Idrija - 5. 10. 2022

13 nas od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica čaka na vlak in se ob 6.05 vkrca na tistega za Ljubljano. Najdemo si prostor v treh kupejih, ni posebne gneče, proti Ljubljani pa morajo nekateri potniki in potnice tudi stati. Malo več kot eno uro imamo časa, da se pogovorimo o programu, značilnostih Idrije in prehrani. 

Še pred pol osmo smo v Ljubljani: pustimo vlaku, da nadaljuje vožnjo proti Jesenicam in Beljaku, 

mi pa se utaborimo v Štacjon baru in uživamo ob kavi in prigrizki.  Nad nami velika slika železniškega tira z zabrisanim ozadjem in napisom "Ni pomembno, na katerem vlaku si, temveč, kam te pelje.", strežeta pa hitra in zabavna natakarja, zato smeha ne manjka.

Na peronu 13 nas čaka avtobus, ki odpelje točno po voznem redu deset minut ćez osmo. V Ljubljani se je že malo kazalo sonce, na Barju nas spet zagrne megla. Po avtocesti smo hitro na Vrhniki in v Logatcu, potem pa zavijemo proti Idriji. 

Okrog Hotedršice in Godoviča se spet pokaže sonce in nas ogreva potem cel dan. Verjetno je tudi zaradi napovedi lepega vremena toliko pokošene trave v slikovitih redeh. Mi pa naprej po naštetih ovinkih do Idrije.

Med hribe ujeto nas to mesto z okoli sedem tisoč prebivalci ob pol desetih pozdravi v soncu. Sploh si človek ne more predstavljati, da je pod njim 700 kilometrov rovov in  jaškov in, da se zaradi v zgodovini pridobljenih 125 tisoč ton živega srebra vsako leto pogrezne za pol centimetra, prebivalci pa še zdaj plačujejo za razvoj s svojim ogroženim zdravjem. Na videz pa vse zgleda idilično v zelenem okolju, ki se že malo jesensko barva, dokler te rudarske naprave ne spomnijo na resničnost. Več o Idriji in njenem razvoju pod video posnetki.

Dovolj časa imamo, da obiščemo Cerkev svetega Jožefa delavca, ki je zanimiva kombinacija starega in novega: zvonik je od stare Cerkve svetega Križa, zraven pa moderna osmerokotna stavba s streho v obliki šotora, ki stoji od leta 1969. Notranjost je svetla, slikovita zaradi barvnih stekel, oltarni triptih in nekatere druge slike so delo Staneta Kregarja, krasi jo hotaveljski marmor, luči v obliki stiliziranih rudarskih svetilk in dva lestenca s po 105 žarnicami. Nad vhodom visi lesen kip Križanega, ki ga je oblikoval Stane Jarm iz Kočevja.

Ko gremo preko Idrijce, se zazremo še v hrib nad nami, kjer dominira Cerkev svetega Antona Padovanskega iz leta 1678, leta 1766 pa so zgradili še Kalvarijo s trinajstimi kapelicami križevega pota in dodano večjo kapelo. 

Poiščemo Rožno ulico in se napotimo proti Idrijski rudarski hiši, za katero pa moramo malo spraševati, ker je pa lahko problem - ulice so ob tem času v glavnem prazne. Kakšen kažipot tudi ne bi bil odveč. 

Gotovo pa ni mogoče zgrešiti velikih naprav Jaška Frančiške z zbirko 36 rudniških strojev in naprav. 

Pred Rudarsko hišo pa nas že čaka vodička, ki nam za štiri evre vstopnine pokaže stavbo in razloži, kakšne so bile razmere za življenje v njej.

Idrijska rudarska hiša je vrsta gradnje, ki je značilna za območje mesta Idrije. Medtem ko je meščanski sloj živel v centru mesta, pa so idrijski rudarji živeli v tako imenovanih rudarskih hišah, ki so bile postavljene na pobočja mesta. Skoraj v celoti so lesene, z izjemo kamnitih temeljev, zidane kleti, notranjih kuhinj in vež. Zunanje stene so sestavljene iz desk, obitih z letvami, ki so ometane in pobeljene z apnom. Streha je pokrita z jelovimi skodlami, ki se jim reče “šinklni”. Zaradi snega je streha strma, tako da lahko po njej sneg hitro zdrsi. Stavbe so bile večnadstropne, v pritličju je živel lastnik stanovanja, ki je hišo oddajal v najem posameznim družinam. Navadno je gojil tudi kakšno žival. Vsaka družina je zasedala po eno nadstropje. Zaradi višine, belega pročelja in številnih okenc izgleda stavba zelo monumentalno. Večina rudarskih hiš je bila po 2. svetovni vojni porušenih. Če je bilo še 50 let nazaj skorajda vsaka hiša grajena v rudarskem slogu, jih je sedaj ostalo samo še par. Mestni muzej Idrija je leta 2002 za oglede odprl prenovljeno rudarsko hišo s konca 18. stoletja, ki je danes odprta za turistične oglede.

V bregu, nedaleč od mestnega središča in obdana z zelenjavnimi vrtovi, stoji ena zadnjih rudarskih hiš, ki so stoletja oblikovale podobo in odražale delavski značaj Idrije. Zgrajena je bila v drugi polovici 18. stoletja v bližini rudniškega Jaška Frančiška, kjer je danes tehniški oddelek Muzeja z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami. Po domače se je hiši reklo pr’ Kosu. Leta 1910 so v njej živele tri družine s kar 18 člani. Zadnja stanovalka in lastnica je bila šivilja Dora Kos (1912 – 1984). Muzej je hišo odkupil od dedičev in jo v začetku devetdesetih 20. stoletja celovito obnovil.

Oprema notranjih prostorov je bila še v prvi polovici 20. stoletja skromna, prav tako kot življenje rudarskih družin. Te so v povprečju štele sedem do osem članov. V glavnem bivalnem prostoru, imenovanem hiša, so stali jedilna miza s stoli in z leseno stilno klopjo – kanapejem, omara za oblačila, večji predalnik – šublatkostn in v kotu krušna peč, ki je ogrevala še sosednji prostor – kamro, v kateri je bila običajno ena postelja. Prav pomanjkanje prostora za spanje je sililo družine k domiselni izrabi tudi druge hišne opreme v ta namen: kanapeja, skrinje, stolov. Vse do leta 1900 je imela večina hiš črno kuhinjo z visokim odprtim ognjiščem, v prizidku ob kuhinji pa suho stranišče. Ta hiša se ponaša s prizidkom za manjši delovni prostor. Osnovni tloris prostorov se je ponovil v vseh nadstropjih, v strešnem delu hiše sta ob glavnem prostoru nastala še dva manjša – podstrešnici ali podstražnci. Žene in dekleta so se v poletnih mesecih družile in skupaj klekljale na podičku – prostoru pred vhodom v hišo. V dolgih zimskih večerih pa so pozno v noč klekljale po hišah, en dan v eni in drugi dan v drugi. Tako so prihranile pri razsvetljavi in kurjavi, pa še bolj zabavno je bilo. Moški so se znali zabavati z dominami ali "voukalco" (trop ovac, ki jih je treba po pravilih spraviti mimo volkov v hlev). Ob obisku Idrijske rudarske hiše, ogledu opremljenega stanovanja rudarske družine z začetka 20. stoletja ter črno-belih fotografij nekdanje Idrije vas popeljemo v skromni vsakdan naših prednikov, ki so ga bogatili medsebojno tovarištvo, družabnost in smisel za humor. Rudarji so bili veliki ljubitelji ptičjega petja, tudi po deset kletk s ptiči je bili v enem stanovanju: sinice, kosi, drozgo, ščinkavci.

Vodička nam pokaže osnove klekljanja, vse ženske v Idriji znajo vsaj malo te spretnosti, predstavi pa tudi kulinarično posebnost: idrijske žlikrofe iz testa z nadevom iz krompirja, masti, čebule in drobnjaka, ki so posebno oblikovani lahko samostojna jed ali priloga.

Mimo spomenika v obliki obeliska v spomin na nesrečo v rudniku, ki se je zgodila leta 1846, nadaljujemo ogled s sprehodom preko Mestnega trga, ki je neverjetno velik za mesto, kjer morajo tako varčevati s prostorom. Tak je tudi zaradi porušene Cerkve svete Barbare in drugih uničenih stavb v letalskih napadih zaveznikov spomladi leta 1945. V bližini podzemne kripte stoji spomenik žrtvam v drugi svetovni vojni. 

Mimo mogočne Mestne hiše iz leta 1898 pridemo do Čipkarske šole v nekdanji ljudski šoli, ki je bila po izgradnji 1876 ena največjih šolskih stavb na Slovenskem. Novejša osnovna šola je niže ob Idrijci. 

Uradno Čipkarska šola deluje od leta 1876, letno jo kot interesno dejavnost obiskuje okrog 400 učencev in učenk, letos jih je vpisanih 450 od šestega leta do študenttov. Uradno spada pod Gimnazijo Jurija Vege, v tej stavbi so samo uradni in razstavni prostori, pouk poteka po šolah na terenu. To ni krožek, dejavnost vodijo strokovnjakinje, način bi bil primerljiv z glasbeno šolo. Ker smo skupina, plačamo po dva evra vstopnine in  smo deležni natančne razlage o šoli in prikaza klekljanja. 

Znanje tega ročnega delo so verjetno prinesle s sabo žene nemških in čeških rudarskih inženirjev. V tistih časih je bil to zelo dobrodošel dodaten vir zaslužka.

Mimo Gostilne pri Škafarju, Filmskega gledališča, vhoda v Antonijev rov se vračamo 

proti Gostilni Kos, kjer smo se dogovorili za malico. Kar pet možnosti so nam ponudili: musako, jetrca s krompirjem, vampe, pečenko s krompirjem - vse po šest evrov in žlikrofe z vampi za sedem; pri vseh pa mešana solato, tudi pri vampih. Poskusimo vse razen musake in pridno zalivamo z vinom po devet evrov za liter. Za povrh pa se posladkamo še z grozdi izabele. Kar obsedeli bi pri mizi lepo urejene jedilnice v prvem nadstropju s pogledom na Idrijco.

Gremo naprej, kalorije je treba porabiti. Na mostu preko Idrijce se zazremo v vodo in opazimo velike ribe, za kakšen priboljšek pa prosijo tudi račke. Nova šola ima lepo urejeno okolico, mi pa si kmalu ogledujemo Scopolijev spominski vrt pri vhodu v Jožefov jašek. Pod nami stoji Idrijska kamšt (nemško Wasserkunst - vodna umetnija), do katere rake dovajajo pogonsko vodo za ogromno leseno kolo s premerom 13,6 metra.  Napravo za črpanje vode iz globine 283 metra v rudniku so zgradili leta 1790 in je delovala 158 let. Sicer pa smo na začetku Naravoslovne poti ob rakah in namenjeni vsaj do Divjega jezera dva kilometra in pol daleč. Ves čas skoraj pot po ravnem skozi gozd in ob umetnem kanalu iz leta 1601 z bistro vodo, ki so jo zajezili na Idrijci pri Kobili. Nad jezom včasih jama Nad Kobilo tudi bruha vodo. Najprej je voda tega kanala poganjala Idrijsko kamšt, zdaj imajo kljub veliki starosti še vedno uporabno funkcijo, saj kanal še vedno služi za dotok pogonske vode v Hidroelektrarno Mesto. Prve rake so bile lesene, leta 1776 pa so jih obzidali s kamnom. 

Kanal obdajajo hrasti dobi, veliko je tudi jesenov in med njimi eden največjih jesenov v Sloveniji, večji je samo še tisti v Črnečah pri Dravogradu. Idrijski ima obseg 460 centimetrov, premer 146 centimetrov, visok pa je 36 metrov. V ljudskih vražah naj bi imel magično moč, napitek iz listja naj bi deloval proti kačjemu strupu, ampak, kdo bi temu verjel. Je pa jesenov les cenjen za pohištvo, parket in nepogrešljiv pri izdelavi teniških loparjev. 

Nekajkrat se nam voda kanala skrije pod zemljo ali v predor, na levi nas spremlja Idrijca, preko katere vodi nekaj visečih brvi. 

Eno od njih preizkusimo, ko zavijemo proti Divjemu jezeru.

Divje jezero je kraško sifonsko jezero (vokliški izvir), ki se nahaja približno 2 km južno od Idrije. Jezero leži v kamnitem kotlu pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo ta severni rob Črnovrške planote. Divje jezero je tudi kraški izvir, saj priteka voda v jezero iz strmo se dvigajočega rova, ki je bil do sedaj raziskan do globine 160 m. Čeprav je jezerska gladina običajno spokojna, pa lahko po močnem deževju pride do močnih izbruhov vode, tudi do 60 m³/s. Jezero je veliko 65 krat 40 metrov in globoko 15 metrov. Iz njega odteka reka Jezernica, ki je najkrajša površinsko tekoča reka v Sloveniji in se po 55 metrih zliva v reko Idrijco. Temperatura vode v jezeru skozi leto niha le med 7 in 10 °C. Jezero je bilo leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik in od leta 1972 urejeno za obisk kot prvi slovenski muzej v naravi. Jezero z okolišem se ponaša z izjemnim bogastvom favne in flore. Spada med bisere slovenske naravne dediščine. Leta 1967 je bilo zavarovano kot naravni spomenik, od leta 1972 pa je urejeno za obisk javnosti kot prvi slovenski muzej v naravi. Od leta 1993 je del krajinskega parka Zgornja Idrijca. V jezeru živijo potočne postrvi, v jamskem delu pa številne drobne podzemeljske živali in celo slovita človeška ribica (Proteus anguinus). Življenjski pogoji v neposredni okolici omogočajo rast mnogih, tudi alpskih rastlin, ki so se na hladnejših senčnih mestih lahko ohranile še po ledeni dobi. V skalnih razpokah ali na majhnih policah nad jezerom uspeva kranjski jeglič (Primula carniolica), slovenski endemit, ki nosi svoje ime že več kot 200 let, njegovi vijoličasti cvetovi pa se odpirajo v drugi polovici aprila. Kranjska bunika - volčič je svoje latinsko ime Scopolia Carniolica dobila po slovečem Giovanniu. A. Scopoliju, botaniku in prvem idrijskem zdravniku. Omembe vredno je še tevje (Hacquetia epipactis), imenovano po idrijskem kirurgu Balthasarju Hacquetu. Raziskovalci so ugotovili, da se nahaja na območju Divjega jezera kakih 150 vrst praprotnic in semenk.

Na parkirišču vrvi od razigranih šolskih otrok, k jezeru pa je mogoče po stopnicah, da ga vidiš malo iz višine, ali pa ob vodi in informativnih tablah. 

Jezernica, ki bo suši tudi kdaj presahne, ima kar veliko vode, torej dotok je, ni ga pa toliko, da bi se to na gladini jezera posebno poznalo. Če Idrijca kdaj hitro naraste, se del vode lahko prelije v jezero in v njem ponikne.

Boris, ki ogromno ve o svetu pod zemljo, nam predstavi potopljeni zemeljski rov, po katerem se dviga voda v jezero. Nastal je ob prelomu strme stene in po njem so se spustili že 462 metrov daleč, kar je 160 metrov globoko. Prvi potop je bil leta 1957 brez posebne opreme deset dvajset metrov, potem je bila vsakih nekaj let kakšna potapljaška akcija. Leta 2001 je francoski potapljač dosegel največjo globino do sedaj. Do sto metrov je mogoče priti z jeklenkami, napolnjenimi z zrakom, naprej mora biti specialna mešanica. Spust je lahko hiter, tudi s posebnim skuterjem, ker je rov dovolj velik. Za spust 25 minut je potreben osemurni dvig z eno ali dveurnimi postanki zaradi dekompresije z rezervnimi jeklenkami na določenih mestih. Kljub izurjenosti in dobri opremi je rov terjal že štiri smrtne žrtve.

Vrnemo se spet nazaj na Pot ob rakah, vendar ne gremo do njenega konca pri jezu, ampak se obrnemo nazaj proti Idriji. 

Zdaj je hoja še prijetnejša, ker nas tok vode na naši levi kar nekako nese s sabo. Če želimo oceniti njegovo hitrost, pa tekmujemo v hoji z listi, ki jih nosi voda. Kar hitro moramo stopiti, da jih dohajamo. Potem pa zapiha veter in smo tudi mi deležni pravega oblaka odpadlega listja. Srečujemo vse več ljudi, ki se sprehajajo ali tečejo, verjamem, da domačinom ta košček zelenja ob vodi veliko pomeni.

Na drugi strani kanala smo že ob prihodu opazili dva jurčka, zdaj pa Ani najde malo niže mostiček in ju gre iskat. Pa nista samo dva, jih je pet.

Kmalu po tretji uri smo na Avtobusni postaji Idrija in avtobus ob 15.15 nas že čaka. V Ljubljani se vkrcamo na vlak ob 16.55 in malo pred pol sedmo smo v Sevnici.

KRASEN IN BOGAT DAN!

Obisk rudnika in gradu 10. avgusta.

Več posnetkov

Video:

Idrija je mesto z okoli sedem tisoč prebivalci in sedež občine in je stisnjena med hribi in ob reki Idrijci. Področje so začeli bolj množično naseljevati, ko naj bi leta 1490 kmet Škafar odkril živo srebro. Izdeloval je škafe, enega izmed njih pustil namakati čez noč z vodo studenca in zjutraj ga niso mogli dvigniti, na dno pa se je nekaj svetilo, teža je bila zaradi te edine kovine v tekočem stanju. Na tem mestu so leta 1500 postavili kapelico in kasneje Cerkev svete Trojice. Na površini je bilo živega srebra malo, zato so istega leta izkopali tudi Antonijev rov, vhod vanj je eden najstarejših v Evropi. Na začetku živega srebra, ki se pojavlja kot samorodno v kapljicah in v cinobaritni rudi, ni bilo veliko, leta 1508 pa so odkrili veliko žilo. Rudnik se je začel širiti in postal drugi največji rudnik živega srebra v Evropi, največji je bil Rudnik Almaden v Španiji, ki je že tudi zaprt, včasih pa je pridobil okoli 40 procentov svetovne proizvodnje. V letih 1575 - 1918 je Rudnik v Idriji spadal pod avstrijsko vlado, vmes so ga izkoriščali Francozi, do prve svetovne vojne je bil eno najbolj donosnih državnih podjetij s proizvodnjo okrog 700 ton na leto in 1350 delavci. Leta 1913 so dosegli rekord z 820 tonami pridobljenega živega srebra. Kraj je bil z okoli 6000 prebivalci drugi največji na Kranjskem, takoj za Ljubljano. Med obema vojnama in med njima Rudnik doživlja krizo, po vojni so ga obnovili, v 60-tih letih je doživel zadnje zlato obdobje, sredi sedemdesetih let pa se pojavi kriza na trgu živega srebra. Živo srebro, ki so ga uporabljali pri amalgamiranju, v medicini, vojni industriji, elektroindustriji, industriji joda, klora in barv ter seveda v znanosti, so počasi začeli nadomeščati z okolju in človeku bolj prijaznimi materiali. Leta 1977 so Rudnik začasno ustavili, leta 1991 začeli s potapljanjem rovov, dela z zapiranje pa so končali leta 2009. Od leta 2012 je na Unescovem seznamu dediščine. V zgodovini so pridobili več kot 145 tisoč ton živega srebra (13 procentov svetovne proizvodnje), v globinah zemlje pa ostaja približno deset procentov svetovnih zalog. 382 metrov je bila največja globina rudnika (30 metrov pod morsko gladino). Del od skupno 700 kilometov rovov in jaškov bo treba stalno vzdrževati, saj je neposredno nad njim mesto, ki bi mu lahko grozilo pogrezanje. Na leto se pogrezne za pol centimetra, bliže dolini drsijo tudi nekateri hribi. Žgalniški ostanki so vir strupenega plina radona, Idrijca in ostale vode še vedno vsebujejo veliko živega srebra. Vse to predstavlja veliko breme za ljudi in okolje.

Ljudje so se v Idriji ukvarjali tudi s kulturo, dolgoletno tradicijo ima tudi godba. Zgradba Filmskega gledališča je bila znana kot prva namensko zgrajena gledališka stavba na Slovenskem  leta 1769. V tem letu so zgradili zraven tudi veliko rudniško skladišče, kjer so hranili žito in ga delili rudarjem kot del plačila. Danes v njem deluje Mestna knjižnica in čitalnica Idrija ter Vojni muzej. V hiši z vhodom v Antonijev rov se je rodil tudi Stanko Bloudek. Tu si lahko ogledamo približno 20 minut trajač filmski zapis o zgodovini tega področja in se sprehodimo po najstarejšem delu Rudnika. V njem je tudi Kapelica Svete Trojice iz 18. stoletja, s kipom svete Barbare (bila zaradi vere zaprta v temnem stolpu, podobnim rudniškim rovom), zavetnice rudarjev in zaščitnice pred nesrečami (živela 28 let, zato uniforma 28 gumbov), ter svetega Ahacija, priprošnjika idrijskih rudarjev. 22. junija, na dan svetega Ahacija 1508 je bila namreč odkrita bogata žila živosrebrne rude v globini 40 metrov. Cinobaritno rudo je treba v topilnici prežgati, v Idriji so postavili topilnico z največjo rotacijsko pečjo na svetu. Samorodno živo srebro se pojavlja v kapljicah. Prebivalci, zlasti bivši rudarji zbolevajo za merkurializmom, silikozo.  Idrijca prinaša velike količine živega srebra vse do Trsta. Vprašanje je, koliko je zdravo jesti ribe, ki so v na videz čisti vodi res velike.

Mestna hiša je iz leta 1898: reprezentativna secesijska upravna palača – rotovž,  danes je sedež občinske uprave. Čipkarska šola  domuje v nekdanji ljudski šoli, ki je bila po izgradnji 1876 ena največjih šolskih stavb na Slovenskem. Novejša osnovna šola je niže ob Idrijci. Uradno Čipkarska šola deluje od leta 1876, danes jo kot interesno dejavnost obiskuje okrog 400 učencev in učenk letno. Više v hribu stoji mogočno poslopje nekdanje Mestne realke: to je bila prva slovenska realka, danes Gimnazija Jurija Vege, ustanovljena leta 1901- prva srednja šola s slovenskim učnim jezikom na slovenskih tleh.

Grad Gewerkenegg je bil v 16. stoletju (1522 - 1527) zgrajen za potrebe rudniške uprave in skladiščenja živega srebra, kasneje so ga dograjevali in restavrirali. V njem ni nikoli živela kakšna plemiška družina, to je bil "rudniški grad". Od leta 1954 v njem domuje Mestni muzej (sicer ustanovljen 1953 v drugi stavbi), ki je bil leta 1997 razglašen za najboljši evropski muzej industrijske in tehniške dediščine s prikazom zgodovine kraja, rudnika in predstavitvijo čipke.

Mestni trg je neverjetno velik za mesto, kjer morajo tako varčevati s prostorom. Tak je tudi zaradi porušene Cerkve svete Barbare in drugih uničenih stavb v letalskih napadih zaveznikov spomladi leta 1945. V bližini podzemne kripte stoji spomenik žrtvam v drugi svetovni vojni. Prešernova ulica: tu je urejen Scopolijev spominski vrt pri vhodu v Jožefov jašek in začetek Naravoslovne poti ob rakah. Idrijska kamšt (nemško Wasserkunst - vodna umetnija), do katere rake dovajajo pogonsko vodo za ogromno leseno kolo s premerom 13,6 metra, je črpalka.  Napravo za črpanje vode iz globine 283 metra v rudniku so zgradili leta 1790 in je delovala 158 let.