Osem nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbranih ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Ravno prav za dva avtomobila, s katerimi se popeljemo preko Novega mesta in Gorjancev v Semič.
Kavo popijemo okrog pol desetih v lepo urejenem Hotelu Smuk, potem pa nadaljujemo pot skozi Rosalnice s tremi cerkvami do Vinomerskih steljnikov.
Vse naokrog nas so bele breze, nekatere še malo zelene, druge že odmetujejo listje, pod njimi pa suha praprot.
Naravni gozd v Beli krajini je gozd belega gabra in hrasta, z odnašanjem organskega materiala so ljudje osiromašili prst in nastal je degradirani gozd z brezami in orlovo praprotjo. Intenzivno steljarjenje se je na tem področju začelo konec 18. stoletja in postalo splošno razširjeno sredi 19. stoletja. Leta 1960 je bilo tu okrog deset tisoč hektarov steljniških površin, ki pa so jih že začeli opuščati. Danes jih s košnjo ohranjajo v skupni površini približno sto hektarov kot značilnost kulturne krajine v okolici Vinomerja, Marindola in Žuničev. Pomenijo pa steljniki tudi visoko stopnjo biotske raznovrstnosti (resa, vresa, orhideje, zvončnice, gobe, metulji, žuželke, ptice), z njimi je povezano ljudsko izročilo, številne šege in navade. Varovani so kot naravna vrednota in so del Natura 2000. (Vir: informativna tabla.)
Vračamo se proti Metliki, neuspešno ustavimo na kmečkem turizmu,
potem pa v Metliki zapeljemo do Turizma Jakljevič v Grabrovcu,
Skozi vas Grabrovec se peljemo do Bušinje vasi, ki leži že ob glavni cesti proti Novemu mestu. Pri tem moramo paziti, da ne zapeljemo kam v stran, ker bi se kmalu znašli na hrvaškem področju.
Ste si kdaj ogledali na zemljevidu, kako tu poteka meja med Slovenijo in Hrvaško?
Na cesti je nekaj zastoja zaradi del, ampak kmalu smo v Novem mestu, potem pa nekaj časa po avtocesti, sledi Škocjan, kavica na Bučki in vožnja proti Sevnici.
Sonce, nebo brez oblačka, bogastvo jesenskih barv in degustacije darov narave in pridelka pridnih rok.
Ni komentarjev:
Objavite komentar