Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica gre danes na pot z vlakom. Pet nas je in z vlakom ob 8.09 se zapeljemo v Ljubljano. Sprevodnik obljubi, da nas bo vlak za Novo mesto tam počakal, ker imamo mi zamudo, vendar nas ne. Tako imamo skoraj uro in pol časa za kavo in klepet, ob enajstih pa spet sedemo na vlak v smeri Novega mesta.
Že na tretji postaji - Lavrica, izstopimo, naprej pa peš po Ljubljanskem barju. Štiri ure hodimo in ves čas nas spremlja mrzel veter, kljub soncu prav pride vetrovka in kaj toplega pod njo, tudi rokavice niso odveč. V Wikipediji kahko preberemo:
Ljubljansko barje meri 163 km² oziroma 0,9 % slovenskega ozemlja. Ob vsakoletnih spomladanskih in jesenskih poplavah je poplavljena površina območja do 80 km² (skoraj polovica površine). Z geološkega stališča je to več kot 200 m globoka poznopliocenska udornina izpred dveh milijonov let, nastala na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Do druge polovice 19. stoletja je bilo v rabi za naše največje močvirje ime Ljubljansko močvirje. Potem pa ga je pisatelj Fran Levstik preimenoval v Ljubljansko barje, ker naj bi slišal Ižance govoriti, da gredo na borje, to je med borovce, s katerimi se je močvirje zaraščalo. Ljubljanskemu barju še danes pravijo Mah, po mahovih, ki so značilni za deževnično močvirje. V lokalnem govoru pa se je ohranilo tudi poimenovanje marost. Ljubljansko barje leži v Ljubljanski kotlini, ki je nastala s tektonskim pogrezanjem od prehoda pliocena v pleistocen. V kotlini so se akumulirale velike količine sedimentov, ki ponekod presegajo debelino 100 m. Kamninsko podlago v južnem delu Barja gradijo triasni dolomiti, ki kot barjanski osamelci molijo iz sedimentov. Na triasne dolomite osamelcev so narinjene tudi karbonske kamnine. Do 19. stoletja, ko so se začela na Barju obsežna melioracijska dela, je močno narasla plast šote, ki pa so jo v zadnjih desetletjih porezali za kurjavo in potrebe vrtičkarstva. Na Ljubljanskem barju najdemo ostanke kultur, ki so ta prostor naseljevale skozi tisočletja. V starejšem odseku holocena je območje prekrivalo plitvo jezero, ki se je v tisočletjih zaraslo v barje. Pred približno 6500 leti so na to območje prišli prvi poljedelci. V poplavnih ravnicah okoli jezera so si postavljali manjše naselbine, ki jim pravimo kolišča. Leta 1875 so pri Igu odkrili prvo koliščarsko naselbino. Danes poznamo že okoli 40 najdišč, kjer so si v pradavnini koliščarji postavljali bivališča. Njihovo življenje je opisal Janez Jalen v svoji trilogiji Bobri. Aprila leta 2002 so arheologi našli ostanke več kot 5150 let starega lesenega kolesa z osjo. To je do sedaj najstarejše najdeno kolo v Evropi in svetu. Razstavljeno je v Mestnem muzeju Ljubljana. Ljubljansko barje se ponaša s pestrim živalstvom in rastlinstvom, leta 2008 je bilo s strani države in ob sodelovanju občin razglašeno za krajinski park.
Sprehodimo se ob progi, potem ob hišah, ki še spadajo k Lavrici,
ob kamnitem osamelcu, poraslem z gozdom, preko polja pa se nam kaže Krim.
Ko se oziramo, se nam vse bolj prikazuje venec zasneženih gora: najprej Karavanke, potem na desni strani Kamniško Savinjske Alpe s prepoznavnim Kamniškim sedlom, na levi pa bele konice Julijcev. Hodimo po peščeni cesti,
ob kateri so nanizane površine njiv in travnikov, vmes pa kanalčki polni vode. Večkrat parcele ločijo tudi vrste visokih brez.
Vmes je treba počiti in se okrepiti z jedačo in pijačo, potem pa naprej v smeri Iga.
Na eni izmed točk Tematske poti Morostig izvemo, kako dragocena in ranljiva je ta pokrajina.
Malo naprej odkrijemo pot do Koliščarske naselbine ob sotočju Ižice in Želimeljščice, ki jo je mogoče obiskati od decembra 2022, vendar samo ob predhodni najavi, število obiskovalcev pa je omejeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar