Hladno jutro, ko se nas 12 od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbere na Železniški postaji Sevnica in ob 7.39 vstopi na vlak proti Ljubljani. Dogovorimo se za malico, izstopimo pa v Trbovljah. Kaj piše o tem kraju v Wikipediji?
Trbovlje so glede na število prebivalcev (13.620) deseto največje mesto v Sloveniji in največje mesto v Zasavju, hkrati pa tudi geografsko središče Zasavja in občine Trbovlje, ki ima še okoli 2.000 prebivalcev več kot samo mesto (16.000). V zadnjem obdobju se število prebivalstva zmanjšuje. Več pod video posnetki.
Kultura je središče delovanja Delavskega doma Trbovlje. Z gledališkimi in filmskimi predstavami, koncerti, razstavami, otroškimi prireditvami in sodobnim plesom v Trbovlje prinašamo stik s profesionalno umetnostjo na najvišjem nivoju. V laboratoriju DDTlab raziskujemo odnose med človekom in tehnologijo, preizprašujemo pomen kulture in premikamo meje med umetnostjo in znanostjo. Prvi prostor za kulturno udejstvovanje trboveljskega prebivalstva je bil Rudarski dom, požgan med spopadi trboveljskih delavcev s fašistično Orjuno. Ob njem stoji mlajši, a veliko večji kulturni hram, Delavski dom, ki je še danes center kulturne dejavnosti v Trbovljah. Zgrajen je bil leta 1956, po načrtih arhitekta Marka Župančiča in je bil v tistem času eden od simbolov življenja v novem družbenem sistemu. Pročelje ob stopnišču krasi mozaik akademskega kiparja Marija Preglja, ki prikazuje življenje v Trbovljah skozi čas. Za delo je avtor prejel Prešernovo nagrado, najvišjo državno nagrado za dosežke v kulturi. Z gledališko in kino dvorano, dvema manjšima dvoranama, dvema galerijama, veliko avlo in številnimi vadbenimi prostori ponuja Delavski dom možnosti za izvedbo najširšega spektra umetniških uprizoritev, v zadnjem desetletju se je uveljavil kot eden od centrov novomedijske kulture v Sloveniji in svetu. Kletni prostori gostijo novomedijsko muzejsko postavitev Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, ki skozi sodobno tehnologijo predstavlja vlogo rudarstva v razvoju lokalne skupnosti in omogoča bolj osebno doživetje delovnega okolja rudarja.
Ura še ni niti devet, zato imamo čas za kavico: pol se jih odloči za Mladinski hostel, pol pa za Gostilnico Mala malca, ki nas prijetno preseneti z urejenostjo terase in notranjih prostorov.
Občudujemo realistične likovne umetnine, katerih avtor je Emil Škrbec, in uživamo ob kavici in klepetu.
Plačamo po pet evrov za vstopnino in vodenje, potem pa nas prevzame kustos Žiga Blaj in nas popelje malo naprej po ulici in desno do rudarskih kolonij Na njivi, kjer so muzejsko uredili dve stanovanji: eno iz leta 1920 in drugo iz leta 1960.
Vrnemo se v stavbo Muzeja, kjer najprej obiščemo razstavo o Bolnici Franji, kjer celo panoji z izčrpnimi podatki ožijo prostor in dajejo vtis soteske Pasica.
Ob pol dvanajstih je skrajni čas za malico ali zgodnje kosilo, kar si privoščimo v Gostilnici Mala malca. Tako hitro še nismo nikoli bili postreženi: še sedemo ne, pa natakarica že prinaša krožnike. Rezervirali smo si različne malice, dve sta po sedem evrov, ričet pa 6.50. Hrane je dovolj in zelo okusna je.
Najprej sedemo h kavi in osvežujočim napitkov v lokalu, kjer se zapletemo v pogovor z dvema domačinoma, ki sta vsak na svoj način povezana tudi s Sevnico. Ko se pogovarjamo o značilnih knapovskih jedeh (grenadirmarš: krompir z makaroni, knapovska sonce: funšterc), vprašam, če je mogoče kje kupiti za te kraje značilno jetrno klobaso. Eden od sogovornikov vstane, za trenutek odide in mi iz avta prinese tako klobaso. Nič noče v zameno, jaz pa mu uspem plačati pivo in vsaj malo poravnati strošek. Zelo okusna je bila tista klobasa.
Na levi strani cesti je vhod v Barbarin rov.
Vrnemo se v središče mesta in počakamo na lokalni avtobus, ki pa ima zamudo in ne ujamemo željenega vlaka. Sedemo na klopce in med klepetom in urejanjem vtisov čas hitro mine. Z regionalnim vlakom ob 17.15 iz Trbovelj in malo pred šesto smo v Sevnici.
Veliko novih vtisov in odkrivanje novih možnosti za oglede v Zasavju.
Trbovlje se raztezajo v ozki in več kot 7 km dolgi dolini, ob potoku Trboveljščica, s pretežno strnjeno zazidavo. Prvotnemu mestu je več kot dvesto let delovanja rudnika močno spremenilo podobo. Izginili so nekdanji pritoki Trboveljščice (Limbarski, Dobrniški in Lakonški potok), pa tudi vasi s temi imeni so žrtvovali rudniku.
Trbovlje se delijo na naslednje mestne predele: poleg središča mesta so to še nekdanje rudarske in delavske kolonije Vode, Žabjek (Žabja vas), Nasipi, Jugov graben, Bevško, Ribnik, Pod Gozdom, Hohkrautova kolonija, Novi dom, Neža, Vreskovo, Ojstro, Loke, Gornje Trbovlje, Volkova Loka, Golovec, Klek (Gornji in Spodnji Klek), Globušak, Pod Ostrim vrhom. V mestnem središču izstopa novejše blokovsko naselje Sallaumines. Gabrsko je samostojno naselje.
V zgodovini so Trbovlje zaznamovali številni industrijski obrati, rudnik in tudi termoelektrarna s svojim dimnikom. Trbovlje se tako ponašajo z najvišjim dimnikom v Evropi, ki je visok 360 metrov, premer pri tleh znaša 27,5 metra, na vrhu pa 7,7 metra. Ob močnem vetru njegov vrh niha do skoraj enega metra.
Občina Trbovlje praznuje svoj praznik 1. junija kot počastitev spomina na boj z Orjuno. Tisto nedeljsko jutro, 1. junija 1924, ob deseti uri dopoldne se je okoli 800 oboroženih orjunašev, ki med delavskim rudarskim narodom niso imeli podpore, zbralo na trboveljski železniški postaji in skupaj z godbo odkorakalo proti mestu. Ob cesti pred rudarskim domom jih je v zasedi pričakalo 60 do 70 borcev Proletarskih akcijskih čet, ki so vojaško godbo spustili mimo, nato pa napadli zastavonoše in funkcionarje Orjune, na kar so orjunaši odgovorili z ognjem. Po nekajminutni izmenjavi ognja sta streljanje prekinili dve ročni bombi, ki so ju pripadniki Proletarskih akcijskih čet vrgli med orjunaše. Spopadajoči strani sta se razmaknili, ogenj pa je terjal nekaj življenj ter poškodoval večje število ljudi. Orjunaši so nato v meščanskem delu Trbovelj razvili svoj prapor. V znak maščevanja so orožnikom odvzeli pridržanega rudarja Franca Fakina in ga pozneje v kamnolomu mučili in ubili. Nato so vdrli še v rudarski dom in ga zažgali. Oblasti so v mesto napotile vojsko, ki je do večera že zasedla Trbovlje. V spomin na ta dogodek je spomenik Stojana Batiča pred Zsavskim muzejem.
Trbovlje je mesto od sredine 20. stoletja, vendar so se ljudje v teh krajih naseljevali že davno prej, o čemer pričajo najdbe (kamnito kladivo v Lakonci in druge). Naselja so bila majhna, večinoma le nekaj kmetij. Vpisane pa so že v Otokarjevem urbarju (1265). Kasneje se je število kmetij le počasi povečevalo, saj je bila zemlja skopa in bilo jo je malo. Sprva so se naseljevali na vrhovih. Tam so sredi 19. stoletja zgradili cesto. Z njo so povezali dolino s Savinjsko dolino. Obsavsko cesto proti Hrastniku in Zagorju so gradili Nemci med 2. svetovno vojno. Ob Savi v dolini je zelo malo prostora, zato je bilo tam kmetij malo, največ ob sotočjih potokov. Na levem bregu v naselju Na Savi so bile samo tri (Južnova, Savškova in Bregarjeva). Ob Belih slapovih je še videti razvaline navigacijskega poslopja, ki je bilo zgrajeno za časa cesarice Marije Terezije, saj so tod pristajali brodniki z ladjami, ki so vozile po Savi. Na meji z zagorsko občino je bila graščina Prusnik iz prve polovice 18. stol. Takrat so Savo regulirali in zgradili kanal skozi Bele slapove in brzice. Tukaj so zgradili hlev za vprežno živino, ki je vlekla ladje navzgor. Po izgradnji železnice je plovba po mestoma nevarni Savi ponehala.
Trbovlje so razcvet doživele z izkopavanjem premoga od leta 1804 dalje. Število prebivalcev je takrat začelo strmo naraščati, graditi so se začele ceste in naselja za rudarje t.i. kolonije. Trbovlje tako niso bile več prostor za peščico kmetov, ampak so začele dobivati družbeni razred delavcev in meščanov ter so se tako razvile v mesto. Danes nas na obdobje rudarjenja spominjajo številni vhodi v rove, rudarske kolonije, bronasta kipa rudarjev Stojana Batiča pred Delavskim domom Trbovlje. Nanj spominja tudi legenda o škratu Perkmandeljcu, ki je rudarjem kradel malico in jim nagajal v rovih med njihovim delom.
V času razcveta rudarstva je imela v Trbovljah največ veljave nemščina. Le redki narodno zavedni Slovenci so si prizadevali za uveljavljanje slovenskega jezika. Med njimi je bila Ana Dimnik, gostilničarka. Gostilna Dimnik še stoji tam, kjer se cesta razcepi v Cesto oktobrske revolucije in v ulico Sallaumines (imenovana po francoski občini Sallaumines, ki je od leta 1964 pobratena s Trbovljami). Obrtniška cesta (prej Cesta oktobrske revolucije) vodi proti starim Trbovljam. Ob vhodu vanje je Peklarjeva (tudi Arzenškova) grofovska hiša z večkapno streho, katere osnova izvira morda še iz časa celjskih grofov, danes imenovana tudi Lovski gradič. Gre za najstarejšo hišo v Trbovljah, ki je bila v urbarju prvič omenjena leta 1582. V notranjosti objekta se nahaja občinska protokolarna oziroma poročna soba.
Ljudje danes iščejo priložnosti v novih tehnologijah in znanjih. Trbovlje so novomedijsko mesto, kjer vsako leto poteka festival Speculum Artium, ki vsakokrat privabi domače in tuje umetnike in prav vsakič osupne z novimi umetnostnimi instalacijami, s predavanji in z delavnicami. Ne smemo pozabiti tudi na virtualni muzej rudarstva, 4. dritl, ki je svoja vrata odprl leta 2017 in gostil že več tisoč ljudi iz vsega sveta. 4. DRITL, prejemnik številnih nagrad, dediščino rudarstva predstavlja na nov, vizualno atraktiven način. Prebijate se lahko čez pravi rudniški rov, opremljen z originalnimi rudniškimi eksponati, s svetlobnimi in zvočnimi efekti, hologrami in projekcijami. S pomočjo najsodobnejše opreme za navidezno in razširjeno resničnost boste vstopili v svet rudarjev, kakršen je bil pred 100 leti. S sodobno tehnologijo predstavljamo tudi življenje rudarskih družin in njihov boj za boljši jutri. Kramp, lopata in navidezna resničnost skupaj pričarajo nepozabno doživetje za vse generacije. Muzejski eksponati so zanimivi tako s tehničnega, zgodovinskega vidika, kot tudi zaradi samega načina prikaza. Poudarek tako ni na opisovanju golih zgodovinskih dejstev, temveč na občutkih, ter z novomedijskimi tehnologijami pripovedovanih zgodbah o ljudeh. Humanizacija tehnologije. 4. dritl se nahaja v prostorih Delavskega doma Trbovlje.
Trboveljske korenine imajo številni znani glasbeniki in kulturniki. Med njimi so tudi zasedba Hiša, Red Five Point Star, ki je svoj ritem ska glasbe ponesla tudi po ZDA in Afriki, evrovizijska predstavnica in igralka Tanja Ribič. Prav tako iz Trbovelj izvirajo: vrhunska umetniško-plesna zasedba En knap, akademski slikar Janez Knez, slikar Jože Ciuha in kipar Stojan Batič, pesnik in pisatelj Tone Seliškar. Tudi Delavska godba Trbovlje ima svoje pomembno mesto tako v kraju samem, kot v Sloveniji. Je dobitnica zlatih priznanj z največjih tekmovanj pihalnih orkestrov. aibach je svetovno znana zasedba, katerih zvok je grajen na t.i. industrijskih zvokih trboveljskega okolja. Veliko odmevnost je sprožil dogodek, ko je bil prepovedan njihov multimedijski projekt Rdeči revirji. Pozneje so jim oblasti celo prepovedale javno nastopanje in uporabo imena, a so kljub temu nadaljevali ustvarjanje.
Tradicionalna dogodka, ki vsako leto potekata v sklopu praznovanja občinskega praznika v mesecu juniju sta Anduht in Nohšiht. Imeni prireditev sta tipični rudarski, anduht pomeni slavje, nohšiht pa pomeni nočno službo. Poleg obeh koncertnih večerov, obiskovalca pozdravi še Podeželska tržnica, na kateri se predstavljajo lokalni ponudniki in ustvarjalci ter tekmovanje v kuhanju grenadirmarša, ki sta prvič potekala leta 2017. Vsako leto se tekmovanja, kot komisija za ocenjevanje, udeležijo znana imena slovenske kulinarike, med seboj pa se v kuhanju preizkušajo lokalna podjetja, zavodi in društva.
Trbovlje vam poleg zasebnih ponudnikov nudijo tudi prenočišče v hostlu Zavoda za šport in mladino Trbovlje (ZMŠT). Poleg nočitve v dvoposteljni sobi (posameznik ali par), apartmaju (posameznik, par, družina z otroki) ali v večposteljni sobi (skupine do 14 oseb) so gostom zagotovljeni samostojni (apartma, dvoposteljne sobe) in skupinski toaletni prostori (večposteljne sobe). Gostom je na voljo uporaba tudi skupnega večnamenskega prostora, souporaba hotelske kuhinje ter zunanji in notranji prostor kavarne. Zavod za mladino in šport Trbovlje gostom ne ponuja zgolj nočitve, temveč prijetno izkušnjo bivanja v hotelu, ki skozi svojo obliko in poslikavo prikazuje naravne dediščine Zasavja. Sobe, poimenovane po najlepših zasavskih hribih, goste že ob prvem stiku popeljejo v svet pustolovščin, ki jih Zasavje ponuja. Zavod za mladino in šport Trbovlje preveva poseben utrip. Je eden redkih prostorov, kjer se v Zasavju srečujejo poti posameznikov različnih narodnosti, kultur, prepričanj, pogledov. Poleg obiskovalcev iz vseh koncev in krajev pa vzdušje bivanja krepijo dogodki Zavoda, ki gostom poleg nočitve ponuja še zabavne, poučne, glasbene, rekreativne in druge vsebine.
200 let rudarjenja in industrializacije sta svoj pečat pustila tudi v kulinariki. Jedi, značilne za te kraje, so preproste, narejene iz žit, stročnic in okopavin, a izjemno okusne. Knapovsko sonce oziroma funšterc je najbolj prepoznavna zasavska jed. Gre za neke vrste palačinko, ki se jo zlato zapeče. Funšterc mora biti rahel, srednje debel ter rumen kot sonce. Grenadirmarš, pražena jed iz testenin, kuhanega krompirja, čebule, ocvirkov in začimb je bila najbolj priljubljena med vojaki in kmeti med prvo svetovno vojno. Zasavska jetrnica pa je prava posebnost v slovenskem prostoru. Polnjena je z mešanico svinjskega mesa in jeter, slanine in riža oziroma kaše. Poleg zgoraj naštetih pa so priljubljene še: rudarska kisla župa, prečmuh ali fižol z jabolki, krumpantoč, pehtranova potica ...
Zgodba o starogrškem junaku Prometeju
Ko je postal Zevs vrhovni poglavar bogov, je Prometeja zadolžil, naj poskrbi za ljudi. Preskrbi naj jih z vsem, kar bi prispevalo k njihovemu blagostanju. In Prometeju se je zdelo, da je najpomembnejše darilo ljudem ogenj. Tako bi človek postal vladar nad živalmi. Ne da bi Zevsa vprašal za dovoljenje, brez njegove vednosti, je Prometej ukradel večni ogenj z Olimpa, ga prinesel dol na zemljo ljudem in jih poučil, kako ga naj uporabljajo in skrbijo zanj. Zevs je kmalu zvedel za krajo ognja, tako dragocenega daru. Zelo se je razjezil. Ogenj je zaukazal spet prinesti nazaj na Olimp, saj je ta stvar le za bogove, ne pa za navadne smrtnike. Toda Prometej je bil dovolj drzen in pogumen, da je ogenj ukradel še drugič in ga ponovno prinesel ljudem. Zdaj pa je Zevsu resnično zavrelo. To ga je tako raztogotilo, da se je odločil, da kaznuje Prometeja na najbolj krut in grozovit način. Dal ga je ukleniti v verige in pribiti na skalnato pečino, visoko v divjih kavkaških gorah. Vsak dan je nadenj poslal skrivnostnega jastreba, da je kljuval in jedel jetra uklenjene žrtve. Vsako noč so junaku jetra nanovo zrasla, jastreb pa se je vsak dan vračal. Tako je Prometej dolgo časa trpel strašanske muke. Neznanskega trpljenja je Prometeja rešil šele veliki junak Heraklej (Herkul). S puščico iz svojega loka je ubil nenasitnega jastreba in nato osvobodil Prometeja iz verig.
Ni komentarjev:
Objavite komentar