Ponedeljkova skupina tokrat deluje v torek. S kombijem krenemo ob Sevničini do stare žage pred Planino. Zdaj pa je skrajni čas, da pešačimo. Dobro napredujemo po makadamski cesti, malo še po bližnjicah, med klepetom smo mimogrede na Velikem Koprivniku (984 m). Med drevesi kukamo proti Planini in Šentvidu. Naprej pa je pot bolj adrenalinska: plezati moramo preko debelih dreves smrek in bukev, ki jih je podrlo neurje. Neverjetno, kako plitve so korenine v teh gozdovih. Nekako le prerinemo do gostoljubne koče, kjer se nikakor ne morejo zmeniti, na kakšni višini so. Na tablah zasledimo tri različne podatke, baje je najbolj pravi tisti z 896 metri. Priležejo se nam čaj, malica, potem pa še kava. Vračamo se preko Velikega Javornika, ki je s 1023 metri najvišji vrh Bohorja, v bistvu pa lepo vzdrževana jasa sredi gozdov. Pot proti Zabukovju je eno samo uživanje: prijetna senca gozdov, lepi travniki, dišeče ciklame, vabljive gobe. Vodnik Vinko spretno manevrira s kombijem in nas s prevozom počaka že pred Pokojnikom. Našega programa pa še ni konec. Na romantični jasi na Metnem vrhu nam Hermina pripravi pravo gostijo ob praznovanju svojega rojstnega dneva. Da bi še dolgo skupaj hodili, si zaželimo ob tem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar