Deset minut pred četrto popoldne me nečakinja dostavi na parkirišče pred gradom Rajhenburg. Na njem je veliko avtomobilov različnih registracij. Proti vhodu počasi napreduje trojica ob palčkah. "A, to so tvoji?" zanima mojo taksistko. "Menda ja ne," pomislim in res niso. Skupina upokojencev se zbira na dvorišču, kjer sicer kar vrvi od planincev, ki so danes hodili po brestaniški poti in zdaj počivajo ob malici. Vmes je kar precej vandrovcev iz sevniškega društva in zanima jih, zakaj nisem hodila z njimi. Človek pač ne more biti na več mestih hkrati, današnja sobota je pa še posebno bogata s prireditvami. Vrnem se na parkirišče, poslikam grad z okolico, potem pa se pripelje Saša in kmalu tudi drugi. Deset se nas zbere in takoj planemo v klepet o trenutnem stanju, ne manjka pa tudi obujanja spominov. Sprehodu po zeliščnem vrtu sledi ogled gradu z vodičko. Na grajskem dvorišču je spet gneča. Pomagajo jo delati tudi člani Društva finančnih in računovodskih delavcev Posavja, kjer je spet precej Sevničanov. Ogledamo si romansko in gotsko kapelo, renesančno dvorano, materiale o oblačilih grajske gospode, zanimive freske, zaporniško samico in pretresljivo inštalacijo v spomin na čase druge svetovne vojne, grajsko pohištvo 18. in 19. stoletja, ki pa ni iz tega gradu. Poseben vtis name napravi razstava o trapistih, ki so gradu in okolici vtisnili pomemben pečat. Po občudovanju ostrešja v stolpu in vinoteke, kjer je mogoče videti, kako je grad zidan na živo skalo, si ogledamo še filmski upodobitvi o zgodovini gradu in izseljeništvu.
Spodobi se, da se spomnimo sošolke Sonje, ki počiva na brestaniškem pokopališču, potem pa se zatečemo v hlad Dularjevega gostišča Ribnik na Raztezu pri Brestanici. Tu nas pričakata še dve sošolki, kasneje se pridruži še en sošolec in skupaj nas je ravno 13. Še dobro, da nismo vraževerni, in ob dobri jedači ter pijači, kasneje pa še na sprehodu ob ribnikih preživimo prijeten večer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar