9. 09. 08

Od Trebnjega do Mirne - 9. 9. 2008

Na tako lep dan pač ni mogoče ostati doma. S prijateljico Tilčko se še enkrat odpraviva v Trebanjske gorice. Pot iz Trebnjega do Rodin že poznava, vendar človek vedno kaj novega najde. Njiva že rahlo odcvetele ajde, sirek kot krmilo za živino, lepa zrela jabolka v sadovnjaku... Čeprav so glavni cilj vinogradi, napraviva še ovinek do kapele svetega Martina v Lanšprežu, kjer je pokopan Peter Pavel Glavar. Pod njo je veliko panjev čebel, torej se tradicija nadaljuje.



Zdaj pa navkreber na Gradišče pri Trebnjem, kjer se znajdeva med vinogradi, starimi zidanicami in novimi vikend hišicami. Letina lepo kaže, grozdje zori in je veselo vsakega sončnega žarka. Ko zavijeva na levo, se zgodba ponovi v Stari Gori, za njo pa se trte privijajo v strmine Debenca. Če se spomnimo še Ažentala in okolice južneje, potem imamo vsaj štiri pobočja skoraj strnjenih vinogradov na sončni strani hribov v okolici Trebnjega. Vmes pa globoke doline gozdov. Na sever se nama odpre pogled kot na filmskem platnu: od Kuma, preko Lisce, do Skalice. Pred temi pa kot na dlani Mirna, Šentrupert... Ampak do Mirne je treba še priti. Skozi Praprotnico, Zabrdje in Zapuže to sploh ni težko, le nekajkrat je treba vprašati domačine, malo pogledati na zemljevid in uporabljati logiko. Na Mirni je čas še za pivo, ker je res, da na vsej poti ni bilo mogoče poskusiti vina, niti zastonj, niti za denar. Je bila pa zato glava na poti bolj bistra in korak bolj zanesljiv.

Ni komentarjev: