Ob Savi iz Loke v Radeče - 16. 3. 2022

Osem nas je zbranih od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica, ena se nam pridruži še v Loki pri Zidanem Mostu. Z vlakom ob 7.42 se odpeljemo in na njem srečamo ljube planinske prijateljice iz Krškega. Tako se zaklepetamo, da skoraj pozabimo izstopiti.

V Loki se pogovorimo o Železniški postaji Loka, o šoli, 

tu je že Trubarjev dom upokojencev, Cerkev svete Helene, Župnijski dom, Kapela Frančiška Ksaverija in trije spomeniki: Primožu Trubarju, Ferdinandu Ripšlu in Alojzu Rebuli. Več o Loki in Vrhovem si lahko preberete na naslovu: https://rivacic.blogspot.com/2018/02/z-vrhovega-v-loko-pri-zidanem-mostu-21.html .

Gremo preko železniške proge in se napotimo ob Savi proti mostu, 

ga prečkamo in na levi pustimo Hidroelektrarno Vrhovo, ki so jo zgradili v letih 2008 in 2010. Lepa pot po nasipu se kmalu spremeni v malo razrito, 

ki jo morajo še urediti za kolesarsko stezo. Na brežinah nas spremlja veliko pomladnega cvetja, predvsem mali zvonček. Pri smetišču se pot razširi in izboljša, 

preko Save pa kukamo nazaj proti Loki. 

Pri ribniku Bajer vestno prebiramo informativne table, 

Foto: Nevenka Vahtar.

v gozdičku nad njim pa preizkusimo mrežo in klopi za oddih ter prigrizek, opazovalno ploščad pa za razglede.

Veter prinese tudi kakšno kapljico, čeprav ni sile. 

Pot nadaljujemo ob Ribiškem domu, ocenimo tri počitniške hišice in rečemo kakšno o prizadevnih ribičih, ki slovijo tudi kot dobri organizatorji tekmovanj na svojem področju. Na levi se širi Hotemeško polje, odpira se nam že pogled na Radeče, ne pozabimo pa uporabiti kukala, skozi katerega se nam pokaže cerkev na Brunku. 

Proti Graščini Dvor najdemo spet prave grede zvončkov, pri tem pa se spomnemo tudi, da imajo Radeče nad sabo razvaline starega gradu, v starem delu mesta pa še Grad Turn. Pomudimo se v parku in poskusimo rešiti nalogo v zvezi z drevesnimi vrstami. Malo dlje vidimo znameniti stari most, ki je res nekaj posebnega. Od znamenitosti Radeč pa gotovo moramo omeniti Grobno kapelo viteške družine Gutmannsthal - Benvenutu na pokopališču in Cerkev svetega Petra.

Za dobrodošlico posije sonce, mi pa na otroškem igrišču srečamo stare znance in seveda si je treba vzeti čas za klepet. 

Malo pred Gostiščem Flosar se razveselimo nutrije, ki jo "častimo" s korenčkom, ona pa takoj začne z akcijo. 

Kava in klepet se res priležeta, 

Foto: Nevenka Vahtar.

potem pa še sprehod do Železniške postaje Radeče in z vlakom domov.

Več o Radečah - spodaj.

Več posnetkov

Posnetki Nevenke Vahtar

Video:

RADEČE

Sedež občine z okoli 2000 prebivalci. Osnovna šola, Vrtec, Zdravstveni dom, Knjižnica, trgovine.

Na pokopališču stoji grobna kapela viteške družine Gutmannsthal - Benvenuti, ki je bila pomembna za Radeče od 1853 do 1926. Nanjo spominja tudi grb na Dvorcu Turn v starem mestnem jedru, ki je bil sicer zgrajen v 16. stoletju (1575), leta 1860 pa mu je ta družina dala sedanjo podobo. Na strmini nad Radečami so razvaline starejšega gradu, ki so ga konec 13. stoletja zgradili sorodniki svibenske gospode vitezi Ratschachi na nadmorski višini 272 metrov. V 15. stoletju so ga porušili, spet obnovili in v 17. opustili. V zakupu so ga imele mnoge plemiške družine, konec 18. stoletja pa pride v meščanske roke, od 1902 do 1907 je bil njegov lastnik ljubljanski župan Ivan Hribar. Danes so od mogočnega gradu ostale le razvaline vhodnega stolpa in nekaj obrambnega zidovja.

Ob Savi po Učni poti Savus. Kukalo proti Brunku. Ribiški dom s počitniškimi hišicami. Ribnik Bajer z informativnimi tablami, v gozdu nad njim prostor za uživanje z razglednim stolpom in udobnimi klopmi.

Nutrije ali bobrovke nekateri zamenjujejo s pižmovkami, ki pa se manjše in imajo bočno sploščen rep, nutrije pa okroglega, pa še značilne oranžne sekalce imajo nutrije. Obe živali izvirata iz Amerike in so jih v Evropo prinesli. Nutrije so zaradi kožuha v Ameriki skoraj iztrebili, zato so jih začeli gojiti na farmah. Tudi pri nas so jih ali jih še, nekaj pa jih je verjetno pobegnilo ali so jih izpustili. Zdaj postajajo že invazivna vrsta z 2 - 3 zarodi na leto, zarod pa pomeni 4 do 5 mladičev.  Sicer pa so simpatične živali z lepim kožuhom, rjave, včasih črne ali sive barve. Dolge so lahko 40 do 60 centimetrov, rep pa še dodatnih 30 do 45 centimetrov. Njihova teža je med petimi in devetimi kilogrami, na dan pa rabijo za četrtino svoje teže hrane. So rastlinojede glodavke in ob Savi se pasejo na travi, v slast jim gre zelenjava, jabolka, bananini olupki, pa tudi starega kruha se ne branijo. Seveda je vprašanje, če jih je pametno hraniti.

Graščina Dvor z nastankom v 16. stoletju in zanimivim parkom s starimi drevesi iz 19. stoletja. Nastajati je začel leta 1853. Leta 1913 je bilo v njem okoli sto različnih vrst drevja in grmovnic, leta 1949 ostane le še 19 redkih eksot, v zadnjem času pa so gozdarji popisali 548 dreves. Graščino je začel graditi Žiga Višnjegorski leta 1535, pred drugo svetovno vojno pride v last usmiljenih sester reda Svetega Vincencija, po vojni je nekaj časa sedež uprave Zasavskih premogovnikov. V precej zaščiteni zgradbi je zdaj Prevzgojni dom. V Wikipediji lahko preberemo: Prevzgojni dom Radeče je edini prevzgojni dom v Sloveniji. V njem so zaprti mladoletniki in mladoletnice, ki jim je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Prevzgojni dom ima kapaciteto 68 obsojencev. Prestajanje ukrepa traja od enega do treh let.

Pomen Radeč v času splavarjenja. Splav za turiste.

Stari železni most, ki so ga odprli leta 1894. Ob izgradnji je bil tretji največji most na področju tedanje Avstro-Ogrske, dokončan je bil v rekordnih enajstih mesecih. Nima podpornih nosilcev, dolg je 84, širok 6 metrov, njegova nosilnost pa je 12 ton. Posebnost železnega mostu je, da so vsi spoji med seboj kovičeni.

Cerkev svetega Petra iz leta 1910. Zgodovina župnije sv. Peter Radeče sega v 14. stoletje. Že leta 1385 so Radeče imele lasten vikariat in stalnega duhovnika. Prvotna cerkev je stala na območju današnje cerkve, približno širi metre nižje v samem osrčju Starograjske ulice. Bila je lesena in naj bi nastala v obdobju pozne romanike. Župna cerkev je postala leta 1618, takrat so jo tudi obnovili. Od te kamnite gotske cerkve z lesenim zvonikom je ohranjen le še prezbiterij, sedanja zimska kapela, posvečena Mariji Brezmadežni.