Te dni je tako vreme, da so popoldne ali proti večeru obvezno plohe ali nevihte, zato je treba priložnosti za sprehode in pohode loviti dopoldne. S prijateljico Tilčko se tako odpraviva proti Boštanju, ko se megla šele dviguje iz dolin in ne veš, kje se ta konča in, kje začnejo oblaki.
Ob novo urejeni cesti s pločnikom navkreber proti naselju cela brežina žari v makih. Kar ne morem se ločiti od njih, saj je tudi svetloba odlična za posnetke. Boštanj je res zelo lepo urejen kraj: javne površine, okolice hiš, vrtovi ...
Nad pokopališčem zavijeva v gozd proti rastišču rumenega sleča, čeprav je njegov čas cvetenja že minil. Med bujno zelenimi grmi pa se tu in tam le skriva še kakšen cvet. Pot je ponekod namočena in spolzka, vendar varno prideva tudi do konca drugega dela gozda na asfaltirano cesto.
Po stari navadi zavijeva proti Rebri (uradno je to Apnenik), kjer je cesta zaenkrat še posuta s peskom, glede na novogradnje pa verjetno ne bo dolgo ostala taka.
Na vzpetini se širi sadovnjak, ki je pokrit s črno mrežo: nič kaj lepo na pogled, za sadje pa gotovo koristno. Vračava se po asfaltu in ob cesti občudujeva veliko cvetov šipka, kasneje na vrtovih pa predvsem žlahtne vrtnice.
Na križišču ne zavijeva proti središču Boštanja, ampak slediva stezi, ki so jo uredili za Naravoslovno pot Azaleja. Lepo po robu polja teče, desno spodaj pa se razteza lepa dolina, ki se verjetno konča v Zapužah.
Skozi Spodnji Boštanj prikorakava do novega mosta pri nekdanji žagi, potem pa je že skrajni čas za okrepčilo v gostišču Felicijan. Oblaki so do konca najinega pohoda samo v okras nebu, zato bi bilo res škoda ostati doma in ne uživati v naravi.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar