Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica se mora spet zgodaj vrniti domov, zato se odločimo, da bo naše izhodišče Šentrupert.
Pri Kulturnem domu najdemo parkirišče, potem pa našo pozornost pritegne kozolec iz petih delov, ki je dostojna kontra tistim iz Dežele kozolcev na drugi strani naselja.
Blizu mogočne gotske cerkve Svetega Ruperta iz petnajstega stoletja najdemo markacije Steklasove poti in zakorakamo v sončni dan.
Pri prečenju polja pred nami že vidimo naš prvi cilj - Veselo Goro. Na desni pustimo kapelice, ki se vijejo po hribu navzgor proti večji kapeli Žalostne Matere Božje, zavijemo levo in po gozdu navkreber do vasi
z zanimivo baročno cerkvijo Svetega Frančiška Ksaverija iz osemnajstega stoletja na temelju še starejše. Obrnemo se proti severu in po cesti hitro pridemo do križišča, kjer na desni zagledamo grad Škrljevo, na levo pa naj bi se spustili v dolino in se potem povzpeli na greben Apnenik, po katerem so nanizane zidanice kot na ogrlici. Nam se ta pot zdi nekam dolga, zato sklenemo, da ne gremo NAOKROG, ampak bolj direktno po cesti NA OKROG. Kar prav smo se odločili, ker je veliko odsekov ceste po območju vasi Ravnik v senci, občudujemo lahko lepo urejene hiše, sploh pa po tej poti nihče od nas še ni hodil.
Kljub vsemu pa proti gotski cerkvi Svete Barbare, katere ladja je iz sedemnajstega stoletja, zvonik pa je veliko mlajši, že kar krepko dihamo in si želimo osvežitve na Turistični kmetiji pri Vidi. Tu si odpočijemo, si privežemo dušo z jedačo in pijačo, poklepetamo z gospodinjo in njenim sinom, potem pa moramo naprej. Pri cerkvi obudimo pripoved o tem, kako so pri istočasni graditvi cerkve v Šentrupertu in te na Okrogu imeli le eno kladivo. Ko so ga rabili tu, so zavpili onim v dolini "okrog", da je orodje zaokrožilo. Od tod naj bi izhajalo ime Okrog za kraj. Zdaj gre naša pot med vikendi in navzdol po gozdu, k sreči spet po senci.
Ko pridemo iz gozda, se znajdemo med samimi vinogradi na Zadragi. Na hišnih številkah piše Draga pri Šentrupertu in pogled se nam razprostira po vsej dolini. Pa je kmalu treba na levo in po strmi gozdni poti do bližine ribogojnice. Kar ne da se nam iz sence, zato se Vinko odloči, da gre sam po kombi, mi pa ga počakamo na hladnem. Pred največjo vročino pa se umaknemo domov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar