25. 04. 11

Ljutomer in Ormož - 13. in 14. 4. 2011

Navadno se peljemo skozi ta dva kraja, če pa se že ustavimo, je to v kakšni vinski kleti. Tokrat pa naj pride na vrsto še kaj drugega.
Avtobus iz Murske Sobote za Ljutomer lepo popelje skozi že znani Veržej in mimo kopališča Banovci. 
Na Glavnem trgu najprej obvezna kavica, potem pa obhod po obširnem trgu, ki so ga moderno preuredili s prostori za lokale, manjšo tržnico, raztresenimi kamni in vodo. Če ne gledaš pod noge, se lahko kaj hitro spotakneš ob kamen kakšnega spomenika, ob kužnem znamenju pa stopiš v plitvo vodo komaj vidnega bazenčka. Muzejska zbirka je predvsem posvečena 1. slovenskemu taboru, ki je bil v Ljutomeru leta 1868, pa tudi drugim taborom - sevniškemu, recimo. Pravo presenečenje je tudi zbirka fotografij in filmov doktorja Karola Grossmanna, ki je leta 1905 posnel prvi slovenski film Odhod od maše v Ljutomeru. V muzeju njegove filme tudi zavrtijo. 
Do cerkve Svetega Janeza Krstnika in kapele Svetega Florjana iz leta 1736 ni daleč, sprehodiva pa se tudi do Anine kapele (1756) na Starem trgu. Ljutomer kot naselje omenjajo že leta 1249, 1265 postane trg, 1927 pa mesto. 
Poleg okolice, znane po dobrih vrstah vina, se lahko pohvalijo tudi z mestno štorkljo. Ob potoku Ščavnici je mogoče priti še do hipodroma, saj to mesto slovi po kasaških tekmah. V tem koncu mesta je tudi prijetno naselje novih hiš v zavetju zelenih hribčkov. 
Prijeten je tudi sprehod po mestnem parku s starimi kostanji, nad mestom pa je mogočno poslopje osnovne šole.
Vedno znova me preseneča dejstvo, da je Ormož čisto na meji s Hrvaško. Malo manj kot eno uro traja vožnja z vlakom iz Murske Sobote do Ormoža. Seveda je to potniški vlak, ki ustavlja za vsakim vogalom. Tako potniki lahko spoznavamo večje in manjše vasi, občudujemo živino na paši, prebujajočo se naravo v vinogradih na bližnjih gričih... in drevje ter grmovje z nešteto prelepimi cvetovi, ki tudi prijetno diši. 
Upam, da to ni spet kakšna eksotična tuja rastlina, ki bo zatirala naše domače. 
Železniška postaja je tik ob Dravi in mejnem prehodu, ob njej pa je tudi velika vinska klet v več nadstropjih: njen vrhnji del se dviga do grajskega parka. 
Do starega dela mesta se je treba povzpeti in na desni se kmalu pokaže grad, pod katerim je obrambni jarek poln belega in rumenega cvetja. Ormoška naravna terasa je bila zaradi pomembne lege, kjer so se križale prometne poti, poseljena že leta 2100 pred našim štetjem. V bronasti dobi je bila tu največja naselbina v vzhodnoalpskem prostoru, velik pomen ima kraj tudi v srednjem veku. Leta 1293 dobi trške pravice, leta 1331 postane mesto. 
Izgleda, da imajo tudi tu svojo mestno štorkljo, pa tudi cerkev Svetega Jakoba, ki je bila prvič omenjena že v 13. stoletju, kasneje pa večkrat prezidana. 
Ormoški grad je tudi iz druge polovice 13. stoletja in gosti knjižnico, muzej in turistični informativni center, na dvorišču pa je tudi vodnjak. Pred njim stojijo  kipi znanih krajanov, za muzejske zbirke pa urejajo še nekdanjo pristavo. 
Grajski park vabi k sprehodu, na prijetni klopci pa tudi pomalicava. 
Dovolj časa je še za sprehod mimo mejnega prehoda in ob Dravi, ki se tu zaradi zajezitve za elektrarno, ki je že na Hrvaškem, razširi v pravo jezero. 
Na vlaku imava veselo druščino dijakov in dijakinj, ki se vračajo iz šole na Ptuju, neverjetno veliko pa je tudi tistih, ki se iz Murske Sobote vozijo v srednjo šolo v Ljutomer.
Ker sva v Murski Soboti že zgodaj popoldne, čas izkoristiva še za ogled soboškega parka, ki so ga v zadnjem času opremili z ličnimi informacijskimi tablicami za drevesa.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:

Ni komentarjev: