Kranj - 4. 10. 2023

Na Železniški postaji Sevnica nas je enajst od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in čakamo na mednarodni vlak iz Zagreba za Beljak ob 8.08, ki k sreči nima zamude. Dva se nam priključita v Zidanem Mostu, spet nas je trinajst (dva od Sredinih fotografov): pogosto število, ki pa nam vedno prinese srečo. Mesto najdemo v treh kupejih, doplačamo evro in pol k naši rdeči kartici za zastonjske prevoze z javnimi prevoznimi sredstavi, potem pa uživamo v vožnji po železnici: do Zidanega Mosta po tisti iz leta 1862, do Ljubljane so jo zgradili že leta 1849, naprej proti Jesenicam in Ratečam pa leta 1870. Na žalost so jo potem od leta 1966 naprej od Jesenic opustili, pelje samo še v Avstrijo, v Italijo pa ne več.

Na Železniški postaji Kranj si ob 17 minut zamude v prihodu najprej ogledamo načrt mesta, potem pa krenemo proti staremu delu. Najbližji most preko Save že pod januarja obnavljajo, do konca jeseni naj bi bil gotov. Mi uporabimo tistega preko otoka med Savo in savskim kanalom: 

na levi je ob jezu še nekaj zelenja, na desni pa same trgovine. Majdičev gaj je osiromašen: savski kanal je suh, ob Gorenjski elektrarni nekaj urejajo, verjetno od takrat, ko je gorelo v starem Majdičevem mlinu. Ogledamo pa si lahko informativne table o družini Majdič in razvoju Kranja. 

Vzpenjamo se po Jelenovem klancu, 

pogledamo proti vhodu v podzemske rove iz druge svetovne vojne, potem pa po stopnicah mimo peterokotnega Stolpa Škrlovec, delu nekdanjega obzidja, v katerem zdaj prirejajo razstave. 

Pokukamo v Layerjevo hišo, hišo umetnikov s kavarno, 

kjer poskušamo ugotoviti, kdo je na freski, potem pa obiščemo še mačke v nadstropju s poslikano sobo. Nasproti stoji Hiša Janeza Puharja, duhovnika in izumitelja fotografije na steklo. 

Presenetita nas dve tabli za zapis ulične poezije. 

In že smo pri Gradu Khislstein, kjer začenjamo Muzejsko pot: ogled treh ustanov, ki stane za upokojene šest evrov. Pa še bon za kavo dobimo in tega takoj izkoristimo.

Foto: Branka Zagrajšek.

Navzoči me presenetijo z zahvalo v obliki lepih besed zame, bonom za malico s pijačo in kvačkanima prtičkoma živahnih barv. Za nameček nam zvončki z zvonika zaigrajo našo himno. Ogledamo si vse zbirke, pogledujemo tudi na prizorišče za letne prireditve. 

Ob enih se okrepimo z malico v Gostilni Kot, 

kjer je posebnost tudi stranišče s pogledom na kanjon Kokre, kjer dobiš občutek, kako nekatera poslopja štrlijo preko roba konglomerata tega pomola med Savo in Kokro, na katerem je zgrajen del mesta. 

Spodnjo sliko je posnela Marta Brežan.

Ogled nadaljujemo 

s Prešernovo hišo, Mestno hišo in Cerkvijo svetega Kancijana s tovariši. Rosi, ampak kmalu neha, za vzpodbudo nam zvončki zaigrajo Po jezeru bliz' Triglava. Sedemo h kavi in klepetu, 

potem pa naprej mimo Cerkve Matere Božje Roženvenske 

na Pungert s stolpom in Cerkvijo svetih Boštjana, Fabijana in Roka. 

Razgledišče 30 metrov nad Kokro se nam miga pod nogami, kar hitro se umaknemo nazaj. Pri župnijskem domu, ki je zanimivo povezan s sosednjo zgradbo, nekdanjim samostanom, 

opazimo na zidu naslikane vse cerkve v župniji.

Pri mostu preko Kokre stoji zanimiva stavba Mitničarske hiše, 

z mosta pa se odpira pogled na kanjon Kokre. Spustimo se po stopnicah samo pod most, kjer je spet možnost vstopa v podzemne rove. Zadiši po kostanju: jesen je tu.

Še sprehod mimo nekdanje Stare pošte v novejši del, kjer je občudovanja vredna Mestna knjižnica Kranj. Na Slovenskem trgu se oziramo po raznolikih kiparskih  kompozicijah Lojzeta Dolinarja, 

natočimo si vodo pri pitniku, ne spregledamo pa tudi zanimive sekvoje pri Gimnaziji Kranj.

Hitimo po Jelenovem klancu, preko Otoka, radi bi ulovili vlak ob 17.16. 

Ni problema, saj ima celo deset minut zamude. Kljub temu nas vlak ob 18.55 za Dobovo počaka in okrog pol osmih smo v Sevnici.

Bogat in prijeten dan!

Več posnetkov

Več o Kranju pod videom

Video:

KRANJ

Železnica: v Posavju 1862, drugi tir 1944; Celje – Ljubljana 1949, gorenjski en tir zgradili leta 1870. Na žalost so leta 1966 ukinili povezavo do Planice in trasa te proge je zdaj v glavnem kolesarska steza.

Stari del mesta so zgradili na konglomeratnem pomolu med sotočjem Kokre in Save. Kot četrto mesto po velikosti v Sloveniji se središče Gorenjske pohvali z že skoraj 60 tisoč prebivalci. Naseljeno je bilo to področje od časa Keltov (prvo tisočletje pred našim štetjem), že v sedmem stoletju imata utrdba in naselje pomembno strateško vlogo, mestne pravice je dobilo naselje v trinajstem stoletju in s tem postaja pomembno obrtno in trgovsko središče, kasneje tudi industrijsko. Na žalost pa je mnogo zvenečih imen podjetij v zadnjem obdobju zamrlo.

Stara pošta je bila v 18. stoletju res poštna postaja. Danes je to imenitno poslopje, kamor naj bi zahajal tudi Prešeren. Glavni trg obkrožajo zanimive hiše z začetki v 16. in 17. stoletju, še posebno zanimive so tri s pomoli in nekatere s poslikavami na fasadi. Tudi prvi vodnjak je bil tu že v 16. stoletju, sedanji pa je rekonstrukcija tistega iz 19. stoletja. Prešernova hiša, kjer je naš veliki pesnik živel in delal od 1846 do 1849, v njej je tudi umrl. V pritličju in kleti sta likovni razstavi, v nadstropju pa prikaz upodobitev našega največjega pesnika in opremljeni prostori iz časa njegovega življenja v tej hiši: od jeseni leta 1846 pa do 8. februarja 1849. Na isti strani stoji tudi Mestna hiša, ki ima dva dela: starejši je iz prve polovice 16. stoletja, osrednji del je eden najodličnejših renesančnih dvorcev iz začetka 17. stoletja. Gosti pa stalne in občasne razstave. Poleg slovesne sobe, tudi za poroke, so na ogled tri stalne razstave: zbirka kiparja Lojzeta Dolinarja (1893 – 1970), arheološka Železna nit in etnološka Ljudska umetnost na Gorenjskem. Župnijska cerkev svetega Kancijana je iz začetka 15. stoletja eden najpomembnejših spomenikov gotskega stavbarstva v Sloveniji. Služila je kot vzor kasneje zgrajenim cerkvam, recimo v Šentrupertu. Ima lepe oltarje, značilne oboke in posebne vrste križev pot. Za cerkvijo stoji velika zgradba Župnijskega urada Kranj, ki je s sosednjo stavbo (včasih samostan) zanimivo povezana, na zidu pa so predstavljene tudi vse cerkve v tej župniji.

Zelo veliko ustanov v Kranju nosi Prešernovo ime, tudi Prešernovo gledališče je med njimi - s spomenikom Prešernu. To je sicer eno najmanjših gledališč v Sloveniji, ampak navadno z zelo zanimivim programom. Na vsaki strani glavne ulice v starem delu mesta potekata še dve ulici. Ob Cerkvi Matere Božje Roženvenske iz začetka 16. stoletja je Plečnik na mestu nekdanjih spodnjih vrat v obzidju načrtoval monumentalni vhod v mesto s stopnišči in vodnjakom. Sama cerkev daje prostor Makedonski pravoslavni cerkvi. Naprej poteka zid parka pri Gradu Khislstein, ki je znan po razstavah Gorenjskega muzeja in predstavah Letnega gledališča. Grajsko poslopje je nastajalo kot del mestnega obzidja med 15. in 19. stoletjem, današnjo podobo pa je grad dobil v 17. stoletju. Sredi 16. stoletja ga je kupil podjetnik Janž Khisl, po katerem je grad dobil ime. Tu je tudi Vovkov vrt z izvirnimi umetniškimi inštalacijami in letnim kinom. Tomšičeva ulica se nadaljuje z večinoma lepo vzdrževanimi starimi hišami, med njimi je tudi Layerjeva hiša - hiša umetnikov s kavarno in bogatim kulturnim programom. Tu je živel in umrl Leopold Layer (1752 - 1828), ki je bil predvsem znan kot slikar nabožnih slik, med njimi tudi Marije Pomagaj na Brezjah. V času Ilirskih provinc je bil zaprt zaradi ponarejanja denarja in naj bi se zaobljubil, da bo ob izpustitvi poslikal kapelico na Brezjah, kar je tudi napravil, dodatno pa še sliko Marije z oljnimi barvami. Svojevrstno kuliso za prireditve predstavlja peterokotni Stolp Škrlovec, del nekdanjega obzidja in včasih orožarna, danes pa so v njem manjša dvorana in prostori za razstave. Nasproti najdemo razširjeno razstavo o duhovniku Janezu Puharju, izumitelju fotografije na steklo, ki se je leta 1814 rodil v tej ulici. Puharjevo delo, soba iluzij in soba iz 19. stoletje, kjer celo lahko posnamejo vašo fotografijo na steklo. Pot na kolodvor je bližnjica po stopnicah, da pridemo k Savi in preko nje do Železniške postaje Kranj. Ob koncu stopnic pa sta dva stebra, ki pomagata držati hrib in zraven eden petih vhodov v Rove pod starim Kranjem. Skopali so jih v drugi svetovni vojni za zaklonišča, dolgo časa so bili zapuščeni, leta 2008 pa so jih obnovili in odprli za javnost. Dolgi so 1300 metrov in široki okrog dva metra, v njih je tudi stalna informativna razstava o podzemlju Kranja. Mogoče jih je obiskati samo v najavljeni skupini.

Ob Savi stoji zgradba Gorenjskih elektrarn, kjer so ob eni izmed prvih elektrarn v Sloveniji in starem Majdičevem mlinu uredili proti koncu leta 1920 Majdičev log. V virih lahko preberemo:

Otok (med Savo in njenim kanalom) je v 16. stoletju pripadal baronu Khislu, prav tako tudi mlin, na katerega danes opomni stari, približno poldrugi meter velik mlinski kamen, iz 30. let 19. stoletja, ki je postavljen ob novi poti. Konec 19. stoletja je otok kupila družina Majdič, ki ga je imela v lasti do nacionalizacije premoženja. Prav v mlinu so leta 1892 prižgali prvo luč v Kranju. V času njenega lastništva je bil Majdičev log lično urejen park, znan po svoji krajinski zasnovi. Majdiči so ob Savi postavili tudi eno od prvih elektrarn na slovenskem prostoru. Bili so močno povezani z industrijskim razvojem Kranja. Pozneje je bil otok znan po Gorenjskem sejmu, drsališču, pokritem bazenu, sprehajalnih poteh in številnih dobro obiskanih dogodkih. Leta 2003 pa je na kraju porušenih sejemskih objektov zrastlo nakupovalno središče. Ob kanalu so zasadili vrbe in drugo rastlinje, zanimive pa so informativne table o zgodovini tega področja. Načrtujejo krožno pot po otoku, ki so ga v bistvu uničili z velikim nakupovalnim centrom.  Samo na koncu je ostalo še nekaj zelenja v Savskem logu z dvema lokaloma ob jezu na Savi. Vnuka Vinka Majdiča, lastnika mlina v Kranju, posebneža Vitomirja Grosa poznamo kot nekdanjega župana Kranja, dolgo časa pa se je boril ali se še bori za vrnitev lastnine potomcem družine Majdič.

Na desno po strmi Vodopivčevi ulici  pridem nazaj na Pungert, prav na konec skalnega pomola. Predel se imenuje po nemškem izrazu Baumgarten (sadovnjak), ker so imeli meščani tu sadovnjake in vrtove. Tu stoji gotska cerkev svetih Boštjana, Fabijana in Roka, ki so jo postavili v zahvalo za preživetje kuge v 15. stoletju. Zraven lahko občudujemo Stolp Pungert, ki je še edini v celoti ohranjeni srednjeveški stolp iz 16. stoletja. V teku stoletij so ga prezidavali, tu so bile ječe in nekaj časa tudi stanovanja. Zdaj je predvsem namenjen otrokom za delavnice, predstave in razstave njihovih del. Pred njim je tudi kar veliko igrišče, čisto na koncu pa že razgledišče s pogledom na nižji predel Kranja in Kokro 30 metrov pod sabo.

Po vzhodni Tavčarjevi ulici se sliši melodično zvonjenje iz Cerkve svetega Kancijana. Vsake po ure čez polno uro pričarajo drugo pesem: cerkvene, himni Slovenije in Evropske unije, narodne in ponarodele. Pri mostu preko Kokre pa še ena lepa in zanimiva stavba: Mitničarska hiša iz leta 1527. Konzolno nadstropje ima, poslikano pročelje, v njem pa je zdaj gostinski lokal. Z mosta se odpira lep razgled na kanjon Kokre, torej gremo po stopnicah navzdol! Na desno so še druge stopnice, po katerih lahko pridemo do dveh vhodov v Rove pod Kranjem. Zdaj pa preko lesenega mosta pod tistim betonskim in po senčni poti na levem bregu Kokre. Kanjon je dolg okrog 1400 metrov, sama pot pa okrog dva kilometra. Lepa peščena in dovolj široka pot. Pod naseljem Huje s cerkvijo svetega Jožefa iz leta 1680 prečkamo Kokro in tu se pot obrne, lahko pa gremo naprej po desnem bregu po Jurjevi poti do Peči. To je pa res divje področje z več jamami v pobočju in velikimi skalnatimi gmotami v strugi. Kje vse človek gradi: mnoge stavbe so dobesedno "porinili ven", podprli s stebri in pridobili prostor. Na stranišču lokala na Maistrovem trgu človek visi nad dolino, na drugi strani pa je Hotel Creina na stebrih. Upam, da so dobro preučili stabilnost podlage za te zgradbe.

Mestna knjižnica Kranj - "dnevna soba Kranja", ki so jo leta 2011 preuredili iz Trgovskega centra Globus. Kovinske table bakrene barve kot je uredil arhitekt Ravnikar, so zdaj dopolnili s steklom in zelenjem. Splača se vstopiti: tri velike etaže z bogato vsebino in pregledno ureditvijo, povsod uslužbenci in uslužbenke, ki lahko pomagajo, sklopi računalnikov, študijska soba, soba za sestanke in srečanja, igralnice za otroke ... V pritličju pa zanimive razstave.

Malo dlje proti severu se je treba sprehoditi do Prešernovega gaja, ki je bil do leta 1939 mestno pokopališče, takrat po so večino posmrtnih ostankov prenesli na novo pokopališče. Arhitekt Marjan Šorli je leta 1951 namesto porušene kapele svetega Križa postavil stebriščno lopo. V senci dreves najdemo doprsni kip doktorja Franceta Prešerna, grob in nagrobnik doktorja Franceta Prešerna, njegove hčerke Ernestine Jelovšek ter Simona Jenka; spomenik izumitelju fotografije na steklo Janezu Puharju, grobnico družine Majdič in spomenik Bazoviškim žrtvam. Gaj ni samo kraj spominov, tu se na klopcah in tratah zbirajo mladi in stari.

Slovenski trg: Bežkova vila, potem pa tri moderne stavbe s pročelji iz stekla in ornamenti. Prostrani Slovenski trg je znan po kiparski kompoziciji Lojzeta Dolinarja, poleg sta relief mesta in tudi pitnik vode s shemo, od kod ta voda priteče. Osrednja stavba je Gimnazija Kranj, ki je ena največjih v Sloveniji. Ustanovil jo je leta 1810 guverner Ilirskih provinc. Poleg nje raste 27 metrov visoka sekvoja, ki se je tako nagnila, da so jo morali z žicami pričvrstiti na stavbo Gimnazije.

V smeri starega mesta v Jahačevem prehodu prijetno preseneti kombinacija starega (ostanki nekdanjega obzidja) in novih blokov. Na Maistrovem trgu z njegovim doprsnim kipom je tudi Gostilna Kot s senčno teraso. Hiša, v kateri je umrl Simon Jenko, je malo na Tomšičevi ulici. Stopnice proti Stražišču nad opornim zidom Gaštejskega klanca so zgradili v letih 1936 - 38.