Murska Sobota - 28. 3. 2023

Danes Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica izjemoma tudi v torek, ker je bilo premalo prijav za daljšo ekskurzijo. 20 se nas vkrca na Croatia expres ob 8.29, nekaj zamude ima, udobno se vozimo do Pragerskega. Tam prestopimo na regionalni vlak proti Murski Soboti in se pogovarjamo o našem cilju in krajih ob progi. 

Progo proti Čakovcu so zgradili leta 1907, danes do tja vozita dva potniška vlaka dnevno, do obmejnega  Središča ob Dravi pa nekaj več. Po ravnini vlaki lahko dosegajo hitrost tudi 160 kilometrov na uro, Siemens 140, lokomotiva z vagoni pa 120. Z grička nas pozdravlja Velika Nedelja: ime je dobila po bitki med nemškimi vitezi in Madžari na velikonočno nedeljo 1190, začetek gradu v 13., prezidave v 18. stoletju, danes je v njem muzej. Okrog 300 prebivalcev ima kraj. Kakšnih 17 kilometrov proti severu bi po cesti prišli v Bioterme Mala Nedelja. Smo že v Ormožu s pogledom na naravni rezervat Ormoške lagune, preko Drave je pa že Hrvaška. Okoli 2000 prebivalcev, klet, grad z začetki v 13. stoletju in obnovljen v 18. stoletju, nekdaj tovarna sladkorja.

Progo med Mursko Soboto in Ormožem so gradili šele po drugi svetovni vojni ruski in drugi vojaški ujetniki, odprli so jo leta 1924. Naprej do Hodoša so progo zaprli leta 1968, od 2001 pa spet deluje kot zveza z Madžarsko. Vlak ne ustavlja na vseh postajah, tudi v Ljutomeru samo na Ljutomer mesto, čeprav je potem še starejša postaja v bolj industrijski coni. To je središče Prlekije s 3.344 prebivalci v severovzhodnem delu Slovenije ob reki Ščavnici. Znano je po prvem slovenskem taboru, ki se je odvijal avgusta leta 1868 (v Sevnici pa leto kasneje). Prvo samopostrežno trgovino v Sloveniji so tu odprli leta 1958. Blizu mesta leži gozdni rezervat Babji ložič, ki je spomladi ena sama bela preproga zvončkov, 

Foto: Vinko Šeško.

zdaj pa votlih petelinčkov in podlesnih vetrnic. Ljutomer je sicer znan po vinu, kasaških dirkah in prvem znanem slovenskem filmskem posnetku Karola Grossmana Odhod od maše v Ljutomeru iz leta 1905. Zato ni čudno, da prirejajo tu in v Ormožu letos že 18. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina (9. – 10. julij, Ormož / 12. – 16. julij, Ljutomer). Cerkev svetega Janeza Krstnika na temelju stare iz 14. stoletja, so razširili v 18. stoletju. Od tu je speljana proga od 1890 do Gornje Radgone, včasih je bila tudi povezava z Avstrijo in nekateri razmišljajo o obnovi mosta preko Mure. Od leta 1968 poteka po njej samo še tovorni promet, občasno so peljali vlaki na Kmetijsko-živilski sejem v Gornjo Radgono. 

Obisk Ormoža in Velike Nedelje tudi že načrtujemo, danes pa zvedavo kukamo proti Rakičanu z bolnišnico in domom upokojencev, preko polja pa opazimo tudi paviljone EXPANO ob Soboškem jezeru. V Prekmurju smo:

To je glava naše "kokoške" z okoli 950 kvadratnimi kilometri površine (od tega 65 kvadratnih kilometrov dvojezičnega območja s 30 vasmi in mestom Lendava) in okrog 80 tisoč prebivalci (tudi Madžari, Romi ...). Delimo ga na Goričko, Ravensko, Dolinsko in Lendavske gorice; skupaj pa ima 19 občin, 176 naselij in dve mesti. Območje je preživljalo burno zgodovino pod močnim pritiskom Madžarov. Narodna zavest se je pričela prebujati na prelomu iz 19. v 20. stoletje, jezikovna in kulturna enotnost pa začne nastajati šele po prvi svetovni vojni. Prekmurščina se zelo razlikuje od knjižne slovenščine, v njej je napisane tudi veliko leposlovja in strokovnih besedil. Zelo pisana je paleta veroizpovedi: poleg rimokatolikov veliko evangeličanov, tu so še binkoštniki, Jehovove priče ... Kot pretežno agrarno področje zaostaja za ostalimi deli Slovenije, veliko prebivalcev hodi delat v tujino. Prekmurje poznamo po nošah in običajih, glasbi Beltinške bande in Vlada Kreslina, Milanu Kučanu, Feriju Lainščku, Ferdu Godini, Mišku Kranjcu, Mikiju Mustru, Antonu Vratuši in mnogih drugih. V slast pa nam gredo tudi njihove kulinarične specialitete: bograč, bujta repa, gibanica, zlevanke, retaši, bučno olje na solatah, ostra paprika v jedeh.

Na Železniško postajo Murska Sobota bi morali pripeljati ob 10.52, pa je že nekaj po enajsti, ko nas pričaka močan in mrzel veter. Ne spregledamo obeležja Pozabljeni kovček, ki spominja na deportirane Jude v začetku druge svetovne vojne in njihovo žalostno usodo. Pri pokopališču so ostanki Judovskega pokopališča, ki je ohranjeno kot park z nekaj nagrobniki. Prvi Judje naj bi v Murski Soboti živeli že v 18. stoletju, leta 1890 so ustanovili judovsko skupnost, ki je povezovala Jude iz 19 naselij. V Murski Soboti jih je bilo takrat 311, kar je pomenilo 17 procentov prebivalstva. Le malo jih je preživelo drugo svetovno vojno, leta 1954 je bila porušena tudi sinagoga.

Foto: Nevenka Vahtar.

Foto: Nevenka Vahtar.

Mimo stare parne lokomotive Goriške Mariške, kakršna je včasih vozila proti Hodošu, se napotimo v center mesta. Murska Sobota z 11 tisoč prebivalci nosi verjetno ime po sobotnih sejmih ali po priimku. Leži med Ledavo in kanalom Ledava - Mura ter je središče Prekmurja in sedež mestne občine. To področje je bilo naseljeno že v prazgodovini, samo naselje pa je prvič omenjeno leta 1348. Do konca 19. stoletja je veljalo za trg, čeprav je bilo že v srednjem veku mesto. 

Središče so uredili kot široko sprehajališče s klopcami in drevesi, obkrožajo ga nekatere stare trške hiše, vmes pa so kot vrinjki novejše zgradbe. Na vogalu stoji Hotel Zvezda z restavracijo. Od leta 1910 je bil to Hotel Dobray - središče družabnega in političnega življenja. Ob koncu prve svetovne vojne (29. 5. 1919) so z balkona te stavbe razglasili Mursko republiko po vzoru oktobrske revolucije, obstajala pa je samo šest dni, potem so jo Madžari zatrli. 

Foto: Nevenka Vahtar.

Restavracija nudi tri vrste malic (sedem evrov z juho in 6.60 brez nje), pripravijo pa tudi lokalne specialitete: bograč (8.50) in gibanico. V lepi jedilnici s svežimi šopki, največ je vrtnic, se okrepčamo z jedačo in pijačo, na koncu pa si privoščimo še kavico.

Preko ceste se na skoraj desetih hektarih razprostira Mestni park s starimi drevesi, nekatera so stara dvesto let. V drevoredih in na tratah rastejo hrasti, gabri, jeseni, lipe ..., vmes stoji 19 litopunktur Marka Pogačnika, kip Primoža Trubarja, spomenik padlim učiteljem in pisateljem ter spomenik vsem, ki so s slovensko besedo budili in dvigali svoje rojake. Tu je ribnik z vodometom in klopce vabijo, da sedeš in uživaš. V parku stoji tudi mogočno grajsko poslopje z dvemi nadstropji, štirimi trakti in ogelnimi stolpi v renesančnem stilu iz druge polovice 16. stoletja, prej pa je tu stal dvorec že leta 1255. Pomembni sta dve družini lastnikov: Szechy in  Szápáry, leta 1934 je Grad Murska Sobota kupila občina in danes je v njem Pomurski muzej. Stalna razstava prikazuje življenje ob Muri od prazgodovine do današnjega časa, ogledati si je mogoče razkošni baročni salon, predmete iz življenja na gradovih in ob njih, predstavitev lončarstva in cehov, verske in etnične raznolikosti, življenja na vasi, življenja med obema svetovnima vojnama, druge svetovne vojne in življenje v socializmu. Tudi likovna razstava in nekdanja kapelica, preurejena v prostor za civilne poroke, sta vredni pozornosti. V drugem nadstropju so pripravili razstavo o hrani: Pomanjkanje, zadostnost, izobilje. Sicer pa se v tej ustanovi marsikaj dogaja: razstave, prireditve ...

Na robu parka postojimo pri Spomeniku zmage, ki je posvečen spominu na ruske vojake in partizane. Zasnoval ga je ruski arhitekt Arončik iz carrarskega marmorja, z dvema havbicama in kipoma Zdenka in Borisa Kalina. Odkrili so ga 12. 8. 1945 kot grobnico - v spomin in opomin. Na pokopališču se je mogoče sprehoditi mimo betonskih kock z imeni 516 rdečearmejcev, ki so padli v bojih za osvoboditev teh krajev. 

Zadnji posnetek: Nevenka Vahtar.

Preko ceste se dviga Evangeličanska cerkev, ki so jo zgradili v neogotskem stilu v letih 1909 - 1910, poslikana pa je v madžarskem slikovitem stilu. Oltarna slika predstavlja Snemanje s križa, tu je tudi Lutrova podoba. Prostor deluje toplo, prijetno, domače. Pri vhodu si lahko preberemo 95 tez Martina Lutra (31. oktobra 1517), ki so bile osnova za reformacijo - versko, kulturno in politično gibanje v 16. stoletju, katerega cilj je bila preureditev rimokatoliške Cerkve.  Katerega leta so evangeličani prevzeli katoliško cerkev v Murski Soboti, ni znano; vemo le to, da sta konec 16. stoletja podpisala Formulo Concordie tudi soboška evangeličanska duhovnika. Po prestopu Ferenca Nadasdya v rimokatoliško vero, je le ta začel svojim prejšnjim verebratom odvzemati cerkve in izganjati evangeličanske duhovnike. Zadnji evangeličanski duhovnik je zapustil Mursko Soboto v letih 1672/73. Po tolerančnem ediktu Jožefa II so se evangeličanske cerkvene občine začele na novo organizirati in ustanavljati. Murska Sobota je postala filiala cerkvene občine Puconci. Leta 1900 je postala samostojna cerkvena občina, 1907 so sezidali župnišče, v letu 1909 pa so že položili temeljni kamen za cerkev. Cerkvena občina šteje trenutno okrog 2000 vernikov. Več o evangeličanih pod videom.

Čas je, da se odpravimo na lokalni avtobus do Soboškega jezera, za katerega so nam po telefonu napačno zatrjevali, da stoji na Avtobusni postaji Murska Sobota, v resnici pa te dni izjemoma vozi izpred nekdanjega Hotela Diana (zdaj je to Dom upokojencev). Pravi šok za nas pa je, ko vidimo, da je to avtobus z osemnajstimi sedeži, trije so že zasedeni, torej jih lahko sprejme le 15. Šofer je prijazen in takoj začne iskati rešitev: pokliče prometnika in ta nam zagotovi dodatni avtobus in šoferja. Cena prevoza naj bi bila 50 centov (tako informacije), šoferji pa bi nas vozili zastonj (?). 

Najprej nas preseneti svetlo modra barva vode Soboškega jezera ali Soboškega morja v nekdanji gramoznici in v šali vprašamo na recepciji, koliko barve so porabili zanjo. Veter tu še močneje piha kot v mestu, zato si ne ogledujemo dolgo okolice vode, ki se razprostira na 32 kvadratnih kilometrih, njena globina sega do 13 metrov, na njej je mogoče surfati, supati, se voziti s kajakom in kanujem, kopanje pa je na lastno odgovornost. Če bi imeli čas in manj vetra, bi jezero lahko obhodili v eni uri in ob tem našli hiške za piknik, 34 ali 35 naprav za razgibavanje odraslih v gibalnem parku, otroška igrala pa so takoj na začetku. 

Tu so postavljeni tudi paviljoni s svetovne razstave EXPO leta 2015 v Milanu, občina Murska Sobota jih je odkupila in v njih pripravila svojsko predstavitev Pomurja EXPANO. Najprej pa je treba vstopiti: vrata se ne vdajo, nekje visi celo napis o odprtju v začetku aprila, k sreči samo lokala, ki ga še urejajo, in delavci nam pomagajo pri vratih. Po telefonu in na spletni strani sem dobila podatek o vstopnini za upokojene, deset evrov naj bi bila, v resnici pa je še nižja za skupine petnajstih in več upokojenih - osem evrov. Sploh se ne pritožujemo. Za ogled nas razdelijo v dve skupini, delno je ogled voden, delno si ogleduješ sam. 

Sem v drugi skupini in najprej gremo v Neskončno ravnico - kalejdoskop z veliko ogledali: čeprav nas je samo šest, se pojavljamo tolikokrat, da smo kot množica. Pod nami se izmenjujejo značilne slike Pomurja: polja, buče, koruza, sončnice, grozdje ... 

Sledi Panofilm: 3D potovanje po pomurski regiji skozi čas. Kar trdno se je treba namestiti na nogah, da te kam ne zanese, ko proti tebi navalijo bivoli, sloni, napade morski pes iz Panonskega morja ... K ogledu vabijo gibljivi zemljevidi, ko lahko s prstom po časovnici spremljaš različne teme v razvoju. Pri Neurotermah si ogledamo informacije o pomurskih vodah in izmerimo moč naših misli: z napravo EEG, ki meri stopnjo naše koncentracije in v skladu z njo dvigne vodo v tulcu. Potrudim se in dosežem 80 odstotkov, čeprav dobro vem, da mi navadno begajo misli. Prav sproščujoč je polet z balonom nad Pomurjem, spet s pomočjo virtualnih očal in posebne projekcije. Leta 1934 je v Ženavljah, majhni vasici na Goričkem, nepričakovano pristal čisto pravi stratosferski balon, iz njega pa je izstopil belgijski znanstvenik Max Cosyns. Dogodek, ki ni bil del izvirnega načrta in je bil plod vremenskih nevšečnosti, je vzbudil veliko pozornosti domače in tuje javnosti, o njem pa so pozneje pisali tudi v prekmurskih literarnih delih. A zgodba o balonu se ne konča tistega leta … Panoart sta dva okrogla prostorčka: v enem si lahko ogleduješ filme (mi smo si tri prve filmske zapise v Sloveniji Ljutomerčana Karola Grossmana iz leta 1905 in 1906), v drugem pa prisluhneš značilni glasbi tega področja. Tiho se napotimo na Čarobno jaso, da slišimo zvoke gozda in odkrijemo halogramske podobe živali v pomurskem gozdu. Na stiliziranem mlinskem kolesu je mogoče preizkusiti znanje o hrani tega področja. 

Še pogled skozi šipo in neverjetno: tri postave v kopalkah, kopanje tudi pri teh nizkih temperaturah in močnem vetru. V paviljonih so še Turistično informativni center s trgovinico, Poslovno središče, Gostilnico pa bodo spet odprli v začetku aprila. Nekateri se odločijo za povratek v središče Murske Sobote z lokalcem ob 14.20, drugi ob 15.20, šest pa nas odkoraka peš. 

V pol ure smo pri Cerkvi svetega Nikolaja, kjer je tudi sedež škofije. Njeno jedro sega v leto 1297, večkrat so jo prezidali, predelali v letih 1910 - 1912. To je mogočna triladijska bazilika s 60 metrov visokim zvonikom. Oltarna slika je delo Matthisa Schiffrerja, avtorja slikovitih vitražev sta Stane Kregar in Milan Bizovičar.

Na Avtobusni postaji Murska Sobota smo spet vsi skupaj, da se odpeljemo z avtobusom ob 16.00 v Maribor. Direktni je, po avtocesti, brez postankov in v dobrih 40 minutah smo na cilju. Med vožnjo pa lepo s toplega občudujemo pokrajino. Do vlaka proti Zidanemu Mostu ob 17.20 imamo še čas za okrepčilo, v Zidanem Mostu prestopimo in z malo zamude smo okrog pol osmih v Sevnici.

Dan z izzivi, ki pa jih je bilo mogoče rešiti.

Več posnetkov

Video:

Evangeličanska Cerkev je protestantska Cerkev, ki izhaja neposredno iz reformacijskega gibanja, ki ga je sprožil Martin Luther. Slovencem je najbolj znana Evangeličanska Cerkev Augsburške veroizpovedi, ki izhaja neposredno iz Luthrovega gibanja in jo zato imenujemo tudi Luteranska Cerkev. V slovenščini izraz Evangeličanska Cerkev običajno enačimo s tem pomenom. V širšem smislu lahko izraz Evangeličanske Cerkve pomeni tudi druge Cerkve, ki izhajajo iz reformacijskega gibanja v 16. stoletju, zlasti Cerkve, ki so nastale na naukih Ulricha Zwinglija in Jeana Calvina - imenujemo jih tudi Evangeličanske Cerkve Helvetske veroizpovedi, Kalvinske Cerkve ali tudi reformirane Cerkve.

Evangeličanski nauk

Evangeličanski teološki nauk je utemeljil Luther na štirih glavnih postavkah:

Sola fide - samo vera pomeni, da si človek prisluži odrešenje samo z vero, ne pa z dejanji.

Sola gratia - samo (Božja) milost pomeni, da je za odrešenje potrebna samo Božja milost, ne pa posebne molitve in dela oziroma odpustki.

Solus Christus - samo Kristus pomeni, da je vrhovna avtoriteta vseh vernikov Kristus, ne pa Cerkev ali papež.

Sola Scriptura - samo Sveto Pismo pomeni, da je podlaga verovanja samo, kar je zapisano v Svetem Pismu, ne pa tradicija, ki se je izoblikovala v (Rimskokatoliški) Cerkvi.