Idrija - 10. 8. 2022

Danes nas je na Železniški postaji Sevnica zbranih deset od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in namenjeni smo v Idrijo. Ob 6.05 vstopimo na vlak za Ljubljano in se med vožnjo pogovorimo o tem mestu in njegovih znamenitostih. V Ljubljani imamo do odhoda avtobusa ob 8.10 dovolj časa za kavo in prigrizke. Avtobus naj bi odpeljal s perona 12 ali 13, ampak oba prostora zasedata avtobusa za Koper. Tako avtobus za Idrijo ustavimo kar na cesti, ker nima prostora na peronu, skoraj bi odpeljal brez nas. Sicer pa smo skoraj edini potniki. Vrhnika, Logatec, Godovič, 

potem pa vijuganje navzdol. Vidimo, zakaj je cesta pozimi kdaj zaprta. Okrog pol desetih smo v Idriji, 

mestu z okoli sedem tisoč prebivalci in sedežu občine, ki je stisnjeno med hribi in ob reki Idrijci. Področje so začeli bolj množično naseljevati, ko naj bi leta 1490 kmet Škafar odkril živo srebro. Izdeloval je škafe, enega izmed njih pustil namakati čez noč z vodo studenca in zjutraj ga niso mogli dvigniti, na dno pa se je nekaj svetilo, teža je bila zaradi te edine kovine v tekočem stanju. Na tem mestu so leta 1500 postavili kapelico in kasneje Cerkev svete Trojice. Na površini je bilo živega srebra malo, zato so istega leta izkopali tudi Antonijev rov, vhod vanj je eden najstarejših v Evropi. Na začetku živega srebra, ki se pojavlja kot samorodno v kapljicah in v cinobaritni rudi, ni bilo veliko, leta 1508 pa so odkrili veliko žilo. Rudnik se je začel širiti in postal drugi največji rudnik živega srebra v Evropi, največji je bil Rudnik Almaden v Španiji, ki je že tudi zaprt, včasih pa je pridobil okoli 40 procentov svetovne proizvodnje. V letih 1575 - 1918 je Rudnik v Idriji spadal pod avstrijsko vlado, vmes so ga izkoriščali Francozi, do prve svetovne vojne je bil eno najbolj donosnih državnih podjetij s proizvodnjo okrog 700 ton na leto in 1350 delavci. Leta 1913 so dosegli rekord z 820 tonami pridobljenega živega srebra. Kraj je bil z okoli 6000 prebivalci drugi največji na Kranjskem, takoj za Ljubljano. Med obema vojnama in med njima Rudnik doživlja krizo, po vojni so ga obnovili, v 60-tih letih je doživel zadnje zlato obdobje, sredi sedemdesetih let pa se pojavi kriza na trgu živega srebra. Živo srebro, ki so ga uporabljali pri amalgamiranju, v medicini, vojni industriji, elektroindustriji, industriji joda, klora in barv ter seveda v znanosti, so počasi začeli nadomeščati z okolju in človeku bolj prijaznimi materiali. Leta 1977 so Rudnik začasno ustavili, leta 1991 začeli s potapljanjem rovov, dela z zapiranje pa so končali leta 2009. Od leta 2012 je na Unescovem seznamu dediščine. V zgodovini so pridobili več kot 145 tisoč ton živega srebra (13 procentov svetovne proizvodnje), v globinah zemlje pa ostaja približno deset procentov svetovnih zalog. Del od skupno 700 kilometov rovov in jaškov bo treba stalno vzdrževati, saj je neposredno nad njim mesto, ki bi mu lahko grozilo pogrezanje. Na leto se pogrezne za pol centimetra, bliže dolini drsijo tudi nekateri hribi. Žgalniški ostanki so vir strupenega plina radona, Idrijca in ostale vode še vedno vsebujejo veliko živega srebra. Vse to predstavlja veliko breme za ljudi in okolje.

Za obisk Antonijevega rova smo prezgodnji, 

zato se sprehodimo mimo zgradbe Filmskega gledališča, ki je bila znana kot prva namensko zgrajena gledališka stavba na Slovenskem  leta 1769. V tem letu so zgradili zraven tudi veliko rudniško skladišče, kjer so hranili žito in ga delili rudarjem kot del plačila. Danes v njem deluje Mestna knjižnica in čitalnica Idrija ter Vojni muzej. Na terasi v bližini se odžejamo, 

potem pa nazaj v hišo s vhodom v Antonijev rov, kjer se je rodil tudi Stanko Bloudek. Kot upokojeni plačamo po deset evrov vstopnine, nekaj je še ostalih obiskovalcev iz Slovenije, vsaj približno toliko pa je tujih turistov. Približno 20 minut traja filmski zapis o zgodovini tega področja, 

potem pa dobimo površnike in čelade ter se z vodičem v knapovski uniformi pod napisom Srečno podamo na ogled najstarejšega dela Rudnika, ki je danes muzej. 

Po ozkem rovu (zame tudi občasno prenizkim - dobro, da imam čelado) pridemo do Kapelice Svete Trojice iz sredine 18. stoletja. Oltar krasi reliefno izdelana upodobitev Svete Trojice, ob kateri sta kipa svete Barbare (bila zaradi vere zaprta v temnem stolpu, podobnim rudniškim rovom), zavetnice rudarjev in zaščitnice pred nesrečami, ter svetega Ahacija, priprošnjika idrijskih rudarjev. 22. junija, na dan svetega Ahacija 1508 je bila namreč odkrita bogata žila živosrebrne rude v globini 40 metrov. Izvemo tudi, zakaj ima rudarska uniforma 28 gumbov: toliko let je živela sveta Barbara.

Na posameznih delih rova so slikoviti prikazi dela: rudarji so bili oblečeni preprosto, oblačila niso smela imeti žepov, da ne bi odnašali rude za prekupčevanje ali žganje v svojih posebnih pečeh. Fotografijo take peči smo kasneje videli v Gradu Gewerkenegg. Rudo so najprej transportirali v lesenih vedrih z ročnimi vitli. Pred več kot 250 leti so odhajali na delo po tisoč stopnicah do globine 200 metrov in se vračali po njih po dvanajst urnem delavniku. Vedno sta skupaj delala dva rudarja, da sta pazila drug na drugega. 

Najprej sta navrtala luknje, v nje nabasala smodnik, jih zadelala z glino in odstrelila material. Rudo sta nalagala v "trugco" - leseno posodo, podobno mali krsti, za okrog 300 kilogramov rude. Z lesenim podporjem (po drugi svetovni vojni tudi jeklenim) sta morala tudi zašćititi rov in tako je delo potekalo od uvedbe smodnika do uvedbe strojnega kopanja. Največ so uporabljali smrekov les, ki naznani kakšno zrušenje s pokanjem. Po končanem izkopavanju je bilo treba rov še zasuti z jalovino in ostanki iz topilnice, da se ne bi mesto nad rovi pogrezalo. 

Po jašku, ki je služil prehodu, presipavanju rude, transportu lesa in prezračevanju, se spustimo 15 metrov globje v novejši del Rudnika, kjer sodelali že tudi s strojno opremo. Ogledamo si cinobaritno rudo, ki jo je bilo treba izkopati in v topilnici prežgati, da je živo srebro izhlapelo, pa tudi kapljice elementarnega živega srebra, ki so ga iz kamnine samo izprali. To samorodno živo srebro hlapi že pri sobni temperaturi in rudarji so se zastrupljali in zbolevali za merkurializmom (tudi pri starejših postopkih v topilnici). Spoznamo prečno odkopno metodo od spodaj navgor po etažah in kompresorske naprave na stisnjem zrak, ki jih začnejo uporabljati konec 19. stoletja. S takimi napravami so rudarji zlahka polnili vozičke ("hunde") z 800 kilogrami rude, tak tono težak voziček porinili do presipnega jaška za nadaljni transport. Pri razstreljevanju se je dvigal prah in rudarji so obolevali za silikozo, maske so začeli uporabljati šele po drugi svetovni vojni. Razstreljevali so postopoma od znotraj navzven, da se je material lahko rušil, bilo ga je tudi do 30 kubikov. Zaradi prahu so to delali na koncu izmene, da se je vsaj malo polegel. Videli smo demonstracijo razstreljevanja in doživeli tudi naravno svetlobo jame. Posebnost Rudnika je samorodno živo srebro in zelo bogato v sedimentih močvirij, pod njim pa ležijo mlajši vulkanski tufi: v 240 milijonih let geološke zgodovine so se tu na tektonski prelomnici plasti večkrat premaknile. Sto metrov pod zemljo smo v bistvu še čisto na vrhu rudnika, 382 metrov je bila največja globina (30 metrov pod morsko gladino). Zaradi vse manjše vsebnosti živega srebra v rudi so uporabljali tudi raziskovalno vrtanje do 120 metrov v kamnino, da so jemali vzorce. Priča smo bili velikemu hrupu takega stroja. Transport rude so vršili v večkratnim presipavanjem do proge z električno lokomotivo, ki je vozičke odpeljala na površje skozi Jožefov jašek (kasneje imenovan Delo), prevoz po žičnici je vodil kilometer in sto metrov daleč v topilnico z največjo rotacijsko pečjo na svetu. Ta jašek je bil med leti 1956 in 1977 povezan z vsemi obzorji, prej pa so rudo prevažali iz več jaškov po ozkotirni železnici. 

Malico so si rudarji prinašali od doma (kruh, bela kava, jabolka, suho sadje, grenka pijača geruš iz pelinovega čaja in špirita), po petdesetem letu jim jo je zagotavljala rudniška uprava, od takrat so dobivali tudi špeh, ki naj bi ga žvečili za spravljanje živega srebra iz ust. Kakšen košček so pustili za rudniškega škrata Perkmandelca, da bi jim ne nagajal ali jim celo pokazal rudo. Za stranišča so imeli lesene škafe in dežurne za njihovo praznjenje. 

V Rudniku se da dostopati do 120 metrov globine, voda je na 200 metrov globine in nivo vzdržujejo s črpanjem vode na površje, v posebne bazene za čiščenje, potem pa v Idrijco. Če bi bila više od 150 metrov, bi zaradi strukture materiala lahko prišlo do posedanj. Ob zapiranju so 30 kilometrov rovov zasipali z osiromašenim cementom. Da se ni treba vračati, so naredili za obiskovalce rov do 117 stopnic, po katerih pridemo spet do Kapele.

Ko odložimo površnike in čelade, potežkamo živo srebro v skrbno zaprti posodi in  rudo, oboje je res težko. 

Foto: Marta Brežan.

Še fotografiranje za spomin, odhajamo pa z mislijo, kako težko so si služili kruh rudarji, kakšne posledice je imelo delo in izpostavljenost na njihovo zdravje in življenjsko dobo, kako je področje še danes onesnaženo. Idrijca, ki izvira pod naseljem Vojsko in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo,  baje prinaša velike količine živega srebra vse do Trsta. 

Foto: Marta Brežan.

Je varno jesti velike ribe, ki plavajo v njej?

Energijo, ki smo jo izgubili ob uro in pol trajajočem ogledu, po prehojenih 1200 metrih in veliko stopnicah, je treba nadomestiti. To napravimo v Gostilni Škafar, kjer smo si naročili malico po šest evrov: mineštro z okusno prekajeno klobaso, nekateri pa pašto s pršutom in solato. 

Pri vhodu nas pozdravi Škafar, ki začudeno gleda, kaj se v vodi svetlika. Lokal ima nekaj miz zunaj, prostor pa je tako v pritličju kot prvem nadstropju, kjer nas čaka rezervirana miza. To je gostilna s staro tradicijo, kakšne pretirane prijaznosti pa nismo doživeli, mogoče zaradi velikega števila gostov.

Okrepljeni z jedačo in pijačo se odpravimo mimo Mestne hiše iz leta 1898, reprezentativne secesijske upravne palače – rotovža, ki je danes sedež občinske uprave. Ob 500-letnici rudnika in mesta so domači umetniki z grafiti okrasili njeno preddverje in sejno dvorano. Opazimo veliko prodajaln čipke, 

tu je tudi Čipkarska šola  v nekdanji ljudski šoli, ki je bila po izgradnji 1876 ena največjih šolskih stavb na Slovenskem. Novejša osnovna šola je niže ob Idrijci. Uradno Čipkarska šola deluje od leta 1876, danes jo kot interesno dejavnost obiskuje okrog 400 učencev in učenk. 

Opazimo, kako so stavbe stiskali in jih gradili v višino, da bi kar najbolje izkoristili prostor. 

Na hribu stoji mogočno poslopje nekdanje Mestne realke: prva slovenska realka, danes Gimnazija Jurija Vege, ustanovljena leta 1901, je bila prva srednja šola s slovenskim učnim jezikom na slovenskih tleh.

Na drugi strani pa še mogočnejše poslopje: Grad Gewerkenegg, ki je bil v 16. stoletju (1522 - 1527) zgrajen za potrebe rudniške uprave in skladiščenja živega srebra, kasneje so ga dograjevali in restavrirali. V njem ni nikoli živela kakšna plemiška družina, to je bil "rudniški grad". Od leta 1954 v njem domuje Mestni muzej (sicer ustanovljen 1953 v drugi stavbi), ki je bil leta 1997 razglašen za najboljši evropski muzej industrijske in tehniške dediščine. Kot upokojeni plačamo vstopnino z deset procenti popusta, kar znaša 6,30 evra. Če bi zaokrožili na šest evrov, bi prihranili veliko časa pri iskanju in vračanju drobiža. 

Uslužbenka nam pove nekaj osnovnih podatkov o zgodovini Idrije in Rudnika, potem pa si sami ogledamo razstave v dveh nadstropjih. Zanimiva je postavitev v stolpu, kjer imaš občutek, da se spuščaš v globino rudnika, ki je predstavljen s slikami in nekaj predmeti, 

čisto spodaj pa te čakajo kaplje živega srebra, ujete v prozorni kocki. V prvem nadstropju je tudi geološka in minerološka zbirka ter predstavitev petih stoletij Rudnika. Drugo nadstropje predstavlja čas italijanske in nemške zasedbe, osvoboditev in življenje po vojni. Sledi vzporedna predstavitev rudnikov v Idriji in španskem Almadenu, posebno mesto pa predstavlja razstava o idrijski čipki. 

Foto: Marta Brežan.

Ogledamo si lahko klekljane čipke v Evropi, razvoj idrijske čipke, njeno uporabo pri oblačilih, 

zelo zanimiv je velik prt, ki je bil namenjen Jovanki, pa ga zaradi Titove smrti ni nikoli dobila. 

Drugi posnetek s fotoaparatom Marte Brežan.

Na dvorišču občudujemo baročne poslikave in napravimo posnetek za spomin.

Vračamo se preko Mestnega trga, ki je neverjetno velik za mesto, kjer morajo tako varčevati s prostorom. Tak je tudi zaradi porušene Cerkve svete Barbare in drugih uničenih stavb v letalskih napadih zaveznikov spomladi leta 1945. V bližini podzemne kripte stoji spomenik žrtvam v drugi svetovni vojni.

Mimo Avtobusne postaje Idrija se po Prešernovi ulici sprehodimo do Scopolijevega spominske vrta pri vhodu v Jožefov jašek, 

potem pa naprej po Naravoslovni poti ob rakah. Po treh kilometrih bi prišli do Divjega jezera, vendar mi nimamo toliko časa. Sprehodimo se ob kanalu, ki se ponaša z drevoredom hrasta doba, ki je bil zasajen ob izgradnji kanala leta 1601. Kljub veliki starosti imajo Rake še vedno uporabno funkcijo, saj kanal še vedno služi za dotok pogonske vode v Hidroelektrarno Mesto. 

Ustavimo se ob jesenu, ki je eden največjih v Sloveniji, večji je samo še tisti v Črnečah pri Dravogradu. Idrijski ima obseg 460 centimetrov, premer 146 centimetrov, visok pa je 36 metrov. V ljudskih vražah naj bi imel magično moč, napitek iz listja naj bi deloval proti kačjemu strupu, ampak, kdo bi temu verjel. Je pa jesenov les cenjen za pohištvo, parket in nepogrešljiv pri izdelavi teniških loparjev. Posedimo na klopci, 

potem pa se vrnemo proti Idrijski kamšti (nemško Wasserkunst - vodna umetnija), do katere rake dovajajo pogonsko vodo za ogromno leseno kolo s premerom 13,6 metra.  Napravo za črpanje vode iz globine 283 metra v rudniku so zgradili leta 1790 in je delovala 158 let.

Vračamo se po Vodnikov ulici mimo igrišč ob Idrijci, ki jih še urejajo, 

mimo šolskega poslopja do avtobusa. Za slovo si nazdravimo še z dobrim belim vinom, da laže počakamo na avtobus za Ljubljano ob 15.45, ki zamuja. Med vožnjo imamo dovolj časa, da podoživimo dan: mnenja smo, da v Idriji res ne bi živeli, presenetila pa nas je med drugim tudi z dejstvom, da je tu delovalo veliko nadarjenih inženirjev in drugih strokovnjakov, predvsem pa, kako bogato je bilo in verjetno še je kulturno življenje tega kraja.

Vlak ob 17.55 nas že čaka in malo pred pol osmih smo v Sevnici: utrujeni, ampak za marsikaj bogatejši.

Več posnetkov

Video: