Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Koper

Foto: Vinko Šeško.

Nas osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica in še dva od Sredinih fotografov ob pol osmih zjutraj že zasedamo na Železniški postajo Sevnica. Z vlakom ob 7.42 se odpeljemo do Zidanega Mosta, tam pa malo počakamo na Pohorje ekspres in se čudimo, kako poln je. Zadaj je priklopljena še ena kompozicija, ki je prazna in zaprta. Sprevodniku se pohecam, če je peljemo na sprehod.

Pred Ljubljano nas pozdravijo zasnežene Kamniške Alpe, v Ljubljani pa veliko potnikov in potnic izstopi - mladi se vračajo na predavanja. Začuda pa moramo izstopiti tudi mi, ker so se na vlaku pokvarila vrata. Prestopimo na drugi vlak, kjer zlahka najdemo prostor. Ampak: glej ga zlomka, tudi na tej kompoziciji se v Postojni ne odprejo vrata in se potnica nepričakovano zapelje do Pivke.

Sicer pa je vožnja udobna, zlasti je zavijanje proge okrog Borovnice in spust s Kraškega roba do Hrastovelj in doline Rižane. Med ogledom in klepetom nam čas hitro mineva, še posebno pa je živahno igranje ugibanja s prijetno Kiaro, njena mamo in babico.

V Koper pripeljemo po voznem redu ob 11. 27 in najprej je na vrsti kavica v najbližjem lokalu. Poleg njega še vedno gradijo novo avtobusno postajo,

Foto: Ljubo Motore.

Železniška postaja Koper pa je opustela, še dobro, da je odprto stranišče - eno od sedmih.

Preko travnika se napotimo na asfaltirano kolesarsko stezo in po njej ob Škocjanskem zatoku. Kolesarjev je kar veliko, lahko pa se umikamo na mehkejšo travnato površino ob stezi.

Občudujemo grme črnega trna, ki je odet v belino svojih cvetov, nekaj pa je tudi drugače cvetočih grmovnic. Ko se že naveličamo hrumenja prometa na desni, potem pa skladišč in poslovnih stavb, po treh kilometrih pridemo do vhoda v Naravni rezervat Škocjanski zatok. V Wikipediji lahko preberemo:

Škocjanski zatok (Stramarski zaliv) je naravni rezervat, ki se nahaja v neposredni bližini Kopra in predstavlja preostanek morja, ki je nekoč obdajalo mesto. Škocjanski zatok je bil nekoč morski zaliv, ki sta ga počasi zasipavali rečici Badaševica in Rižana in se je zamočviril. Tu se mešata slana in sladka vode- somornica. Na tem območju so se križali interesi zagovornikov okolja in zagovornikov zasipavanja in urbanizacije. Sestavljata ga polslana laguna, obdana s slanoljubnimi rastlinami, plitvinami in polji, na katerih se razraščajo različne vrste slanuš ter sladkovodno močvirje z močvirskimi travniki in odprto vodno površino, obdano s trstičjem in toploljubim grmovjem Bertoški bonifiki. To je največje polslano somornično mokrišče v Sloveniji. Rezervat je izjemnega pomena zaradi pestrosti rastlinskih in živalskih vrst.

Škocjanski zatok je največje polslano močvirje v Sloveniji, velikega ekološkega pomena ter izjemnih botaničnih, zooloških in krajinskih vrednot. Naravni rezervat Škocjanski zatok je sestavljen iz dveh delov - iz Bertoške bonifike, ki je sladkovodni del rezervata, in brakične lagune s plitvim in z blatnim dnom. Škocjanski zatok je prostorno vodno območje, ki preko celega leta ohranja velik ekološki pomen. Z vidika biodiverzitete predstavlja življenjsko okolje za 41 % vseh dvoživk v Sloveniji, 55 % vseh zabeleženih vrst ptic in 36 % vseh živečih sesalcev v Sloveniji. Raznolikost živalskega in rastlinskega sveta omogočajo različne globine lagune in raznolikost habitatov, kot so močvirni travniki, plitvine, bazeni, reke itd. Škocjanski zatok je pomembno mednarodno postajališče pri selitvah ptic, in ker pozimi ne zamrzne, je za vodne ptice primerna lokacija za zimovanje, hranjenje, valjenje itd.

Staro mesto Koper je bilo nekoč otok, ki je bil s solinami povezan s celino. O zatoku govorimo od leta 1957, ko je bil zgrajen 900 metrov dolg nasip od mesta Koper do izliva Rižane. Od tedaj pa do skorajšnjega zasutja v osemdesetih letih, se je vodna površina zmanjševala. Na območju lagune kljub vsemu ni zrasla predvidena industrijska cona, ampak je bilo območje zaradi spoznanega naravovarstvenega pomena leta 1998 zavarovano z zakonom. Leto kasneje je bil sprejet Program varstva in razvoja naravnega rezervata, ki predvideva tako sanacijo naravnih razmer kot tudi ureditev rezervata za obisk javnosti.

Center za obiskovalce je sicer ob ponedeljkih zaprt, sam Rezervat pa je odprt in mimo konj v ogradi gremo po potkah. Vneto študiramo informativne table, prepoznavamo drevesne vrste in kukamo na področje vodnega dela Rezervata na posebnih točkah - opazovališčih.

Enega izkoristimo tudi za počitek in malico. Nekateri naredijo celoten krog, drugi se obrnemo prej,

Foto: Ljubo Motore.

pri vhodu pa še vsi nazdravimo s pridelkom naših pridnih vinogradnikov.

Vračamo se po poti prihoda in po približno dveh urah in pol ogledov in hoje smo spet na Železniški postaji Koper. Sonce nas prijetno greje in prileže se že kakšen požirek hladnega pivo. Dvajset minut čez tri nas vlak popelje proti domu,