Ob pol dveh smo sto kilometrov pred francoskim mestom Marseille in izkoristimo lepo urejeno počivališče. Malo pred peto uro pa smo že v bližini španske meje in imamo samo še 245 kilometrov do našega današnjega cilja Montserrata. V Franciji imamo dobre izkušnje s postojankami ob avtocesti, tudi tu je tako: umivalnike in toplo vodo izkoristimo za jutranjo toaleto, 15 minut čez pet je in temperatura 15 stopinj. Zanimivo! Pet minut čez šesto smo že v Španiji, bolje rečeno v Kataloniji, temperatura se je spustila na 12 stopinj. Do sedaj nas na mejah nihče še povohal ni. Zunaj skoraj ravna pokrajina z nizkim drevjem, kasneje malo več hribčkov in nekaj njiv z žitom. Ob sedmih je 80 kilometrov pred Barcelono le sedem stopinj, od sinoči pa smo prevozili 900 kilometrov. Krasno je imeti dva sposobna šoferja!
Ko se na obzorju pokaže vrsta nazobčanih gora - deset kilometrov v dolžino in pet kilometrov v širino ("montserrat" pomeni žaga) z najvišjim vrhom Sant Jeroni (1.236 metrov), je čas za zajtrk, potem pa premik nad kraj Monistrol, na eno izmed izhodišč do benediktinskega samostana. Do njega se je mogoče pripeljati po ozki cesti, z gondolsko žičnico, zobato železnico, človek pa lahko tja roma tudi peš. Možnost za žičnico je tri kilometre od našega parkirišča in odločimo se za železnico. Poteka po zgodovinskih tirih iz leta 1880. V bistvu so prvo železnico odprli leta 1892 in jo leta 1957 po resni nesreči zaprli. Novo železnico so začeli delati leta 2001 in jo odprli za promet leta 2003. Vlak vozi vsakih deset minut, vožnja traja okoli 25 minut, plačamo pa pet evrov na osebo v eno smer, ker smo skupina, posamezniki plačajo sedem evrov. Pred odhodom se poslovimo od šoferja Jožeta, ki nas je pomagal varno pripeljati do sem, zdaj pa se vrača v Slovenijo.
Foto: Vinko Šeško.
Že z vlaka občudujemo razglede, na ploščadi pred samostanom pa se zavemo veličine tega objekta tik pod slikovitimi skalnimi vrhovi.
Foto: Vinko Šeško.
To je najpomembnejše katalonsko versko središče, ki je igralo in igra pomembno duhovno in kulturno vlogo v Kataloniji. Črna Marija v cerkvi je katalonska priljubljena svetnica, njen leseni kip je verjetno iz poznega 12. stoletja, po legendi pa ga naj bi ga sem v gore umaknili že leta 718 pred Saraceni. Benediktinski menihi ga niso mogli premakniti, ko so leta 888 začeli graditi samostan, zato so ga zgradili okrog kipa. Veliko zgradb samostana je sicer iz 15. stoletja. V bogatem muzeju najdemo med drugim dela El Greca, Dalija, Picasso-ja, samostan tiska knjige že od leta 1499 in ima enega najstarejših tiskalnih strojev na svetu, ki še vedno dela. Med državljansko vojno je samostan doživel hude čase, saj je bilo ubitih 22 menihov. Za časa Franca je bilo to zatočišče znanstvenikov, umetnikov, politikov, ki so bili preganjani. Pogosto samostan smatrajo za simbol katalonskega nacionalizma: leta 1947 je preko sto tisoč ljudi prisostvovalo maši, na kateri so molili v katalonščini navkljub uradni jezikovni politiki. Leta 1970 je 300 umetnikov in akademikov s protestom v samostanu preprečilo usmrtitev 16 baskovskih aktivistov ETA. Okrog 70 menihov še danes živi pod motom "moli in delaj". Vsak Katalonec sem roma vsaj enkrat v življenju, veliko jih pride vsako leto. Mnogo jih pride Marijo kaj prosit. Pravijo, da so starši znane sopranistke Montserrat Caballe prišli s priprošnjo, da je ne bi med nosečnostjo izgubili, in so ji po rojstvu dali ime Montserrat.
Vir: Internetna stran.
Pokukamo v cerkev, za Črno Marijo je zelo dolga vrsta,
zato se raje sprehodimo naokrog
in si ogledamo del programa letnega srečanja folklornih skupin Katalonije. Res imamo srečo, da lahko vidimo zanimive narodne noše in plese ter prisluhnemo značilni glasbi orkestra. Pri maši ob dvanajstih poje znani deški zbor, zaradi gneče pa ostanem v cerkvi le nekaj minut. Vinko s pomočniki medtem raziskuje tudi možnosti za pohode. Od tu namreč vodijo številne pohodniške poti po prvem španskem narodnem parku, više pa se je mogoče popeljati tudi z vzpenjačo. Razdelimo se v tri skupine,
Foto: Vinko Šeško.
šest se nas napoti po precej strmih stopnicah bliže vrhovom občudovat krasne razglede na samostan in dolino pod njim.
Pred povratkom si privoščimo posebno vrsto malice: ajdov kruh z orehi namakamo v pravi katalonski med, ki ga je Pavla kupila na eni izmed mnogih stojnic pri samostanu. Slastno!
V dolino se vračamo peš. Pot je nekaj časa cesta, potem lepa sprehajalna pot, ki na mestih postane bolj strma in zahtevna.
Uro in pol nas spremljajo rožmarin, trave s tremi različnimi plavimi cvetovi, zajčki, čudna rastlina z zlatim storžem ... Cvetje občudujemo tudi na oknih in terasah hiš v naselju, najbolj pa se razveselimo našega premičnega doma - avtobusa, ki nas zvesto čaka na parkirišču. Na straniščih se umijemo, kljub mrzli vodi si privoščim pranje glave in sušenje pod sušilnikom za roke. Se je treba pač znajti! Zelo nam tekne zelenjavna juha s cmočki, ki jo je mogoče hladiti z vinom ali pivom. Po želji! Potem pa počitek med nočno vožnjo naprej po Španiji - Kataloniji.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar