Ponedeljkova skupina tudi danes nima kombija, samo osem nas je, vremenska napoved ni najboljša - torej gremo nekam blizu. Z avtomobili se zapeljemo do pokopališča v Boštanju,
občudujemo njegovo ureditev, potem pa lepo po cesti proti dolini Grahovice.
Ob poti nas najprej pozdravijo ovce in dva prašička, kasneje pa še dva konja. Ozračje je polno vlage, oblaki se podijo po nebu in eden celo spusti nekaj kapelj na nas. Mi pa kar vztrajamo in, ko prikorakamo na Okič, nas že greje sonce. Pri lepo urejenem domu prizadevnih krajanov izkoristimo mizo za malico in počitek.
Posebno nam je všeč lesena ograja, ozaljšana s podkvami. Na nadaljevanju poti se nam odpirajo pogledi proti Kumu, na drugi strani pa so tu Laze in drugi zanimivi griči in hribi. Vse je zeleno, zeleno ...
Mimo cerkve Svete Ane iz sedemnajstega stoletja,
rojstne hiše Antona Umeka Okiškega in ob obujanju spominov na nekdanje lastnike hiš ob poti se počasi približujemo gostišču Dolinšek. Tu nas obda vonj prekrasnih rumenih vrtnic, navdušijo nas fuksije, gomoljne begonije ...
Anica G. nas počasti z refoškom in kavo, gostilničarka doda pladenj peciva in posedi z nami, klepeta pa tudi ni konca ne kraja.
Vendar moramo naprej, oblaki so spet vse bolj gosti. A, kaj, ko je ob poti toliko zrelih jagod! Že vidimo cerkev Marijinega vnebovzetja na Topolovcu iz osemnajstega stoletja, pa tudi v strnjenem delu naselja Vrh pri Boštanju imamo kaj videti. Spet so tu lepe vrtnice in bahato cvetoč kivi.
Prvič vidim te cvetove in res me presenetijo s svojo lepoto. Naprej hodimo samo še navzdol po asfaltirani cesti,
dokler se nam ne odpre pogled na savsko dolino in krenemo po bližnjici preko travnika in po gozdu. Steza je zelo strma, plezati je treba tudi pod padlim drevesom, vendar vsi srečno prispemo do potoka Grahovica. Zdaj se je treba samo še povzpeti k pokopališču, kjer nas čakajo avtomobili.
Malo pred njim nas grom opomni, da bo najbolj varno vrniti se domov pod streho.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar