Da smo se med spanjem vozili, to vem. Kdaj smo se ustavili - pojma nimam. Zbudim se malo pred peto, še v temi, saj smo toliko na zahodu, da so jutra veliko kasnejša kot pri nas, zvečer pa dneva ni in ni konec. Stojimo na parkirišču pod starim mestom Albarracin, okrog nas so zgradbe in prava umetnost bo najti prostor za olajšanje. Kasneje se pojavi kot dobra rešitev prostor med škarpo in rečico.
Ko sonce pozlati strehe in zvonike in se mesto ogleduje v šipah našega avtobusa, se mi podpremo z zajtrkom: še vedno nismo pojedli vseh potic. Na pečini nad okljukom reke Guadalaviar se stiskajo slikovite hiše, obdaja jih v bistvu preveliko obzidje s stolpi, prebivalcev je to okrog tisoč sto. To mesto, ki ga obdajajo skalne gore, je prejelo mednarodno nagrado za zgodovinsko varstvo, znano pa je že iz časa Mavrov. Od 12. do 14. stoletja je bilo celo neodvisno gospostvo, danes pa je glavno mesto področja v avtonomni pokrajini Aragoniji. Povzpnemo se po stopnicah do nadškofove palače in katedrale iz 16. stoletja, sprehodimo do trdnjave iz desetega stoletja,
potem pa lezemo na najvišjo točko obzidja, ki so ga začeli graditi v enajstem stoletju, kasneje pa še širili in dopolnjevali.
Oba posnetka: Vinko Šeško.
Kar ne moremo se ločiti od krasnih razgledov na mesto in okolico. Vračamo se na glavni trg z mestno hišo, kjer se sončimo ob kavici (z mlekom evro in pol) in lepih pogledih na lesene balkone, železne mreže na oknih in čipkaste zavese. Ivo odkrije zanimivo in dobro založeno delikateso, v kateri potem vsi pasemo radovednost, sploh ob v kozarce vloženih zarebrnicah in klobasah. Da niti ne omenjam njihovega pršuta - jamon mu pravijo, izgovorijo pa "hamon". Tudi sicer Španci (in Španke) črko j izgovarjajo kot h. Spustimo se spet v dolino, uživamo v lepo urejenem parku z rumenimi perunikami in otroškim igriščem, kjer se po stari navadi ne morem upreti udobnim gugalnicam.
Vožnjo nadaljujemo po zeleni dolini s topoli, vmes je tudi kakšna njiva, više v hribu pa nekaj dreves, grmovje in pusta trava. Dvigujemo se, na obeh straneh so razprostirajo borovi gozdovi, tudi na bližnjih hribih jih je videti. Sledi planota z zelenjem - njivami, nikjer pa ni videti nobene živali. Smo na področju Montes Universales, 32 kilometrov dolgega gorskega hrbta, katerega najvišji vrh doseže 1953 metrov nadmorske višine in je vir pomembnih rek.
Ob poti nas preseneti skupina spomenikov iz kovine: to so obeležje izvira reke Tajo, ki tu začenja svojo več kot tisoč kilometrov dolgo pot do Atlantika. Žal so razlage samo v španščini in ne izvemo, kaj predstavljajo velike figure. Ploha nas prežene v avtobus, temperatura pa se spusti na 15, 11 in končno devet stopinj. Na prelazu Puerto del El Cubillo dosežemo višino 1617 metrov, pred nami se začnejo odpirati globoke doline, spuščamo se po desetprocentnih klancih. Med vožnjo po dolgo nenaseljenem področju nas Ljuba z branjem iz Cervantesovega Don Kihota pripravlja na naslednjo avtonomno pokrajino: Kastiljo - La Mančo. Prečimo rečico Jucar, se vozimo po dolinah, obdanih s hribi, ki jih še vedno pokrivajo borovi gozdovi.
Našo pozornost pritegne čudovita barva reke Cuervo, pretegnemo noge, fotografiramo vodo in kamnito steno z zelenim robom dreves.
Spet se vzpenjamo med borovimi gozdovi in že smo na vhodu Ciudad Encantada ("Začaranega mesta"). Tu je erozija pred 90 milijoni let v apnenčaste sklade vrezale neverjetne oblike: gobe, ladje, mostove, obraz, kamnito morje, medvede, želvo ... Plačamo tri evre vstopnine in se sprehodimo po lepe urejenih poteh ter svoji domišljiji pustimo prosto pot. Kamnite figure lepšajo cvetoči grmi gloga in različno cvetje.
V skalnih razpokah se košatijo čeveljčki od device (Sarcocapnos Enneaphylla), endemična roža, ki raste samo na Iberskem polotoku in v severni Afriki. Nedaleč stran odkrijemo pravega lepotca med kuščarji, ki se še ni dobro ogrel in nepremično prestaja naše napade s fotoaparati.
Foto: Vinko Šeško.
Po sprehodu nam tekne obilna malica, ki jo tudi primerno zalijemo.
Zdaj pa naprej proti Cuenci,
pred katero nas očara globoka dolina reke Jucar, ob fotografiranju pa nas veter skoraj odnese v njo. Ta reka in pa še manjša Huecar obkrožata mesto visoko nad njima na strmem skalnem vrhu, ki ima okrog 57 tisoč prebivalcev. Zapustimo avtobus in vstopimo peš v stari del mesta, ki je zrasel iz začetkov v mavrskih časih.
Nekaj posebnega je katedrala, ki so jo gradili od 12. do 18. stoletja (prva v Španiji v gotskem stilu), leta 1902 pa so morali renovirati fasado, ker se je zrušil zvonik. Nadomestila naj bi ga dva zvonika ob strani, vendar sta ostala na vrhu nedokončana. V mestu je še več cerkev, samostanov in palač; ni čudno, da je mesto na seznamu svetovne dediščine. Po ozkih ulicah se mimo ene izmed Casas Colgadas ("Viseče hiše") spustimo na most Svetega Pavla, s katerega je tudi najlepši pogled na te zgradbe z lesenimi balkoni iz 14. stoletja, ki stojijo na skali kot njeno nadaljevanje.
To so bile včasih poletne rezidence vladarske družine, danes sta tu muzej in restavracija. Prvotni most, ki je povezoval mesto s samostanom Svetega Pavla, so zgradili v 16. stoletju, sedanjega iz lesa in železa pa leta 1902 na temeljih starega 40 metrov nad strugo reke. Krasi ga veliko obešenih ključavnic, ki so jih tu pustili zaljubljenci. Samostan so spremenili v razkošen hotel, nad njim se na vzpetini dviga spomenik Svetemu Srcu Jezusovemu, za katerega so material znosili tja osli sredi dvajsetega stoletja, pod samostanom pa mi kar nekaj časa čakamo, da nas Emanuel z avtobusom najde.
Nadaljujemo našo pot mimo manjših naselij, med zelenimi travniki se kaže rdečkasta zemlja zoranih polj, za katera se sprašujemo, kaj neki bodo na njih sadili. Vinogradi, velika polja česna, nasadi mandljev in oljk - vse izgleda kot bogat patchwork iz različnih koščkov. In povsod namakajo, temperatura pa je prijetnih 22 stopinj.
Grad Belmonte restavrirajo, ob ponedeljkih je zaprt, zato si ga ogledamo le od zunaj. Zgrajen je bil v 15. stoletju v poznogotskem slogu kot zgradba z dovršenim šesterokotnim tlorisom in trikotnim dvoriščem ter je eden najbolj ohranjenih gradov v tej pokrajini. Za časa Napoleona je bil ječa, konec 19. stoletja je pripadal dominikanskemu redu, v 20. stoletju pa podmladku fašistične stranke. Od leta 2010 je muzej, ki je znan tudi po srednjeveških igrah. V začetku maja letos so tu potekali mednarodni boji v srednjeveškem stilu, večkrat pa grad služi kot kulisa za zgodovinske filme.
Zdi se nam, da nam bo za mline na veter zmanjkalo časa. Vendar ni tako: imamo sicer nekaj težav z vožnjo po mestu, da se jim dovolj približamo, potem pa se na grebenu nad naseljem pojavi deset "velikanov", ki jih je še ostalo od prvotnih več kot tridesetih.
Trije so iz 16. stoletja in njihov pogon je popolnoma ohranjen. Kažejo se nam v topli svetlobi zahajajočega sonca in kar predstavljamo si, kako jih Don Kihot vidi kot velikane in se bori z njimi.
Vrnemo se na avtocesto, kjer na počivališču La Pausa najdemo dovolj umivalnikov, večerje pa nobene. Za take večerje se potem Vojko na koncu potovanja posebej zahvali, ker smo po njih laže spali. Ampak, kakšen bogat dan je za nami!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar