ob Hormuški ožini v Omanskem morju.

Od konca 17. stoletja je bil sultanat Oman bogata država, ki je s Portugalci in Angleži tekmovala za prevlado v Perzijskem zalivu in Indijskem oceanu. Vrh je Oman dosegel v 19. stoletju, ko je razširil svoj vpliv in nadzor čez Hormuško ožino v Iran in Pakistan, na jugu pa na Zanzibar, ki danes pripada Tanzaniji. V 20. stoletju je njegova moč začela slabeti in je prišel pod vpliv Združenega kraljestva. Muškat je postal glavno pristanišče v Perzijskem zalivu in bil med najpomembnejšimi trgovinskimi pristanišči v Indijskem oceanu. Njihova uradna vera je ibadizem, oblika islama, ki je bližja sunitom kot šiitom.

Oman je absolutna monarhija. Že od leta 1970 ji vlada samooklicani sultan Kabus bin Said Al Said. Od vseh vladarjev na Srednjem vzhodu je na oblasti najdaljše obdobje.

V nasprotju s sosednjimi državami, ki jo imajo veliko, ima Oman skromne zaloge nafte. Program Združenih narodov za razvoj je uvrstil Oman med države, ki so najbolj napredovale v zadnjih 40 letih. Razvrščen je med gospodarsko razvite države in je med 59. najmirnejšimi državami v svetu po svetovnem seznamu o miru.

Starodavna zgodovina V kraju Ajbut Auval v Dhofarju je bilo leta 2011 odkrito območje, na katerem so našli kamnito orodje, ki so ga poznali le na severovzhodu Afrike in Afriškem rogu. To verjetno dokazuje, da je takratni človek v poznem pleistocenu, v ledeni dobi, iz Afrike prišel na to območje. Dereaze v Ibriju je najstarejše znano naselje na tem območju, verjetno je nastalo v pozni kameni dobi pred 8000 leti. Arheološki ostanki so iz kamene in bronaste dobe. Našli so kamnito orodje, živalske kosti, školjke, kamnita ognjišča, najstarejše je iz leta 7615 pred našim štetjem. Našli so tudi ročno izdelano lončenino z značilnimi odtisi iz bronaste dobe in različno orodje. V Maganu ali Makanu so našli sumerske ploščice. Ni povsem jasno, kje je bil Magan, ampak nekateri predvidevajo, da je bil del današnjega Omana. Ime bi lahko bilo povezano z omanskimi starimi rudniki bakra. Imenujejo ga tudi Mazun, muzn pomeni temni oblaki, ki prinašajo veliko dežja. Ime Oman pa najbrž izvira iz besede Uman, to je bilo območje v Jemnu, od koder so se arabska plemena selila v današnji Oman. Plemena, ki so se tu naselila, so se preživljala z ribolovom, govedorejo ali vzrejo živine. Mnoge današnje omanske družine imajo svoje korenine v drugih arabskih predelih. Od 6. stoletja pred našim štetjem do prihoda muslimanov v 7. stoletju našega štetja je bil Oman pod vplivom treh perzijskih dinastij, Ahemenidov, Partov in Sasanidov. Nekateri učenjaki verjamejo, da so Ahemenidi že v 6. stoletju pred našim štetjem nadzirali omanski polotok, najverjetneje iz obmorskega središča Sohar. Okrog 250 let pred našim štetjem je bil Perzijski zaliv pod nadzorom Partov, ki so svoj vpliv razširili na ves Oman, ustanavljali vojaške enote, da bi nadzirali trgovinske poti v Perzijskem zalivu. V 3. stoletju našega štetja so Sasanidi nasledili Parte in obdržali območje vse do uveljavitve islama štiri stoletja pozneje. Prebivalci Omana so bili med prvimi, ki so prišli v stik z islamom in ga sprejeli. Za njihovo spreobrnitev ima največ zaslug Mohamedov odposlanec Amr ibn Al As.

Portugalska kolonizacija Desetletje po uspešni plovbi Vasca da Game okrog Rta dobrega upanja v Indijo med letoma 1497–1498 so Portugalci pripluli do Omana in zavzeli Muškat za 143 let, od leta 1507 do 1650. Njihove utrdbe so vidne še danes. Hoteli so zaščititi morske meje, zato so gradili utrdbe okrog mesta. Ostanki njihove kolonialne arhitekturne dediščine so ostali do danes. Leta 1552 je Muškat osvojilo turško ladjevje med bitko za nadzor nad Perzijskim zalivom in Indijskim oceanom. Ponovno so ga zavzeli med letoma 1581 in 1588, ko so ga še vedno obvladovali Portugalci. Uporniška plemena so končno pregnala Portugalce, toda čez eno stoletje, 1741, jih je premagal voditelj jemenskega plemena, s katerim se je začela vladavina sultanov. Leta 1740 so še enkrat poskusili Perzijci, a jim ni uspelo, in od takrat je Oman samostojen.

18. in 19. stoletje Leta 1690 je sultan Saif bin, omanski imam, oblegal svahilijsko obalo. Glavna ovira je bila Jezusova trdnjava v Mombasi, v kateri je bila nastanjena portugalska garnizija. Po dveletnem obleganju jo je sultan leta 1698 osvojil. Omanci so Portugalce pregnali iz Zanzibarja in z vseh območij severno od Mozambika, pri čemer so jim pomagali pripadniki somalijskega sultanata Adžuran. Leta 1737 so Oman napadli Perzijci. Leta 1749 so jih Omanci izgnali in zavladala je dinastija Al Said, ki je na oblasti še danes. Zanzibar je bil pomemben zaradi trgovanja s sužnji na svahilijski obali in je postal izredno pomemben del Omana, kar dokazuje odločitev omanskega sultana Saida leta 1837, da bo v Zanzibarju njegova glavna rezidenca. Zgradil je mogočne palače in vrtove. Po njegovi smrti sta se njegova sinova sprla zaradi dediščine. Spor se je razrešil s pomočjo britanske diplomacije. Madžid je obdržal Zanzibar in mnogo drugih območij na svahilijski obali, Thuvaini pa je podedoval Muškat in Oman. Zanzibar je vplival tudi na Komore v Indijskem oceanu, saj so se navade Omancev posredno prenesle v komorsko kulturo, kar je opazno pri tradicionalnem oblačenju in poročnih obredih. Leta 1783 je kalatski kan omanskemu sultanu, premaganemu vladarju Muškata, podaril v upravljanje obmorsko mesto Gvadar v pokrajini Makran, ki je danes južnozahodni del Pakistana blizu meje z Iranom ob ustju Omanskega zaliva. Do leta 1958 je ta pokrajina pripadala Omanu. Ko pa je sultan ponovno osvojil Muškat, je Gvadar vodil guverner, vali.

Gorovje Hadžar z najvišjim vrhom Džabal Akhdar deli deželo na dve območji: notranje, to je Oman, in obmorsko z glavnim mestom Muškat. Leta 1913 se je oblast razdelila. V notranjem delu so vladali ibadski imami, v obmorskem pa sultan. S pogodbo iz Siba iz leta 1920, sklenjeno med muškatskim sultanom in omanskim imamatom, je bila Omanu priznana avtonomija, glavno mesto je bila Nizva, medtem ko je bil Muškat še vedno britanski protektorat in muškatski sultan odgovoren za zunanje zadeve Omana.

Vladanje Sultana Saida Za vladanje sultana Saida bin Taimurja sta bila značilna fevdalizem in osamitev. Imama Ghaliba Al Hinaja je maja 1954 izvolil omanski imamat. Med sultanom Muškata, Saidom bin Tamurjem in imamom Ghalibom je izbruhnil spor zaradi pravic do koncesij za nafto. Iraško naftno družbo je zelo zanimalo geološko obetavno območje blizu Fahuda v Omanu. Sultan je na podlagi pogodbe iz Siba iz leta 1920 od naftne družbe zahteval posebne pravice pri trgovanju z nafto. Imam pa je bil prepričan, da je trgovanje z nafto, ki je na njegovem ozemlju, notranja zadeva. Decembra 1966 je sultan Said bin Taimur poslal vojsko iz Muškata in omansko vojsko, da bi zasedli glavna mesta v Omanu, tudi Nizvo, glavno mesto omanskega imamata, in Ibri. Imam Ghalib bin Ali se je skupaj s svojim mlajšim bratom Talibom bin Alijem Al Hinajem v vojni boril proti sultanu Saidu bin Taimurju na njegovem ozemlju. Julija 1957 so se sultanove sile umaknile, ampak so jih še vedno napadali, tako da so imeli velike izgube. Sultan je s pomočjo pehote in britanskih oboroženih sil zatrl upor in Talibove sile so se umaknile v nedostopno gorovje Džabal Akhdar. Polkovniku Davidu Smileyju, ki je pomagal organizirati sultanove oborožene sile, je uspelo osamiti gorovje jeseni 1958, ko je odkril cesto do visoke planote iz vadija Bani Kharu. 27. januarja 1959 so zasedli goro. Ghalibu, Talibu in Sulejmanu je uspelo zbežati v Saudovo Arabijo, kjer je bil imamat vse do leta 1970. Leta 1955 je Makran pripadel Pakistanu kot pokrajina, medtem ko Gvadar takrat ni bil priključen Makranu. 8. septembra 1958 je Oman prodal Gvadar Pakistanu. Gvadar je postal upravna enota, tahsil, v pokrajini Makran. Nafne zaloge so bile odkrite leta 1964 in črpati so jo začeli leta 1967. V dhofarskem uporu, ki se je začel leta 1965, so se levičarske sile spopadle z vladno vojsko. Ko je kazalo, da bodo strmoglavili sultana v Dhofarju, je sultana Saida bin Taimurja leta 1970, eno leto pred odhodom Britancev, odstavil sin Kabus bin Said, utrdil omanske oborožene sile, posodobil državno upravo in izpeljal socialne reforme. Do takrat je imela cela država le pet kilometrov asfaltiranih cest, eno bolnišnico in tri osnovne šole. Vstajo so leta 1975 zadušili s pomočjo Irana, Jordanije, Pakistana in britanske kraljeve letalske vojske.

Vladanje sultana Kabusa Sultan Kabus je odprl državo, začel gospodarske reforme, modernizacijo, več sredstev je namenil za zdravstvo, šolstvo in socialno skrbstvo. Leta 1981 je Oman postal član sveta arabskih držav v Perzijskem zalivu. Začele so se politične reforme. Leta 1997 je sultan odločil, da lahko volijo tudi ženske in so tudi lahko izvoljene v posvetovalni svet. Izvoljeni sta bili tudi dve ženski. Leta 2002 so bile volilne pravice razširjene na vse prebivalce, stare 21 let. Prve volitve v svet po novih pravilih so bile leta 2003. Naslednje leto je sultan imenoval prvo žensko za ministrico. Kljub temu je bilo v dejanski politiki vlade malo sprememb. Sultan je še vedno strogo vladal. Skoraj 100 sumljivih islamistov je bilo zaprtih leta 2005 in 31 ljudi je bilo obsojenih, da so skušali strmoglaviti vlado. Že istega leta so bili spuščeni. Na začetku leta 2011 so bili v Omanu protesti, ki jih je spodbudila arabska pomlad. Niso zahtevali sprememb ureditve, le politične reforme, boljše življenjske razmere in več delovnih mest. Vmešala se je policija. Sultan je obljubil delovna mesta in dobrine. Oktobra 2011 so bile volitve v posvetovalni svet in sultan je obljubil, da bo imel svet več moči.

Zemljepisni podatki Večino osrednjega dela Omana pokriva puščava z gorovjem na severu (Hadžar) in obalo na jugovzhodu, kjer so tudi največja mesta: glavno mesto Muškat, Sohar in Sur na severu ter Salalah na jugu. Podnebje je vroče in suho v notranjosti ter vlažno ob obali. V davnini je bilo tu morje, kar dokazujejo številni fosili školjk v puščavi, daleč proč od sedanje obale. Polotok Musandam, omanska eksklava, ima strateško lego v Hormuški ožini. Je ločena od ozemlja Omana, saj leži severno od Združenih arabskih emiratov. Je slikovito območje, zelo privlačno za turiste. Majhna mesteca na jugu polotoka, imenovana Diba ali Daba, so vrata na polotok Musandam po kopnem, ribiške vasi pa po morju. Meri 1800 km2 in ima 31.425 prebivalcev. Oman ima še eno eksklavo v notranjosti Združenih arabskih emiratov, to je Madha, ki leži med polotokom Musandam in Omanom. Meri približno 75 km2. Meja je bila določena leta 1969. V Madhi je tudi manjša enklava Združenih arabskih emiratov Nahva s približno 40 hišami blizu mesta Nova Madha. V osrednji puščavi je veliko meteoritov, ki jih raziskujejo.

Podnebje Tako kot ves Perzijski zaliv ima tudi Oman zelo vroče podnebje in malo dežja. Dežuje v glavnem januarja. Letna povprečna količina padavin je 100 milimetrov. Gorovje Dhofar ima tropsko podnebje, največ padavin je od konca junija do konca septembra zaradi monsunskih vetrov z Indijskega oceana, ko sta pogosti tudi velika vlažnost in megla. Na najvišjih vrhovih, kot je Džabal Akhdar, je povprečna letna količina padavin 400 milimetrov. Kadar so nizke temperature, hribe pobeli sneg, a ne vsako leto. Nekatera obalna območja, posebno blizu otoka Masirah, so včasih vse leto brez padavin. Temperature dosežejo od maja do septembra tudi 50 stopinj Celzija.

Rastlinstvo in živalstvo Palmov nasad v Nakhalu v pokrajini Batina na severu Omana Puščavsko grmičevje in trava, ki sta pogosta na jugu Arabskega polotoka, rasteta tudi v Omanu, toda rastlinstva je zelo malo v notranjosti, kjer je kamnita puščava. Poleti po močnem monsunskem deževju rastlinstvo bujno raste v Dhofarju in hribih; na obalnih ravninskih predelih kokosove palme obilno obrodijo, kadilo iz dišeče smole pridobivajo v Dhofarju, rastejo tudi oleandri in različne vrste akacije. Hadžarsko gorovje je ekološko območje in je najvišje gorovje na vzhodu Arabskega polotoka z divjimi živalmi. Tu živijo arabski tahr, podoben ovnu oziroma kozi, leopardi, hijene, lisice, volkovi, zajci, antilope in kozorogi, od ptic pa jastrebi, orli, štorklje, droplje, arabske jerebice, sokoli, čebelarji, medosesi. Leta 2001 je živelo v Omanu devet ogroženih vrst sesalcev, pet ogroženih vrst ptic in 19 ogroženih vrst rastlin. S predpisi so zaščitili ogrožene vrste, in sicer leoparda, antilopo, gazelo, tahr, želvo.

Okolje Suša in omejena količina padavin povzročata pomanjkanje vode, tako da je oskrba z njo eden največjih problemov v Omanu, saj imajo omejene obnovljive vodne vire. Glavna vira vode sta podtalnica na puščavskih območjih in izviri v hribih in gorah. Pitno vodo imajo povsod. Ob obali, kot je na primer Salalah, je zemlja vedno bolj slana, kar je posledica prevelikega izkoriščanja podtalnice in morske vode. Veliko tveganje so tudi ladje, ki prevažajo nafto skozi Hormuško ožino in Omanski zaliv, ki bi lahko povzročile onesnaženje obale.

Upravne enote Sultanat je od 28. oktobra 2011 razdeljen v 11 regij in 60 pokrajin: Dakhilija, Zahira, Severna Batina, Južna Batina, Buraimi, Vusta, Severna Aš Šarkija, Južna Aš Šarkija, Dhofar, Muškat, Musandam.

Gospodarstvo Na prvem mestu je izvoz nafte. Turizem se v Omanu izredno hitro razvija, kmetijstvo, ribištvo in industrija prinašata bolj malo dohodka. Izvažajo dateljne, limete in zelenjavo. Po padcu cen nafte se trudijo, da bi bolj razvili turizem in infrastrukturo. Imajo veliko tujih delavcev iz Indije, predvsem iz Kerale, Tamil Naduja in Karnatake, pa tudi iz Maharaštre, Gudžarata in Pandžaba, ki pa imajo nižje plače kot omanski državljani, a višje, kot bi jih imeli v Indiji.

Demografija Po podatkih iz leta 2014 ima Oman več kot štiri milijone prebivalcev, omanskih državljanov je 2,23 milijona, 1,76 milijona je priseljencev. 43 odstotkov prebivalcev je starih manj kot 15 let. Skoraj 50 odstotkov prebivalcev živi v Muškatu in na obalnem območju Batine, severno od glavnega mesta. V Omanu živi veliko etničnih skupin, kot so Arabci, Baluči, Južnoazijci (Indijci, Pakistanci, Singalci, Bengalci), ter afriške etnične skupine.

Religija Omanci so muslimani (nekonfliktni islam), tri četrtine je ibaditov, ki se razlikujejo od sunitov in šiitov. Tudi sultan je član skupnosti ibaditov. So potomci karidžitov, ki so bili sprva privrženci Alija, Mohamedovega zeta, nato pa ga niso priznavali. To je bilo krivoversko gibanje, ki je nasprotovalo pravovernemu islamu. Tuji delavci v Omanu so nemuslimani, hindujci, džainisti, budisti, pripadniki zoroastrstva, sikhi, bahajci in kristjani. Krščanske skupnosti so v glavnih mestnih predelih v Muškatu, Soharju in Salalahu, in sicer rimskokatoliške, pravoslavne in protestantske. Več kot 50 različnih krščanskih skupin je v Muškatu, ki jo sestavljajo priseljenski delavci iz jugovzhodne Azije. Je tudi nekaj skupnosti hindujcev in kristjanov. V Muškatu sta dva hindujska templja. Eden je star več kot 100 let. Tudi sikhi imajo močno skupnost, nimajo pa še svojega večjega templja. Imajo nekaj manjših, ki jih vlada priznava.

Jeziki Uradni jezik je arabski, ki spada med semitske jezike. Semitski jeziki so jezikovna skupina, ki pripada severnovzhodnemu afroazijskemu jezikovnemu deblu, edinemu, ki ga govorijo v Aziji. Beludžijski jezik, urdu in druga indijska narečja govori veliko ljudi v Omanu. Nekateri jeziki so ogroženi in jih izpodriva arabščina, kot so kumzari, ki ga govorijo še na polotoku Musandam, bathari, hasusi, hobi, džibali ali sehri in mehri. Veliko Omancev zna angleško, saj se je učijo v šoli. Beludžijski jezik je jezik Beludžistancev iz zahodnega Pakistana, vzhodnega Irana in južnega Afganistana, govorijo ga tudi potomci sindhijskih| pomorcev. Urdu govorijo priseljenci iz Pakistana, svahili, bantujski jezik, v pokrajini, zgodovinsko povezani z Zanzibarjem.

Največja mesta Največja mesta so: Muškat, Sib, Salala, Bavšar, Suhar, Uvaik, Ibri, Saham, Barka, Rustak, Nizva, Buraimi, Sur, ki imajo od 60. 000 do 250.000 prebivalcev, največ jih ima glavno mesto Muškat, in sicer približno 800.000.

Kultura Na zunaj ima kultura v Omanu vse značilnosti svojih arabskih sosed, a se tudi razlikuje od njih in zato je nekaj posebnega med državami Srednjega vzhoda. To je posledica zgodovine, lege, kulture in gospodarstva. Raznovrstnost kultur je večja kot drugje tudi zaradi zgodovinske povezanosti s svahilijsko obalo in Indijskim oceanom. Imajo tradicijo v ladjedelništvu, saj je bilo pomorstvo za Oman izredno pomembno, če so hoteli imeti stike s civilizacijami starodavnega sveta. V Suru je bila ena najbolj znanih ladjedelnic in Sur je bil najpomembnejše mesto ob Indijskem oceanu. Znani so bili po izdelavi tradicionalnih arabskih jadrnic. Sur naj bi bil tudi dom legendarnega pomorščaka Sinbada.

Obleka Moško tradicionalno oblačilo se imenuje dišdaša, ki je preprosto oblačilo do gležnjev z dolgimi rokavi brez ovratnika. V glavnem je belo, lahko pa je tudi v drugih barvah. Okrašene so različno, odvisno od regije. Na izrezu ob vratu imajo nekateri prišit okrasni cof (furakha), odišavljen s parfumom. Na slovesnih dogodkih dišdašo lahko pokriva tudi črn ali svetlo rjav plašč, okrašen z zlatimi ali srebrnimi nitkami. Nosijo dve vrsti pokrival: musar in kumah. Musar je na poseben način zavezana volnena ali bombažna ruta, kumah pa okrašena čepica. Nekateri uporabljajo palico, aso, ki ima poleg uporabne vrednosti vlogo dodatka. V glavnem imajo obute sandale. Handžar je omansko bodalo, ki ga imajo pripetega ob pasu na praznovanjih, festivalih, saj spada k tradicionalni noši. Upodobljen je tudi na zastavi.

Ženske nosijo živo pisana oblačila, ki so bogato okrašena. Včasih je imelo vsako pleme svoje barve. Vrhnje oblačilo je dišdaša ali kandurah, to je dolga tunika z lepo okrašenimi rokavi. Sirval so široke hlače, zavezane na členkih, ki jih imajo pod tuniko. Na glavi imajo šal, lihaf. Tradicionalno se oblečejo le ob posebnih priložnostih. Nekatere so oblečene v dolge, črne plašče, abaje, burke ne nosijo, mogoče redko pri beduinih. V glavnem imajo hidžab, šal, ki pokriva lase in ramena, redko si pokrivajo obraz, saj je sultan prepovedal zakrivanje obraza v javnih službah.

Glasba Glasba je zelo drugačna kot drugje. Znanih je več kot 130 različnih oblik tradicionalnih pesmi in plesov. Leta 1984 je bil ustanovljen Omanski center tradicionalne glasbe, ki skrbi, da bi se ohranila. Leta 1985 je sultan Kabus osnoval simfonični orkester, saj je velik ljubitelj klasične glasbe. Namesto da bi najel tuje glasbenike, je ustanovil Kraljevski omanski simfonični orkester.

Hrana Omanska kuhinja je raznovrstna, saj je nanjo vplivalo veliko kultur. Glavni obrok imajo opoldne, zvečer pa lahkotnejši obrok. Jejo riž, perutnino, ribe, jagnjetino, ovčetino. Njihov kruh je tanek, okrogel, izvirno pečen na ognju iz palmovega listja. Jejo ga pri vsakem obroku, pri zajtrku z medom. Halva je zelo priljubljena sladica. Je različnih okusov, najbolj priljubljena je črna halva in žafranova. Postrežejo jo skupaj s kavo in je znak gostoljubja.

Izobraževanje Leta 2010 je bilo med odraslimi 86,9 odstotka pismenih. Pred letom 1970 so imeli le tri državne šole z manj kot 1000 študentov. Sultan Kabus je izobraževanju namenil veliko pozornosti, tako da je vlada močno podpirala razvoj šolstva, saj je menila, da je izobrazba ljudi najpomembnejši dejavnik za gospodarski in družbeni napredek. Danes imajo 1000 državnih šol in okrog 650.000 študentov. Prva univerza, to je Univerza sultana Kabusa, je bila zgrajena leta 1986. Univerza Nizva je ena največjih v Omanu. Imajo veliko kolidžev, kot so visoki kolidž tehnologije, kolidž za učitelje, bančništvo in finance, inštitut za šeriatsko pravo in več inštitutov za medicinsko nego. Najuglednejše so Univerza sultana Kabusa, Dhofarska univerza in Univerza Nizva.