Vremenska napoved res ni obetavna, ampak Ponedeljkova skupina se ne da. Po poti ves čas dežuje, na Lomu nas poleg dežja osvežijo še napitki in prigrizki, potem pa hitro napredujemo mimo Postojne in po Vipavski dolini proti italijanski meji. Še pravočasno zavijemo z avtoceste na izvozu za Novo Gorico, potem pa krenemo desno skozi Volčjo Drago, nekaj manjših vasi in skozi Miren z značilno romarsko cerkvijo na Mirenskem gradu. Tu se cesta začne vzpenjati in mi po njej vse do parkirišča blizu spomenika braniteljem slovenske zemlje na Cerju.
Lahko bi začeli pot kje bolj daleč, pa ne upamo zaradi vremenskih razmer, čeprav tu ne dežuje, le malo piha. Gotovo si bomo kdaj vzeli čas in bolj posvetili zgodovini iz prve svetovne vojne ali pa prehodili več Poti miru. Ta pot sicer vodi od Alp do Jadrana.
Odpira pa se nam razgled na Miren, Novo Gorico, Gorico, na jugu se blešči morje pri Tržiču (Monfalcone), malo bolj na zahodu pa pristajalna steza letališča Ronke (Ronchi).
Za malico je še prezgodaj, zato krenemo po markirani planinski poti na vzhod. Na začetku smo kar malo razočarani nad rujem: nekaj je še zelenega, zeleni listi pa že začenjajo rjaveti in ne rdečeti. Potem pa med slikovitimi bori, fotogeničnimi brini in naravno umetniško oblikovanimi skalami le najdemo tudi lepe grme žarečih barv.
Hoja je prijetna, svetlobe za fotografiranje je dovolj, nadihali pa se bomo tudi svežega zraka.
Da ne bi bilo naše pohajkovanje predolgo, malicamo pri spomeniku v čast nadvojvodi Jožefu in kažipotu iz prve svetovne vojne ter Borojevićevem kamnitem stolu, ki je dobil ime po poveljniku 5. avstro-ogrske armade Svetozarju Borojeviću von Bojna, potem pa se vrnemo h kombiju, ki ga ljubeznivi Vinko premakne.
Blizu meje se vozimo do Opatjega sela, kjer pa zavijemo na vzhod in se skozi Kostanjevico na Krasu pripeljemo v Komen. Tam od lani poznamo Vina Kukanja na številki 17 in tudi letos na treh velikih lesenih krožnikih ne ostane nič od vratovine in pancete, pa tudi kozarce pridno praznimo. Še naprej potujemo po teranovi deželi skozi Dutovlje ter Tomaj in ves čas nas spremljajo jesenske barve vinogradov, ki so rdeči kot kri. Iz Sežane ni daleč do naselja Lokev, kjer nas najbolj zanima trgovina pri pršutarni. Tudi tu ne ostanemo samo opazovalci. Potem pa spet dež, ki nas spremlja skozi Divačo in po avtocesti vse do Grosupljega. Jesenski dnevi so kratki in vračamo se že v mraku, vendar z občutkom, da smo dobro izkoristili dan.
Video
Ni komentarjev:
Objavite komentar