Španija 2014 - 16. in 17. 5. 2014

16. 5. 2014

Pri Vebrovih v Orešju spet vrvi od potovalne mrzlice: 

avtobus je preurejen v hotel na kolesih, shramba s hrano je do vrha polna, prtljago je treba skrbno razporediti. Kovčki, torbe, nahrbtniki, pohodne palice, zložljive mize in stoli ... Končno je vse pod streho, našli smo si ležišče in sedež, poklepetali s starimi znanci, malo spoznali nova vandrovca in ob 23.42 odhod.

Skupina zdaj naša gre na pot: živela Španija!

Naj sreča, veselje bo povsod: živela Španija!

Varno in vedno brez nezgod: Eviva Espanja!

Vandrovci spet smo vsepovsod, vandrovci povsod.

17. 5. 2014

Dvajset minut čez dve zjutraj se v Vrtojbi poslavljamo od Slovenije. Kot dobri gospodarji želimo pustiti ves svoj gnoj doma, ampak žensko stranišče je zaprto: vrata so zablokirana z omelom, zraven pa je postavljeno še vedro. Kaj hočemo - če je sila, je treba tudi na stranišče vdreti. Hitro spet nazaj na topla ležišča! Ob pol sedmih pa smo že 170 kilometrov pred našim ciljem La Spezio. Pri odcepu za Parmo nas Ljuba spomni na Toscaninija in Verdija ter na parmezan. Zdaj imamo že odprte oči in spremljamo pokrajino, ki drsi mimo nas: najprej ravnina, potem hribčki, hribi, predori, v ozadju visoki hribi z zaplatami snega. 40 kilometrov pred La Spezio se pojavijo nazobčani hribi, okrog nas pa borni gozdovi, utrjene vasice na hribih.

K sreči sta me prijateljici Barbara in Ljubica, ki sta že bili tu, dobro opremili z informacijami in po njunem nasvetu se odločimo za plovbo z ladjico ob obali mimo vasi Le Cinque Terre ("pet dežel") in povratek z vlakom. Malo pred deveto smo v pristanišču, ravno prav, da ulovimo ladjico za okoli tristo potnikov,  ki odpluje četrt čez devet. Na kavo bo treba še počakati! Za prevoz do vasi Monterosso plačamo 16 evrov po osebi in takoj začnemo uživati ob pogledu na zaliv, ki ima obliko amfiteatra in ga imenujejo tudi Zaliv pesnikov. La Spezia je s svojimi 95 tisoč prebivalci eno glavnih italijanskih vojaških in trgovskih pristanišč. Pomembna vojaška baza je postala v 19. stoletju, leta 1861 so zgradili skladišče orožja, 1870 pa sem preselili pomorski muzej iz Genove. V mestu je mogoče obiskati še več drugih muzejev in zgodovinskih znamenitosti. 

Mi kar z ladjice opazujemo vojaške ladje in marino, kmalu pa naše zanimanje vzbudi slikovito naselje Porto Venere, ki ga varujejo trije otoki, znani po podzemnih jamah. 

Ostanki srednjeveške trdnjave iz 12. stoletja, obzidje, cerkve in slikovite hiše, podobne stolpom, res enkraten pogled. Izkrcamo nekaj potnikov in dobimo nekaj novih. Takoj, ko pridemo na bolj odprto morje, nas začne kar precej gugati, vendar se valovi hitro umirijo in lahko uživamo ob pogledu na ta del Ligurijske obale med La Spezio in Genovo, ki je znan predvsem po petih vaseh, ki visijo na klifih ali se skrivajo v zalivčkih in oblikujejo svojsko in nepokvarjeno sliko pokrajine v okviru narodnega parka in so pod Unescovo zaščito. 

Ljudje so se zatekali sem, da so se lažje ubranili pred pirati. Do konca 19. stoletja so bile vasi izolirane in dosegljive le po morju in peš, leta 1860 za gradili prvi predor na železnici, ki povezuje Genovo in La Spezio, dela pa so bila končana leta 1874 in danes trasa poteka skozi 32 predorov. 

Vlaki so pogosti - običajno dvakrat na uro, čas vožnje med vasmi je nekaj minut, vozovnice niso drage. Če načrtujemo pohode, kombinirane z vlakovnim prevozom, je pametno kupiti The Cinque Terre Card, ki omogoča dostop do pohodniških poti, prevoze z nekaterimi avtobusi in neomejeno število voženj z vlakom. Prodajajo pa tudi karte brez prevozov z vlakom. 

Z ladjico se ustavimo v dveh vaseh in po dveh urah končno v zadnji Monterosso al Mare, ki ima ime verjetno po rdeči barvi zemlje ali po barvi las nekdanjega grajskega gospoda. 

Naselje je z okrog 1500 prebivalci največje, najbolj turistično in najbolj na odprtem od vseh vasi in se lahko pohvali z dvema plažama. Končno si privoščimo kavo, sprehodimo se po starem jedru z dvema cerkvama

(glavna je cerkev Janeza Krstnika iz konca 13. stoletja) in pogledujemo h kapucinskem samostanu nad nami. Danes je na ulicah še posebno živahno, ker slavijo praznik limon: vse je okrašeno v tem stilu, merijo se v dekoraciji lokalov, tekmujejo, kdo ima najtežjo limono, tu je še sejem obrtnikov, zvečer pa koncerti, na katerih je zaželjena rumena obleka. 

Tudi sicer je kraj znan po limonah. Na železniški postaji najdemo ugodno rešitev za prevoz: kupimo karto za štiri evre, ki nam šest ur omogoča vožnjo na različnih vlakih te proge. Tako izstopimo lahko v vsaki vasi in se kasneje peljemo naprej. Važno je, da karto pred odhodom vlaka na posebnem avtomatu potrdimo. Vlaki so različni, vmes je tudi enonadstropni, le redki nimajo postanka v vseh petih vaseh, vozijo pa skoraj po samih predorih, kar 32 jih je. 

Tako po nekaj minutah izstopimo v Vernazzi. Ima okrog tisoč prebivalcev, nič avtomobilov in je obkrožena s terasami vinske trte. Začetki kraja segajo že v leto 1000, značilni so srednjeveški ostanki: utrdba iz 11. stoletja in grad s stolpom iz 15. stoletja, ki so ga domiselno uporabili za lokal. 

Sprehodimo se po pristanišču in občudujemo dobro ohranjeno cerkev Svete Margerite iz 14. stoletja, ki ima temelje pod morjem. Velik pano blizu železniške postaje prikazuje katastrofo oktobra 2011, ko je vas po nalivih zalila voda in nanesla do štiri metre blata in drugega materiala. Veliko škode je bilo tudi v drugih vaseh, vendar so prebivalci stvari že dobro uredili. 

Corniglia  je ena najstarejših in najmanjših vasic v Cinque Terre, kjer živi le okoli 245 prebivalcev  in edina od petih priobalnih, ki nima dostopa do morja. Postavljena je namreč na vrhu 100 m visoke pečine.  Bolj kot ostale vasi je povezana s celino, kar lahko opazimo tudi po arhitekturi vasi – hiše so nižje in bolj podobne hišam v notranjosti. 

Z železniške postaje do nje vozi avtobus, ki ga plačate že s karto za vlak,  nam pa je bil večji izziv vzpon po 377 stopnicah (nekateri so jih našteli 382, drugi trdijo, da jih je 365), s katerih se ponuja lep razgled proti naslednji vasi - Manaroli in na morje. Pot popestrijo še likovni umetniki in glasbeniki, v užitek pa je tudi raznovrstno cvetje. Ogledamo si cerkev Svetega Petra iz 16. stoletja, si ogledujemo okoliške vinograde, razmišljamo o nadaljevanju poti peš do naslednje vasi, pa se vendar odločimo za vlak. 

V Manaroli s 453 prebivalci si privoščimo daljši postanek 

Foto: Vinko Šeško.

in sprehod na sosednji hrib, s katerega najlepše vidimo to slikovito vasico, ki se dviga čez celo severozahodno pobočje sedemdesetmetrske pečine in je obkrožena s terasastimi vinogradi. 

Manarola ima že dolgo tradicijo vinarstva. Njihovo značilno vino je sciacchetrà, belo desertno vino pozne trgatve. Ob poti je veliko grmov bugenvilij, pelargonij in drugega cvetja. 

Po skalah v zalivu plezajo trije fantje,  ki se za kratek čas celo okopajo v morju. Kraj je znan tudi po največjih osvetljenih jaslicah na svetu (dvanajst tisoč lučk), ki jih za božični čas pripravi domačin, čez leto pa pusti le nekaj figur od dvestotih. 

Zdaj pa na vlak in zadnja od petih vasi: Riomaggiore z okoli 1700 prebivalci. 

Sprehodimo se do začetka La Via dell’Amore – Poti ljubezni, romantične sprehajalne poti, vklesane v skale nad morjem, ki pa je že nekaj časa zaprta zaradi poškodb. 

Povzpnemo se po strmi ulici, potem pa spustimo v pristanišče, kjer je veliko čolnov na suhem. V slaščičarni odkrijemo slasten sladoled, meni je najboljši marelični, potem pa se še zadnjič odpravimo na vlak, prvi, ki ima precej zamude. 

Varno se pripeljemo v La Spezio, kjer dolgo časa čakamo na avtobus pred veliko železniško postajo. Ko smo končno na svojih sedežih in pogradih, šele ugotovimo, kako utrujeni smo. 

Na prvem postajališču večerjamo potico, pecivo, pivo, vino ... 

Foto: Vinko Šeško.

Skozi nešteto predorov, preko viaduktov in med hribi nas cesta vodi proti Genovi, do katere se pripeljemo okrog devetih zvečer. Potem pa počivat in sanjat ...

Več posnetkov

Video: