Na že precej poln vlak za Ljubljano ob 7.32 se nas vkrca še 12 od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Na vlaku so še trije, po poti se pridružita še dve, sicer pa srečamo veliko planinskih prijateljev iz Posavja.
V Ljubljano se pripeljemo z manjšo zamudo, ampak imamo vseeno več kot pol ure časa za kavo, prigrizke in nujne opravke. Mestni avtobus linije 18 odpelje točno ob 9.57 in še pred pol enajsto izstopimo pred Živalskim vrtom Ljubljana.
zebre so se umaknile h krmišču, gepardinje pa žalni več: poginila je zaradi raka.
Vrnemo se h kalifornijskim morskim levom, ki jih ob enajstih krmijo in iz tega napravijo pravi nastop. Mimo dremavih medvedov in malo bolj aktivnih šimpanzov se povzpnemo nad kanadske volkove, ki se nam zdijo miroljubni kot psi. Na poti do risov našo pozornost vzbudijo črne štorklje in kvakači, pri risih pa ostanemo malo več časa.
Kar trije nam pozirajo, mi pa izkoristimo ploščad tudi za malico.
Alpski kozorogi imajo zelo lepo urejen prostor z brežino, kjer uživa predvsem mladina, okrog pa je tudi veliko informativnih tabel.
V Hotelu za divjinske živali se preizkušamo v prepoznavanju ptic, malo naprej pa pri dveh zvočnih tablah poskušamo njihove glasove.
Do severnih jelenov in losov je treba še malo v hrib, preseneti nas njihova velikost,
sove pa komaj opazimo.
Spustimo na obisk h kanadskim bobrom: dva ali trije se dobro razgibavajo v vodi,
eden se nam pa vseeno pokaže tudi na kopnem. Divja svinja se na zmeni kaj dosti za nas, mačjih pand pa ne smemo vznemirjati pri njihovih ženitovanjih.
V kletkah ni veliko ptic, v bližini pa opazimo vrsto enotnih šotorov - najavljene skupine lahko v Živalskem vrtu prespijo in doživljajo noč med živalmi. Čudimo se tudi velikosti afriške kornjače.
Sprehodimo se še mimo malih kengurujev, velikih emujev, opazujemo rožnate pelikane
in zlatoličnega gibona, potem pa pokukamo še v Vivarij.
Pred njim pa pikasta kuna vrečarica - mislim, da smo jo vsi videli prvič.
Obe žirafi pridno trgata listje z visoko nastavljenih vej, tudi dvogrbe kamele so pri kosilu,
slonica Ganga pa tiho stopa po svojih samotnih poteh, ker nima družbe.
Perzijska leoparda počivata, sibirskega tigra pa zagledamo na sprehodu.
Čas je za nekaj počitka ob kavi in drugih napitkih,
potem pa še mimo azijskega leva (vidimo samo levinjo) in pritlikavih zebujev proti izhodu. Namesto predvidenih dveh ur smo bili na ogledih skoraj eno uro več. Pa kaj? Smo pač dlje uživali.
Od Živalskega vrta do Železniške postaje Ljubljana je približno štiri kilometre, torej ura hoda, zato krenemo na pot peš. Izpustimo vzpon na Rožnik (Cankarjev vrh), si ogledujemo vile in ustanove in mimogrede smo na robu Parka Tivoli. Vrtnice odcvitajo,
na Ribniku je samo še nekaj cvetov lokvanja, sprehod mimo pa je še vedno v užitek.
Ne pozabimo obiskati kipov Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja ter se ob njih fotografirati.
Pot nas vodi do Jakopičevega sprehajališča, za ogled razstave na prostem pa ni več časa. Pohitimo na vlak ob 15.35 in okrog petih popoldne smo v Sevnici.
KRASEN DAN Z RAVNO PRAVIMI TEMPERATURAMI ZA POHAJKOVANJE! S PRAVO DRUŽBO, SEVEDA!
KRAJINSKI PARK TIVOLI, ROŽNIK
IN ŠIŠENSKI HRIB
Krajinski park Tivoli, Rožnik
in Šišenski hrib je bil ustanovljen z Odlokom o razglasitvi Tivolija, Rožnika
in Šišenskega hriba za naravno znamenitost že leta 1984. Rožnik pomeni
tudi mestni gozd, gozd s posebnim namenom, živalski vrt, tu so rezervati,
športni objekti (smučarska skakalnica), zgodovinske točke. Krajinski park
obsega približno 460 hektarov, na vzhodu leži naravni spomenik Tivoli, na
zahodu Pot spominov in tovarištva. Ob njem je veliko ustanov: Biotehniška
fakulteta, Gozdarska fakulteta, Gozdarski inštitut Slovenije. Sicer pa je to
pretežno gozdnato področje z zelo razgibanim reliefom (več vrhov, najvišji
Šišenski hrib) največja zelena površina v Ljubljani. Zanimivo je, da je v
pretežni lasti zasebnih lastnikov, okrog 420 jih je, kar otežuje gospodarjenje.
Pomembna so mokrišča: Koseški bajer v glinokopu, Naravni rezervat Mostec in
Naravni rezervat Mali Rožnik - sta naravna rezervata z zavarovanimi vrstami,
sicer pa je na celem področju registriranih skoraj 3000 vrst organizmov.
Speljanih je veliko pohodniških poti, tudi krožna učna Jesenkova pot, pot okoli
Koseškega bajerja ... Obisk so ocenili na milijon sedemsto tisoč na leto,
število obiskovalcev pa še narašča, dnevno 200 do 250, na bolj prometnih poteh
tisoč do dva tisoč prehodov na dan, število se je tudi zelo povečalo v času
covida.
ŽIVALSKI VRT
Živalski vrt Ljubljana je bil ustanovljen 10. marca 1949 in prve
kletke so postavili blizu današnje stavbe Radia in televizije. Leta 1951 ga
preselijo na jugozahodni del Rožnika, kjer zdaj obsega okrog 20 hektarov za
približno 500 vrst živali.
PARK TIVOLI
V Ljubljani je približno 30 ha
parkov, največji del te površine zavzema park Tivoli s površino 17,5 ha. Leta
1813 ga je zasnoval Francoz J. Blanchard. Danes obsega približno 5 km². Imel je
tri glavne avenije s kostanjevimi drevoredi. Osrednjo os je razširil in
spremenil Jože Plečnik. Znotraj parka se menjujejo drevoredi in skupine
različnih dreves, nasadi rož ter parkovna oprema s posebnimi klopmi, igrali,
kipi in vodnjaki, zlasti pred Tivolskim gradom in današnjim Muzejem novejše
zgodovine Slovenije. Včasih je bil to Cekinov grad iz leta 1752 (prvotna
stavba iz 17. stoletja). Urejene so
igralne površine za otroke, v park se zajedajo pokriti bazen, športna igrišča
in Hala Tivoli. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom park oblikuje
površine krajinskega parka. Med letoma 1921 in 1939 je Jože Plečnik med Moderno
galerijo in Tivolskim gradom uredil Jakopičevo sprehajališče, poimenovano po
vodilnem slovenskem impresionističnem slikarju Rihardu Jakopiču. Na njem
gostijo razstave na prostem. Tivolski grad: danes Mednarodni grafični
center. Osnove stavbe segajo v 13. stoletje, različni lastniki, med njimi tudi
jezuiti. Poletna rezidenca ljubljanskih škofov, skladišče, vojaška bolnica,
vojašnica, po drugi svetovni vojni stanovanja. Posebnost: kipi psov brez
jezikov pod stavbo.
Tivolski ribnik: v
dolžino meri 140 m, širok je 50 m, globok med 0,9 in 1,3 m. Pokriva površino
5000 m2 in nosi 7700 m3 vode. Leta 1880 so v parku Tivoli uredili ribnik, ki so
mu meščani preprosto rekli »bajer«. Ribnik je nastal z izkopom in je bil
prvotno namenjen drsanju in čolnarjenju (nemško drsalno društvo Laibacher
Eislaufverein). V ribniku so bile sprva okrasne in druge ribe in seveda žabe. Leta
1906 je mestna občina odvzela ribnik nemškemu drsalnemu društvu in ga do prve
svetovne vojne vodila sama. Zaradi pomanjkanja denarja je magistrat med obema
vojnama sklenil, da bo organizirano drsanje opustil in končala se je zlata doba
drsanja na ribniku. Po drugi svetovni vojni je čolnarna propadla, na njenem
mestu je kavarna, ribnik pa krasijo cvetovi lokvanja. Ob ribniku je manjši
botanični park z rastlinjakom in nasadom vrtnic. Na nasprotni strani ribnika je otroško
igrišče, urejeno leta 1942 in preurejeno ter opremljeno z novimi igrali.
Blizu sta spomenika Edvarda Kocbeka (1904 – 1981) iz leta 2005 (oblikoval akademski slikar Boštjan Drinovec), ki spokojno sedi na klopi in nekaj razlaga otroku na drugi strani klopi (mogoče vnučku, ki je izjavil, da je kip kot živ), ter Borisa Pahorja (1913 – 2022), ki po zelenici hiti proti njemu. Baje ga je imel za vzornika in ta kip so postavili leta 2017, še za časa njegovega življenja. To je za nekatere sporno, pa tudi znak Mladinske knjige na aktovki kipa, čeprav je bila ta založba pobudnica in sponzor za postavitev. Avtor skulpture je Mirsad Begić. (https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/boris-pahor-v-tivoliju-dileme-ob-postavitvi-novega-javnega-kipa/419318)
Ni komentarjev:
Objavite komentar