Iz Dolenje vasi na Zdole - 28. 3. 2022

Ob osmih se nas pet zbere od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Kam pa danes? Odločimo se, da se z vlakom popeljemo do Libne, potem pa sprehodimo po gozdu Črna mlaka iz Dolenje vasi na Zdole in nazaj. 

Pred odhodom vlaka imamo še dovolj časa, da nam Mimi časti kavo v lokalu na Železniški postaji Sevnica.

Železniška postaja Libna v bistvu ni na Libni: južno od nje je Spodnji Stari Grad, severno Stari Grad (ostanki gradu so v hlevu zgoraj na platoju), šele levo od njega se začne Spodnja Libna, Zgornja je pa više na hribu Libna. Mi krenemo po cesti desno ob progi, potem pa med njivami v Dolenjo vas do Cerkve svete Matere božje, ki so jo zgradili leta 1627, najbrž v spomin na kugo. Stoji na gričku, da je bila varna pred vodo, ker je Sava imela včasih tu svoj tok. V istem letu so zgradili tudi Cerkev svetega Miklavža v Starem Gradu, ki pa stoji niže in leta 1828 ali 1829 so se ljudje, ki so bili pri maši, komaj rešili pred naraslo vodo, kljub temu, da je sveti Miklavž med drugim tudi zaščitnik pred nevarnostjo vode. 

Že smo na mestu, kjer nas kažipot na desno usmeri na Čebelarsko vinogradniško pot, po levi Gobarsko dninarski pa se bomo vrnili. Prečimo potok, 

se razveselimo kalužnic, oblike dreves pa nam kmalu s skrivenčeno obliko kažejo, kako težko je zrasti na kremenčevem pesku, ki ga sicer poznamo tudi iz repnic na Bizeljskem. 

Čebelnjak se skriva med drevjem, zgleda, da je zapuščen. 

Med vinograde moramo na desno skreniti s poti; Rajck se imenuje področje in za trte lepo skrbijo.

Polagoma se vzpenjamo po mehki gozdni poti, potem pa pridemo na cesto in na levi se nam že kažejo Zdole. Desno po grebenu pelje cesta na Čele, 

v dolino pa v Zgornjo Pohanco z nasadi jagod in sadovnjaki. 

Nadaljujemo pot po asfaltu do Zdol, pred njimi pa nas pozdravi še trop ovac.

Zdole so naselje z okrog 300 prebivalci, lepo razloženo po grebenu, omenjeno pa je bilo že leta 1249 kot "Vas na hribčku pri svetem Juriju". Prvotno baročna cerkev svetega Jurija, prezidana leta 1875 v neoromanskem slogu. Krasijo jo medaljoni s prizori iz Kristusovega življenja. Oltarji so iz druge polovice 19. stoletja. Krajani vsako leto priredijo jurjevanje s petjem pri hišah in cvrtjem nabranih jajc. Kraj se lahko pohvali z Domom krajanov (dvorana, dva oddelka vrtca), Kulturnim domom Bena Zupančiča (včasih šola, pisatelj in politik pa je s temi kraji povezan s starši: oče je bil iz Pleterij pri Zdolah, mati pa iz Pišec), športnim in otroškim igriščem, v večnamenski stavbi pa imajo tudi manjšo trgovino s pošto in gostinski lokal. Ob mizah na zelenici v njem najdemo prostor za malico, kavo in klepet. Spomnimo se tudi na to, da je bil na Zdolah 28. 3. 1921 (pred sto enim letom!) rojen kuharski mojster Ivan Ivačič, na katerega so v kraju zelo ponosni. Kljub enakemu priimku si nisva bila nič v sorodu, mi je pa to večkrat na kakšnem izpitu pomagalo prebiti led, ker sem že na vprašanje o sorodstvu pravilno odgovorila. Pri Zdolah so Ravne z našimi "priženjenimi" sorodniki, pa tudi brat živi na hribu nad njimi.

Na zelenici pred lokalom posedimo ob malici, kavi in klepetu. Kar težko se ločimo od prijetne trate, obiščemo pa še znanko, ki je včasih delala v Sevnici, in se še pri njej okrepčamo s pijačo, potem pa povratek po Gobarsko dninarski poti. 

Ob njej nas najprej pozdravi čreda škotskega goveda, potem pa naprej skozi gozd Rujek in Črno mlako. Poleg bukev in hrastov je tu tudi veliko akacije, vmesni prostor pa porašča gosta trava. Potok Sečnik, ki ga preskočimo, dela zanimive meandre. Ob poti vidimo vodni zbiralnik za oskrbo okoličanov, ko stopimo iz gozda, so tu že prve hiše Dolenje vasi. Pri odcepu "zašpilimo" klobaso in se vračamo proti Železniški postaji Libna. Do odhoda vlaka imamo še dovolj časa, da se v trgovini Kmetijske zadruge Sevnica osvežimo s pijačo, kmalu po pol tretji uri pa smo že v Sevnici.

Svojski gozd in mehke poti!

Več posnetkov

Video: