Planinsko društvo Lisca Sevnica nadaljuje s pohodi po Zasavski planinski poti. 20 pohodnikov in pohodnic se nas je ob sedmih zbralo na Avtobusni postaji Sevnica, na Marno pa je pripeljal še poln avtobus otrok in odraslih iz Radeč.
Prijazno pozdravljanje na prijetnem sončku, potem pa pot pod noge.
Dolga kolona se je razvila skozi naselje Brdce, na križišču v naselju Brezno pred Sedražem smo pa zavili na levo in se začeli vzpenjati.
Krajši postanek smo imeli pri veliki stavbi, ki se nam je na prvi pogled zdela kot šola, kasneje pa sem izvedela, da je bila tu včasih kopalnica in garderoba za rudarje, blizu je bil namreč eden vhodov v Rudnik Laško, ki ima okrog 250 letno zgodovino. Od tu je bila včasih speljana železnica za prevoz premoga v Rimske Toplice. Ta je veljal za najbolj kvalitetnega med vsemi slovenskimi premogovniki - zaradi visoke kurilne vrednosti in nizke vsebnosti gorljivega žvepla. Zaradi velikih stroškov odkopa so Rudnik Laško leta 1992 zaprli, v stavbi v Breznem pa ima privatnik tiskarno.
Zdaj pa naprej: ves čas po asfaltirani cesti, nekateri pa iščemo mehkejšo podlago ob robu.
Krajši postanek si privoščimo na Zavratah, prevalu med Breznim in Zgornjo Rečico. Rudarsko etnološko društvo Brezno - Huda jama je tu uredili brunarico Pri knapu pod Babo, pred njo mize in klopi, zraven počivališče v slogu vhoda v jamo, tu sta še dva vozička (hunta) z napisom Srečno in kulisa vhoda v rov Barbara. Če bi šli desno po kolovozni poti skozi gozd, bi prišli do Govškega brda, vasi Govce pa ne bi našli več: leta 1963 je Rudnik Laško odkupil kmetije in v dveh letih razselil ljudi zaradi posedanje zemlje.
Spustimo se v dolino v Zgornjo Rečico,
kjer nas najbolj zanima Cerkev blaženega Martina Slomška po načrtih Janeza Valentinčiča, asistenta slovitega arhitekta Jožefa Plečnika, katerega stila res ni mogoče zgrešiti.
Na pol poti smo, do sem smo hodili več kot predvideno uro in pol, do Šmohorja nas čaka še najmanj toliko poti.
In treba je spet v breg: najprej po cesti, potem po gozdni poti, kjer se izmenjujejo strmi in ravni odseki, potem pa spet po cesti vse do Doma na Šmohorju. S postanki smo bili na poti skoraj štiri ure.
Foto: Cveta Fakin.
Okolica Doma je prijetno urejena: pokrita terasa, veliko miz in klopi na prostem, za otroke pa igrala. Počivamo, potem pa izkoristimo gostinsko ponudbo: to ni več klasična ponudba planinskih koč, ampak že kar gostilniška z zrezki, hamburgerji, kanaloni ... K sreči so skuhali tudi pasulj in mineštro, zlasti nam starejšim najbolj prija kaj toplega na žlico.
Mineštro so skuhali prav za mene: z zeljem in mesom, nekaj pa se jih sladka z velikim zavitkom.
Avtobusa nas že čakata, ob enih se odpeljemo v dolino. Med vožnjo tako globoko razmišljam o preživetem dopoldnevu, da vmes tudi malo zakinkam. Čez 14 dni pa s Šmohorja na Kal.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar