Osmega osmega ob osmih zvečer ..., ne, ne: ob devetih zvečer se zbiramo vandrovci in vandrovke Planinskega društva Lisca Sevnica s prijatelji iz mnogih drugih društev za pot na Ferske otoke in Islandijo. Uradno naj bi se vkrcavanje začelo ob devetih, pa je ob tej uri že skoraj vse na avtobusu. Med sabo se udeleženci v glavnem že poznamo, tu in tam je treba še kakšno pojasnjevanje, v skoraj 25 dneh pa bo res dovolj prilike, da še kakšno rečemo. Poiščemo si sedeže in ležišča - spet smo hotel na kolesih, četrt pred deseto pa se naša avantura zares začne. Temperature so zunaj padle pod trideset stopinj, avtobus je prijetno ohlajen, to je res pravi užitek po peklenski vročini v preteklih dneh. Začnemo se organizirati: za začetek je treba določiti po dva dežurna na dan. Zelo se potrudim, da ljudi pomešam in niti slučajno ne dežurajo skupaj pari ali tesni prijatelji. Ker pa jim ti potem pomagajo, imamo kaj hitro vsaj štiri dežurne na dan.
Še pred polnočjo smo na Šentilju, večina se odpravi na ležišča in ob pozibavanju na avstrijskih in nemških avtocestah preživimo prvo noč. Vmes je ob dveh še "tehnični postanek", po katerem šef Vinko preverja: "Tu sta dva, tu sta tudi dva ... " "Ne, dve!" se oglasi nekdo.
4.25 in zvočni signal. Nekdo, ki je navajen zgodaj vstajati, je pozabil izključiti budilko. Okrog petih zjutraj gneča na cesti: avtomobili, tovornjaki, modre luči. K sreči na nasprotnem pasu. Sledi 15 minut izvozov za Regensburg, potem še za Regenstauf. Toliko dežja v imenih, saj se bo še ulilo! Okrog pol šestih se dani, oblačno je. Ob šestih spet budilka od nekoga, pri sedemnajstih stopinjah zaropotajo po šipah dežne kapljice. Pa ne za dolgo. Mimo nas drsi pokrajina: ravnina z grički, požeta polja, gozdovi, vetrne elektrarne, občasna dela na cesti.
Na počivališču se zamenjata šoferja, mi pa izkoristimo odmor za obisk lepo urejenih stranišč in zajtrk. Ta ima vsaj pet različnih hodov, pijača za umivanje zob pa kroži pred, med in po obroku. Delovati so začeli že tudi možgani in padajo domislice. Cimri smo vsi, posteljni prijatelji pa samo nekateri. Smo že stari prijatelji, poudarek na prijatelji.
Prija nam že kaj glasbe, začnemo pa tudi z vandrovskimi pesmimi:
GREMO NA FERSKE – melodija: Veselo v Kamnik …
Gremo na Ferske in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine:
na Ferske in še drugam, Vinko bo povedal kam.
Islandske lepote nas vabijo zdaj: slapovi, gejziri – to pravi je raj.
Te voda ogreje in led te shladi, vse lepo in vredno odkrivamo mi. Gremo v daljine …
POJDI Z MENOJ
Pojdi z menoj na višave, pojdi z menoj na vrhe.
Pojdi z menoj na vrhe, deklič/fantič moj, da naužijem se sreče s teboj.
Tam gor rododendron rdeči cvete, enaka lička ima moje dekle.
In očke so njene kot plav encijan, v njih gledal srečo rad bi vsaki, vsaki dan. Pojdi...Planike prekrasne v planinah cveto, srce trepeče, ko zre jih oko.
Zato pa v planine, ker tam je lepo, tam mir, veselje, srečo našel bo vsakdo. Pojdi …
Pojdi z menoj v daljave, pojdi z menoj na morje.
Pojdi z menoj na gore, vandrovc moj, da naužijem se sreče s teboj.
Je avtobus soba za spanje, klepet; spalnica, dnevna in spodaj še klet.
Maš sedež, ležišče, sosede za špas, Vebrov šofer pa vedno varno vozi nas. Pojdi..
MI SMO MI, VANDROVCI – melodija: Mi smo mi, fantje vsi …
Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Me smo me, vandrovke, dobro smo ogrete, za pohode in za špas vedno smo unete. Pa zakaj …
Mi smo mi, vandrovci, v družbi vedno radi. Veseli smo ob kapljici, to je ponavadi. Pa zakaj …
Vebrov bus je super vuz, hotel je to ta pravi. Šoferji pa zaklad so naš, medalje jim pripravi. Pa ...
Milkina kuhna ta je kakor v hotelu, kar si človek poželi, ona ima v delu. Pa zakaj …
Vinko ta, se spozna na vodenje in slike, potrpi, če treba je, njegove so odlike. Pa …
Ta tako, sladko naj bo, veselje bo popolno. Vsak bo prišel na svoj cilj, srce bo sreče polno. Pa ...
To je za začetek in izziv, na poti pa bomo kovali rime naprej.
Še pred polnočjo smo na Šentilju, večina se odpravi na ležišča in ob pozibavanju na avstrijskih in nemških avtocestah preživimo prvo noč. Vmes je ob dveh še "tehnični postanek", po katerem šef Vinko preverja: "Tu sta dva, tu sta tudi dva ... " "Ne, dve!" se oglasi nekdo.
4.25 in zvočni signal. Nekdo, ki je navajen zgodaj vstajati, je pozabil izključiti budilko. Okrog petih zjutraj gneča na cesti: avtomobili, tovornjaki, modre luči. K sreči na nasprotnem pasu. Sledi 15 minut izvozov za Regensburg, potem še za Regenstauf. Toliko dežja v imenih, saj se bo še ulilo! Okrog pol šestih se dani, oblačno je. Ob šestih spet budilka od nekoga, pri sedemnajstih stopinjah zaropotajo po šipah dežne kapljice. Pa ne za dolgo. Mimo nas drsi pokrajina: ravnina z grički, požeta polja, gozdovi, vetrne elektrarne, občasna dela na cesti.
Na počivališču se zamenjata šoferja, mi pa izkoristimo odmor za obisk lepo urejenih stranišč in zajtrk. Ta ima vsaj pet različnih hodov, pijača za umivanje zob pa kroži pred, med in po obroku. Delovati so začeli že tudi možgani in padajo domislice. Cimri smo vsi, posteljni prijatelji pa samo nekateri. Smo že stari prijatelji, poudarek na prijatelji.
Prija nam že kaj glasbe, začnemo pa tudi z vandrovskimi pesmimi:
GREMO NA FERSKE – melodija: Veselo v Kamnik …
Gremo na Ferske in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine:
na Ferske in še drugam, Vinko bo povedal kam.
Islandske lepote nas vabijo zdaj: slapovi, gejziri – to pravi je raj.
Te voda ogreje in led te shladi, vse lepo in vredno odkrivamo mi. Gremo v daljine …
POJDI Z MENOJ
Pojdi z menoj na višave, pojdi z menoj na vrhe.
Pojdi z menoj na vrhe, deklič/fantič moj, da naužijem se sreče s teboj.
Tam gor rododendron rdeči cvete, enaka lička ima moje dekle.
In očke so njene kot plav encijan, v njih gledal srečo rad bi vsaki, vsaki dan. Pojdi...Planike prekrasne v planinah cveto, srce trepeče, ko zre jih oko.
Zato pa v planine, ker tam je lepo, tam mir, veselje, srečo našel bo vsakdo. Pojdi …
Pojdi z menoj v daljave, pojdi z menoj na morje.
Pojdi z menoj na gore, vandrovc moj, da naužijem se sreče s teboj.
Je avtobus soba za spanje, klepet; spalnica, dnevna in spodaj še klet.
Maš sedež, ležišče, sosede za špas, Vebrov šofer pa vedno varno vozi nas. Pojdi..
MI SMO MI, VANDROVCI – melodija: Mi smo mi, fantje vsi …
Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Me smo me, vandrovke, dobro smo ogrete, za pohode in za špas vedno smo unete. Pa zakaj …
Mi smo mi, vandrovci, v družbi vedno radi. Veseli smo ob kapljici, to je ponavadi. Pa zakaj …
Vebrov bus je super vuz, hotel je to ta pravi. Šoferji pa zaklad so naš, medalje jim pripravi. Pa ...
Milkina kuhna ta je kakor v hotelu, kar si človek poželi, ona ima v delu. Pa zakaj …
Vinko ta, se spozna na vodenje in slike, potrpi, če treba je, njegove so odlike. Pa …
Ta tako, sladko naj bo, veselje bo popolno. Vsak bo prišel na svoj cilj, srce bo sreče polno. Pa ...
To je za začetek in izziv, na poti pa bomo kovali rime naprej.
Na letališču Lübeck pustimo drugega šoferja in si poiščemo prostor za počitek in prenočevanje. Avtobus je glede počivanja še bolj natančen kot šofer: včasih želi pol ure, pa 45 minut, pa tudi devet ur v enem kosu. Tako morajo organizatorji kar dobro obvladati logistiko. Ob mizah pod jablanami s pogledom na hruške spet odpremo zaloge od doma in na vrsti je nova požrtija.
Do Lübecka šoferja dva varno nas peljata,
po sprehodu umirjenem zaspati nam tud rata.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar