30. 06. 14

Španija 2014 - 19. 5. 2014

Da smo se med spanjem vozili, to vem. Kdaj smo se ustavili - pojma nimam. Zbudim se malo pred peto, še v temi, saj smo toliko na zahodu, da so jutra veliko kasnejša kot pri nas, zvečer pa dneva ni in ni konec. Stojimo na parkirišču pod starim mestom Albarracin, okrog nas so zgradbe in prava umetnost bo najti prostor za olajšanje. Kasneje se pojavi kot dobra rešitev prostor med škarpo in rečico. 


Ko sonce pozlati strehe in zvonike in se mesto ogleduje v šipah našega avtobusa, se mi podpremo z zajtrkom: še vedno nismo pojedli vseh potic. Na pečini nad okljukom reke Guadalaviar se stiskajo slikovite hiše, obdaja jih v bistvu preveliko obzidje s stolpi, prebivalcev je to okrog tisoč sto. To mesto, ki ga obdajajo skalne gore, je prejelo mednarodno nagrado za zgodovinsko varstvo, znano pa je že iz časa Mavrov. Od 12. do 14. stoletja je bilo celo neodvisno gospostvo, danes pa je glavno mesto področja v avtonomni pokrajini Aragoniji. Povzpnemo se po stopnicah do nadškofove palače in katedrale iz 16. stoletja, sprehodimo do trdnjave iz desetega stoletja, 


potem pa lezemo na najvišjo točko obzidja, ki so ga začeli graditi v enajstem stoletju, kasneje pa še širili in dopolnjevali. 



Oba posnetka: Vinko Šeško.
Kar ne moremo se ločiti od krasnih razgledov na mesto in okolico. Vračamo se na glavni trg z mestno hišo, kjer se sončimo ob kavici (z mlekom evro in pol) in lepih pogledih na lesene balkone, železne mreže na oknih in čipkaste zavese. Ivo odkrije zanimivo in dobro založeno delikateso, v kateri potem vsi pasemo radovednost, sploh ob v kozarce vloženih zarebrnicah in klobasah. Da niti ne omenjam njihovega pršuta - jamon mu pravijo, izgovorijo pa "hamon". Tudi sicer Španci (in Španke) črko j izgovarjajo kot h. Spustimo se spet v dolino, uživamo v lepo urejenem parku z rumenimi perunikami in otroškim igriščem, kjer se po stari navadi ne morem upreti udobnim gugalnicam.
Vožnjo nadaljujemo po zeleni dolini s topoli, vmes je tudi kakšna njiva, više v hribu pa nekaj dreves, grmovje in pusta trava. Dvigujemo se, na obeh straneh so razprostirajo borovi gozdovi, tudi na bližnjih hribih jih je videti. Sledi planota z zelenjem - njivami, nikjer pa ni videti nobene živali. Smo na področju Montes Universales, 32 kilometrov dolgega gorskega hrbta, katerega najvišji vrh doseže 1953 metrov nadmorske višine in je vir pomembnih rek. 


Ob poti nas preseneti skupina spomenikov iz kovine: to so obeležje izvira reke Tajo, ki tu začenja svojo več kot tisoč kilometrov dolgo pot do Atlantika. Žal so razlage samo v španščini in ne izvemo, kaj predstavljajo velike figure. Ploha nas prežene v avtobus, temperatura pa se spusti na 15, 11 in končno devet stopinj. Na prelazu Puerto del El Cubillo dosežemo višino 1617 metrov, pred nami se začnejo odpirati globoke doline, spuščamo se po desetprocentnih klancih. Med vožnjo po dolgo nenaseljenem področju nas Ljuba z branjem iz Cervantesovega Don Kihota pripravlja na naslednjo avtonomno pokrajino: Kastiljo - La Mančo. Prečimo rečico Jucar, se vozimo po dolinah, obdanih s hribi, ki jih še vedno pokrivajo borovi gozdovi. 


Našo pozornost pritegne čudovita barva reke Cuervo, pretegnemo noge, fotografiramo vodo in kamnito steno z zelenim robom dreves. 


Spet se vzpenjamo med borovimi gozdovi in že smo na vhodu Ciudad Encantada ("Začaranega mesta"). Tu je erozija pred 90 milijoni let v apnenčaste sklade vrezale neverjetne oblike: gobe, ladje, mostove, obraz, kamnito morje, medvede, želvo ... Plačamo tri evre vstopnine in se sprehodimo po lepe urejenih poteh ter svoji domišljiji pustimo prosto pot. Kamnite figure lepšajo cvetoči grmi gloga in različno cvetje. 


V skalnih razpokah se košatijo čeveljčki od device (Sarcocapnos Enneaphylla), endemična roža, ki raste samo na Iberskem polotoku in v severni Afriki. Nedaleč stran odkrijemo pravega lepotca med kuščarji, ki se še ni dobro ogrel in nepremično prestaja naše napade s fotoaparati. 

Foto: Vinko Šeško.
Po sprehodu nam tekne obilna malica, ki jo tudi primerno zalijemo.
Zdaj pa naprej proti Cuenci


pred katero nas očara globoka dolina reke Jucar, ob fotografiranju pa nas veter skoraj odnese v njo. Ta reka in pa še manjša Huecar obkrožata mesto visoko nad njima na strmem skalnem vrhu, ki ima okrog 57 tisoč prebivalcev. Zapustimo avtobus in vstopimo peš v stari del mesta, ki je zrasel iz začetkov v mavrskih časih. 


Nekaj posebnega je katedrala, ki so jo gradili od 12. do 18. stoletja (prva v Španiji v gotskem stilu), leta 1902 pa so morali renovirati fasado, ker se je zrušil zvonik. Nadomestila naj bi ga dva zvonika ob strani, vendar sta ostala na vrhu nedokončana. V mestu je še več cerkev, samostanov in palač; ni čudno, da je mesto na seznamu svetovne dediščine. Po ozkih ulicah se mimo ene izmed Casas Colgadas ("Viseče hiše") spustimo na most Svetega Pavla, s katerega je tudi najlepši pogled na te zgradbe z lesenimi balkoni iz 14. stoletja, ki stojijo na skali kot njeno nadaljevanje. 


To so bile včasih poletne rezidence vladarske družine, danes sta tu muzej in restavracija. Prvotni most, ki je povezoval mesto s samostanom Svetega Pavla, so zgradili v 16. stoletju, sedanjega iz lesa in železa pa leta 1902 na temeljih starega 40 metrov nad strugo reke. Krasi ga veliko obešenih ključavnic, ki so jih tu pustili zaljubljenci. Samostan so spremenili v razkošen hotel, nad njim se na vzpetini dviga spomenik Svetemu Srcu Jezusovemu, za katerega so material znosili tja osli sredi dvajsetega stoletja, pod samostanom pa mi kar nekaj časa čakamo, da nas Emanuel z avtobusom najde.
Nadaljujemo našo pot mimo manjših naselij, med zelenimi travniki se kaže rdečkasta zemlja zoranih polj, za katera se sprašujemo, kaj neki bodo na njih sadili. Vinogradi, velika polja česna, nasadi mandljev in oljk - vse izgleda kot bogat patchwork iz različnih koščkov. In povsod namakajo, temperatura pa je prijetnih 22 stopinj.


Grad Belmonte restavrirajo, ob ponedeljkih je zaprt, zato si ga ogledamo le od zunaj. Zgrajen je bil v 15. stoletju v poznogotskem slogu kot zgradba z dovršenim šesterokotnim tlorisom in trikotnim dvoriščem ter je eden najbolj ohranjenih gradov v tej pokrajini. Za časa Napoleona je bil ječa, konec 19. stoletja je pripadal dominikanskemu redu, v 20. stoletju pa podmladku fašistične stranke. Od leta 2010 je muzej, ki je znan tudi po srednjeveških igrah. V začetku maja letos so tu potekali mednarodni boji v srednjeveškem stilu, večkrat pa grad služi kot kulisa za zgodovinske filme.
Zdi se nam, da nam bo za mline na veter zmanjkalo časa. Vendar ni tako: imamo sicer nekaj težav z vožnjo po mestu, da se jim dovolj približamo, potem pa se na grebenu nad naseljem pojavi deset "velikanov", ki jih je še ostalo od prvotnih več kot tridesetih. 


Trije so iz 16. stoletja in njihov pogon je popolnoma ohranjen. Kažejo se nam v topli svetlobi zahajajočega sonca in kar predstavljamo si, kako jih Don Kihot vidi kot velikane in se bori z njimi.
Vrnemo se na avtocesto, kjer na počivališču La Pausa najdemo dovolj umivalnikov, večerje pa nobene. Za take večerje se potem Vojko na koncu potovanja posebej zahvali, ker smo po njih laže spali. Ampak, kakšen bogat dan je za nami!

Video:































26. 06. 14

Španija 2014 - 18. 5. 2014

Ob pol dveh smo sto kilometrov pred francoskim mestom Marseille in izkoristimo lepo urejeno počivališče. Malo pred peto uro pa smo že v bližini španske meje in imamo samo še 245 kilometrov do našega današnjega cilja Montserrata. V Franciji imamo dobre izkušnje s postojankami ob avtocesti, tudi tu je tako: umivalnike in toplo vodo izkoristimo za jutranjo toaleto, 15 minut čez pet je in temperatura 15 stopinj. Zanimivo! Pet minut čez šesto smo že v Španiji, bolje rečeno v Kataloniji, temperatura se je spustila na 12 stopinj. Do sedaj nas na mejah nihče še povohal ni. Zunaj skoraj ravna pokrajina z nizkim drevjem, kasneje malo več hribčkov in nekaj njiv z žitom. Ob sedmih je 80 kilometrov pred Barcelono le sedem stopinj, od sinoči pa smo prevozili 900 kilometrov. Krasno je imeti dva sposobna šoferja! 


Ko se na obzorju pokaže vrsta nazobčanih gora - deset kilometrov v dolžino in pet kilometrov v širino ("montserrat" pomeni žaga) z najvišjim vrhom Sant Jeroni (1.236 metrov), je čas za zajtrk, potem pa premik nad kraj Monistrol, na eno izmed izhodišč do benediktinskega samostana. Do njega se je mogoče pripeljati po ozki cesti, z gondolsko žičnico, zobato železnico, človek pa lahko tja roma tudi peš. Možnost za žičnico je tri kilometre od našega parkirišča in odločimo se za železnico. Poteka po zgodovinskih tirih iz leta 1880. V bistvu so prvo železnico odprli leta 1892 in jo leta 1957 po resni nesreči zaprli. Novo železnico so začeli delati leta 2001 in jo odprli za promet leta 2003. Vlak vozi vsakih deset minut, vožnja traja okoli 25 minut, plačamo pa pet evrov na osebo v eno smer, ker smo skupina, posamezniki plačajo sedem evrov. Pred odhodom se poslovimo od šoferja Jožeta, ki nas je pomagal varno pripeljati do sem, zdaj pa se vrača v Slovenijo. 

Foto: Vinko Šeško.
Že z vlaka občudujemo razglede, na ploščadi pred samostanom pa se zavemo veličine tega objekta tik pod slikovitimi skalnimi vrhovi. 

 Foto: Vinko Šeško.

To je najpomembnejše katalonsko versko središče, ki je igralo in igra pomembno duhovno in kulturno vlogo v Kataloniji. Črna Marija v cerkvi je katalonska priljubljena svetnica, njen leseni kip je verjetno  iz poznega 12. stoletja, po legendi pa ga naj bi ga sem v gore umaknili že leta 718 pred Saraceni. Benediktinski menihi ga niso mogli premakniti, ko so leta 888 začeli graditi samostan, zato so ga zgradili okrog kipa. Veliko zgradb samostana je sicer iz 15. stoletja. V bogatem muzeju najdemo med drugim dela El Greca, Dalija, Picasso-ja, samostan tiska knjige že od leta 1499 in ima enega najstarejših tiskalnih strojev na svetu, ki še vedno dela. Med državljansko vojno je samostan doživel hude čase, saj je bilo ubitih 22 menihov. Za časa Franca je bilo to zatočišče znanstvenikov, umetnikov, politikov, ki so bili preganjani. Pogosto samostan smatrajo za simbol katalonskega nacionalizma: leta 1947 je preko sto tisoč ljudi prisostvovalo maši, na kateri so molili v katalonščini navkljub uradni jezikovni politiki. Leta 1970 je 300 umetnikov in akademikov s protestom v samostanu preprečilo usmrtitev 16 baskovskih aktivistov ETA. Okrog 70 menihov še danes živi pod motom "moli in delaj". Vsak Katalonec sem roma vsaj enkrat v življenju, veliko jih pride vsako leto. Mnogo jih pride Marijo kaj prosit. Pravijo, da so starši znane sopranistke Montserrat Caballe prišli s priprošnjo, da je ne bi med nosečnostjo izgubili, in so ji po rojstvu dali ime Montserrat.

Pokukamo v cerkev, za Črno Marijo je zelo dolga vrsta, 


zato se raje sprehodimo naokrog 


in si ogledamo del programa letnega srečanja folklornih skupin Katalonije. Res imamo srečo, da lahko vidimo zanimive narodne noše in plese ter prisluhnemo značilni glasbi orkestra. Pri maši ob dvanajstih poje znani deški zbor, zaradi gneče pa ostanem v cerkvi le nekaj minut. Vinko s pomočniki medtem raziskuje tudi možnosti za pohode. Od tu namreč vodijo številne pohodniške poti po prvem španskem narodnem parku, više pa se je mogoče popeljati tudi z vzpenjačo. Razdelimo se v tri skupine, 

Foto: Vinko Šeško.
šest se nas napoti po precej strmih stopnicah bliže vrhovom občudovat krasne razglede na samostan in dolino pod njim. 



Pred povratkom si privoščimo posebno vrsto malice: ajdov kruh z orehi namakamo v pravi katalonski med, ki ga je Pavla kupila na eni izmed mnogih stojnic pri samostanu. Slastno!


V dolino se vračamo peš. Pot je nekaj časa cesta, potem lepa sprehajalna pot, ki na mestih postane bolj strma in zahtevna. 



Uro in pol nas spremljajo rožmarin, trave s tremi različnimi plavimi cvetovi, zajčki, čudna rastlina z zlatim storžem ... Cvetje občudujemo tudi na oknih in terasah hiš v naselju, najbolj pa se razveselimo našega premičnega doma - avtobusa, ki nas zvesto čaka na parkirišču. Na straniščih se umijemo, kljub mrzli vodi si privoščim pranje glave in sušenje pod sušilnikom za roke. Se je treba pač znajti! Zelo nam tekne zelenjavna juha s cmočki, ki jo je mogoče hladiti z vinom ali pivom. Po želji! Potem pa počitek med nočno vožnjo naprej po Španiji - Kataloniji.

Video:







25. 06. 14

Španija 2014 - 16. in 17. 5. 2014

16. 5. 2014
Pri Vebrovih v Orešju spet vrvi od potovalne mrzlice: 



avtobus je preurejen v hotel na kolesih, shramba s hrano je do vrha polna, prtljago je treba skrbno razporediti. Kovčki, torbe, nahrbtniki, pohodne palice, zložljive mize in stoli ... Končno je vse pod streho, našli smo si ležišče in sedež, poklepetali s starimi znanci, malo spoznali nova vandrovca in ob 23.42 odhod.


Skupina zdaj naša gre na pot: živela Španija!
Naj sreča, veselje bo povsod: živela Španija!
Varno in vedno brez nezgod: Eviva Espanja!
Vandrovci spet smo vsepovsod, vandrovci povsod.

17. 5. 2014
Dvajset minut čez dve zjutraj se v Vrtojbi poslavljamo od Slovenije. Kot dobri gospodarji želimo pustiti ves svoj gnoj doma, ampak žensko stranišče je zaprto: vrata so zablokirana z omelom, zraven pa je postavljeno še vedro. Kaj hočemo - če je sila, je treba tudi na stranišče vdreti. Hitro spet nazaj na topla ležišča! Ob pol sedmih pa smo že 170 kilometrov pred našim ciljem La Spezio. Pri odcepu za Parmo nas Ljuba spomni na Toscaninija in Verdija ter na parmezan. Zdaj imamo že odprte oči in spremljamo pokrajino, ki drsi mimo nas: najprej ravnina, potem hribčki, hribi, predori, v ozadju visoki hribi z zaplatami snega. 40 kilometrov pred La Spezio se pojavijo nazobčani hribi, okrog nas pa borni gozdovi, utrjene vasice na hribih.
K sreči sta me prijateljici Barbara in Ljubica, ki sta že bili tu, dobro opremili z informacijami in po njunem nasvetu se odločimo za plovbo z ladjico ob obali mimo vasi Le Cinque Terre ("pet dežel") in povratek z vlakom. Malo pred deveto smo v pristanišču, ravno prav, da ulovimo ladjico za okoli tristo potnikov,  ki odpluje četrt čez devet. Na kavo bo treba še počakati! Za prevoz do vasi Monterosso plačamo 16 evrov po osebi in takoj začnemo uživati ob pogledu na zaliv, ki ima obliko amfiteatra in ga imenujejo tudi Zaliv pesnikov. La Spezia je s svojimi 95 tisoč prebivalci eno glavnih italijanskih vojaških in trgovskih pristanišč. Pomembna vojaška baza je postala v 19. stoletju, leta 1861 so zgradili skladišče orožja, 1870 pa sem preselili pomorski muzej iz Genove. V mestu je mogoče obiskati še več drugih muzejev in zgodovinskih znamenitosti. 


Mi kar z ladjice opazujemo vojaške ladje in marino, kmalu pa naše zanimanje vzbudi slikovito naselje Porto Venere, ki ga varujejo trije otoki, znani po podzemnih jamah. 


Ostanki srednjeveške trdnjave iz 12. stoletja, obzidje, cerkve in slikovite hiše, podobne stolpom, res enkraten pogled. Izkrcamo nekaj potnikov in dobimo nekaj novih. Takoj, ko pridemo na bolj odprto morje, nas začne kar precej gugati, vendar se valovi hitro umirijo in lahko uživamo ob pogledu na ta del Ligurijske obale med La Spezio in Genovo, ki je znan predvsem po petih vaseh, ki visijo na klifih ali se skrivajo v zalivčkih in oblikujejo svojsko in nepokvarjeno sliko pokrajine v okviru narodnega parka in so pod Unescovo zaščito. 


Ljudje so se zatekali sem, da so se lažje ubranili pred pirati. Do konca 19. stoletja so bile vasi izolirane in dosegljive le po morju in peš, leta 1860 za gradili prvi predor na železnici, ki povezuje Genovo in La Spezio, dela pa so bila končana leta 1874 in danes trasa poteka skozi 32 predorov. 


Vlaki so pogosti - običajno dvakrat na uro, čas vožnje med vasmi je nekaj minut, vozovnice niso drage. Če načrtujemo pohode, kombinirane z vlakovnim prevozom, je pametno kupiti The Cinque Terre Card, ki omogoča dostop do pohodniških poti, prevoze z nekaterimi avtobusi in neomejeno število voženj z vlakom. Prodajajo pa tudi karte brez prevozov z vlakom. 


Z ladjico se ustavimo v dveh vaseh in po dveh urah končno v zadnji Monterosso al Mare, ki ima ime verjetno po rdeči barvi zemlje ali po barvi las nekdanjega grajskega gospoda. 


Naselje je z okrog 1500 prebivalci največje, najbolj turistično in najbolj na odprtem od vseh vasi in se lahko pohvali z dvema plažama. Končno si privoščimo kavo, sprehodimo se po starem jedru z dvema cerkvama


(glavna je cerkev Janeza Krstnika iz konca 13. stoletja) in pogledujemo h kapucinskem samostanu nad nami. Danes je na ulicah še posebno živahno, ker slavijo praznik limon: vse je okrašeno v tem stilu, merijo se v dekoraciji lokalov, tekmujejo, kdo ima najtežjo limono, tu je še sejem obrtnikov, zvečer pa koncerti, na katerih je zaželjena rumena obleka. 


Tudi sicer je kraj znan po limonah. Na železniški postaji najdemo ugodno rešitev za prevoz: kupimo karto za štiri evre, ki nam šest ur omogoča vožnjo na različnih vlakih te proge. Tako izstopimo lahko v vsaki vasi in se kasneje peljemo naprej. Važno je, da karto pred odhodom vlaka na posebnem avtomatu potrdimo. Vlaki so različni, vmes je tudi enonadstropni, le redki nimajo postanka v vseh petih vaseh, vozijo pa skoraj po samih predorih, kar 32 jih je. 


Tako po nekaj minutah izstopimo v Vernazzi. Ima okrog tisoč prebivalcev, nič avtomobilov in je obkrožena s terasami vinske trte. Začetki kraja segajo že v leto 1000, značilni so srednjeveški ostanki: utrdba iz 11. stoletja in grad s stolpom iz 15. stoletja, ki so ga domiselno uporabili za lokal. 


Sprehodimo se po pristanišču in občudujemo dobro ohranjeno cerkev Svete Margerite iz 14. stoletja, ki ima temelje pod morjem. Velik pano blizu železniške postaje prikazuje katastrofo oktobra 2011, ko je vas po nalivih zalila voda in nanesla do štiri metre blata in drugega materiala. Veliko škode je bilo tudi v drugih vaseh, vendar so prebivalci stvari že dobro uredili. 
Corniglia  je ena najstarejših in najmanjših vasic v Cinque Terre, kjer živi le okoli 245 prebivalcev  in edina od petih priobalnih, ki nima dostopa do morja. Postavljena je namreč na vrhu 100 m visoke pečine.  Bolj kot ostale vasi je povezana s celino, kar lahko opazimo tudi po arhitekturi vasi – hiše so nižje in bolj podobne hišam v notranjosti. 


Z železniške postaje do nje vozi avtobus, ki ga plačate že s karto za vlak,  nam pa je bil večji izziv vzpon po 377 stopnicah (nekateri so jih našteli 382, drugi trdijo, da jih je 365), s katerih se ponuja lep razgled proti naslednji vasi - Manaroli in na morje. Pot popestrijo še likovni umetniki in glasbeniki, v užitek pa je tudi raznovrstno cvetje. Ogledamo si cerkev Svetega Petra iz 16. stoletja, si ogledujemo okoliške vinograde, razmišljamo o nadaljevanju poti peš do naslednje vasi, pa se vendar odločimo za vlak. 
V Manaroli s 453 prebivalci si privoščimo daljši postanek 

Foto: Vinko Šeško.
in sprehod na sosednji hrib, s katerega najlepše vidimo to slikovito vasico, ki se dviga čez celo severozahodno pobočje sedemdesetmetrske pečine in je obkrožena s terasastimi vinogradi. 

Manarola ima že dolgo tradicijo vinarstva. Njihovo značilno vino je sciacchetrà, belo desertno vino pozne trgatve. Ob poti je veliko grmov bugenvilij, pelargonij in drugega cvetja. 


Po skalah v zalivu plezajo trije fantje,  ki se za kratek čas celo okopajo v morju. Kraj je znan tudi po največjih osvetljenih jaslicah na svetu (dvanajst tisoč lučk), ki jih za božični čas pripravi domačin, čez leto pa pusti le nekaj figur od dvestotih. 
Zdaj pa na vlak in zadnja od petih vasi: Riomaggiore z okoli 1700 prebivalci. 


Sprehodimo se do začetka La Via dell’Amore – Poti ljubezni, romantične sprehajalne poti, vklesane v skale nad morjem, ki pa je že nekaj časa zaprta zaradi poškodb. 


Povzpnemo se po strmi ulici, potem pa spustimo v pristanišče, kjer je veliko čolnov na suhem. V slaščičarni odkrijemo slasten sladoled, meni je najboljši marelični, potem pa se še zadnjič odpravimo na vlak, prvi, ki ima precej zamude. 
Varno se pripeljemo v La Spezio, kjer dolgo časa čakamo na avtobus pred veliko železniško postajo. Ko smo končno na svojih sedežih in pogradih, šele ugotovimo, kako utrujeni smo. 


Na prvem postajališču večerjamo potico, pecivo, pivo, vino ... 

Foto: Vinko Šeško.
Skozi nešteto predorov, preko viaduktov in med hribi nas cesta vodi proti Genovi, do katere se pripeljemo okrog devetih zvečer. Potem pa počivat in sanjat ...

Video:







Pelješac, Mljet, Korčula - 12. do 15. 6. 2014

Četrtek, 12. 6. 2014
Planinsko društvo Lisca Sevnica je najavilo odhod ob desetih zvečer z avtobusne postaje. S prijateljico Tilčko računava, da se lahko vkrcava čez cesto pri prevozniku Prahu in se tam pojaviva že kmalu po pol deseti. Okrog rjavega avtobusa je že vse živo, našega belega pa še ni. Kmalu se tudi ta pojavi in hitro smo na sedežih. Na avtobusni postaji poberemo še preostale, nekaj sopotnikov pa tudi v Krškem in zadnje na Čatežu. Oči lezejo skupaj, vendar počakati je treba do meje s Hrvaško, kjer pa se ne zmenijo preveč za nas in nočejo videti niti dokumentov. Zdaj pa zavihajmo rokave in brž zadremajmo!
Petek, 13. 6. 2014
Okrog dveh zjutraj polurni postanek na počivališču Žir 201 kilometer od Zagreba proti Splitu v restavraciji Macola, ki je lepo urejena z lovskimi trofejami, strežejo celo noč, veliko je stranišč ... Imajo celo urejen prehod nad avtocesto na drugo stran. Razmigamo noge in hitimo naprej. Ob pol petih dvajsetminutni postanek na velikem parkirišču z mizami, klopmi, igriščem za otroke in posebnim sklopom stranišč. 

Foto: Vinko Šeško.
V glavnem se potniki med seboj poznamo, veliko nas je stalnih vandravcev. Zdaj pa ni več čas za dremanje: ob poti se odpirajo zelene doline s polji in sadovnjaki, vidi se, da je dovolj vode za namakanje. 


Kmalu smo v hrvaški Kaliforniji - delti Neretve z nasadi mandarin, oljk in fig. Področje je znano tudi po raznovrstnih pticah in arheološkem muzeju Narona. Takoj sklenemo, da jeseni pridemo sem obirat mandarine. 


Naš naslednji postanek je v kraju Neum - hotel Jadran. Velika restavracija, samopostrežna trgovina, dovolj stranišč - vse to je na voljo tudi le prehodnim turistom. Kapučino stane evro trideset ali deset kun, za svoje konvertibilne marke niti ne vprašajo. Pravi užitek je posedeti in gledati na morje. Tu ima namreč Bosna izhod na morje, kraj se je začel bolj razvijati po zadnji vojni. Nova cerkev s svojim zvonikom nekako ne spada sem, veliko pa je tudi novih hiš in turističnih objektov. Na mejah nas niti ne pogledajo dobro. Ob pogledu na školjčišča nas vodička opozori, da je tu mogoče dobiti tudi prstace, ki veljajo za posebno specialiteto in afrodiziak. Razen v Črni gori in Bosni jih je v Evropi prepovedano klesati iz kamna, kjer te školjke do maksimalne velikosti rastejo tudi 90 let. In že je tu Malostonski preliv z mnogimi školjčišči in otočki. Okoli Jožefovega je tu praznik školjk kamenic. Ob cesti nas spremljajo oranžni cvetovi granatnih jabolk, veliko je tudi grmov oleandra, ob hišah pa se košatijo bugenvilije. V daljavi vidimo tudi Mali Ston z obzidjem, malo kasneje pa se vozimo skozi Ston in - na polotoku Pelješac smo. To je drugi največji polotok na Hrvaškem, takoj za Istro, dolg je 65 kilometrov in širok do šest kilometrov, obsega površino 348 kvadratnih kilometrov. Zaradi trdega življenja je redko naseljen - okrog osem tisoč prebivalcev v štirih občinah. Večji kraji so Orebić, Ston, Trpanj in Janjina. V okolici Orebića so tri naselja, ki imajo po legendi zanimiv nastanek. Oče je imel tri sinove, med katere je razdelil imetje: prvemu je dal dolge kovaške klešče, po njih je ta svoje naselje imenoval Viganj; drugi je dobil nakovalo, zato njegovo naselje nosi ime Nakovana (znano pa nasadih oljk, ena je stara 320 let), najmlajši sin je dobil hišo - tako je nastalo Kučište. Na polotoku je veliko živali: muflonov, zajcev, kač, malih mungosov. Vozimo se skozi manjša naselja in se čudimo vinski trti, ki raste pri tleh v obliki grmov. V glavnem je to mali plavac, ki je zelo odporen, ne rabi škropljenja, in daje odlično močno vino dingač, manj trpko vino pa je postup. Pred petimi leti so podjetni vinarji na novo posadili 50 do 60 tisoč trt s pomočjo svetovnih sredstev. Številne vinarije vabijo k pokušnji vina in olivnega olja, ki ima zaradi podlage še posebno poln okus. Dvignemo se in potem po vijugasti cesti spuščamo proti Orebiću. Pred nami se odpre pogled na številne otoke, med njimi tudi na Korčulo in Mljet. Vozimo se skozi Orebić do naselja Kučište, kjer nas pričakujejo v hotelu Komodor, vendar šele popoldne. Na pomolu pa nas že čakata dve ladjici, ki nas okrog devetih odpeljeta proti otoku Mljetu. 


To je zelena oaza z 210 sončnimi dnevi, najbolj zelen otok v Hrvaški s petimi različnimi vrstami listavcev poleg iglavcev in mnogimi drugimi naravnimi lepotami. Ponaša se tudi z veliko mufloni, divjimi svinjami, mungosi in posebno vrsto meduze, ki živi samo tu in še na enem otoku v Grčiji. 


Dve uri se vozimo mimo Korčule in drugih manjših otokov, se sončimo in senčimo, počivamo ob šumenju valov in končno pristanemo v kraju Pomena. Pred hotelom Odisej nas čaka lokalni vodič. Zakaj Odisej? Ta naj bi doživel na povratku domov brodolom, zaneslo naj bi ga na Mljet, kjer je sedem let v jami na silo preživel z nimfo Kalipso in imel z njo dvojčka. Čeprav mu je ta obljubila večno mladost, si je zgradil ladjo in se vrnil domov. Vodnik nam pove nekaj podatkov o Narodnem parku Mljet, ki je bil proglašen leta 1960 in obsega eno tretjino otoka na zahodu (5375 hektarov). Otok je sicer dolg 37 kilometrov in povprečno tri kilometre širok ter ima površino 100,4 kvadratnih kilometrov. Obala je zelo razčlenjena in meri več kot 135 kilometrov. Najvišja točka je Veliki Grad s 514 metri nadmorske višine. Po njem je speljanih čez 40 kilometrov transverzale, načrtujejo pa še več pohodnih poti. 


Ob markacijah se vzpenjamo po lepi, delno kamniti poti med redkim drevjem na 90 metrov nad morjem. Le redki so razgledi na morje, potem pa se spuščamo proti Velikemu jezeru. 


Z zelenjem obkroženo jezero, ki je veliko 1,45 kvadratnih kilometrov in globoko do 46 metrov, ponuja krasno vodo z odtenki zelene do modre barve. Nevenka vodo tudi preizkusi in v njej zaplava, ostali pa počakamo na ladjico, ki nas zapelje na otok Svete Marije s cerkvijo in samostanom iz 12. stoletja na veliko starejših antičnih temeljih. Menihi benediktinci so nekdaj širili kulturo, pismenost, živeli pa so precej bogato in so petim domačinom dovolili rediti živino za samostan. Od tod ime vasi Govedžari. V nekdanjem samostanu je danes restavracija, kjer si privoščimo hladno pivo, ogledamo pa si tudi cerkev in obhodimo otok. 


Z ladjicami se popeljemo do Malega jezera na 0,23 kvadratnih kilometrih (največja globina 29,5 metra) in si poskušamo predstavljati, da sta obe jezeri nekdanji dolini, ki ju je zalilo morje. Med seboj sta povezani z ozkima, umetno poglobljenima kanaloma, Veliko jezero pa z odprtim morjem povezuje umeten prekop, ki so ga izkopali graditelji samostana v 12. stoletju. Plima in oseka povzročata močan pretok morske vode, ki so ga nekoč uporabljali za pogon vodnih mlinov. Čeprav je voda v Malem jezeru za tri do štiri stopinje toplejša kot na odprtem morju, je ne preizkušamo. Ob jezeru in po stopnicah skozi gozd se po štirih urah vrnemo v pristanišče, kjer nakupimo vodo in druge potrebne stvari za turo naslednji dan. Z vstopnino v narodni park, ki je sorazmerno visoka (90 kun, v sezoni pa 100 kun), smo vsaj malo doprinesli k razvoju turizma, ker sicer danes za otočane ni prave perspektive: dozidavanje hiš je otežkočeno zaradi zaščite, problem je s pitno vodo ... Nekaj po četrti uri se z ladjicama vračamo proti Orebiću, kinkamo od utrujenosti, naše prevozno sredstvo pristane še na Korčuli, kjer izkrcamo neko mladenko. Že po sedmi uri zvečer v pristanišču utrujeni čakamo na avtobusa, ki nas popeljeta do šest kilometrov oddaljenega hotela. Ker nas je skoraj sto, nastane nekaj gneče pri delitvi ključev, končno pa se le napotimo po neskončno dolgih hodnikih do naših sob. Te so skromne, imajo pa najpotrebnejše: dovolj tople vode (še celo malo preveč, ko se ta razlije po tleh v kopalnici), dovolj udobne postelje z umetelno preganjeno posteljnino in brisačami in lep pogled v park s cvetočimi oleandri. Topla prha res prija, večerja nekaj pred deveto pa tudi, čeprav se spet gnetemo v vrsti za juho in solato. Malo točeno pivo na šanku je čudno poceni - devet kun in naslednji večer ga že zmanjka, nas pa tudi kmalu zmanjka: naspati se moramo za dve noči. Petek in trinajstega - za nas srečen dan, bogat vtisov.
Sobota, 14. 6. 2014
Včeraj sem med hojo bolj nerodno stopila in se premočno oprla na desno nogo. Danes to čutim in si ne upam na najvišji vrh na polotoku Pelješac. To je Sveti Ilija z višino 961 metrov, ki ga domačini imenujejo tudi Zmijsko brdo. Mislim tudi, da bi se zaradi napovedane vročine morali podati na pot že takoj ob svitu. Kasneje se izkaže, da vročina ni bila tako huda, popoldne je vrh zajela megla in pohodnike je zmočil dež. 


S prijateljico uživava v dolini: po zajtrku se počasi odpraviva peš proti Orebiću, uživava na terasi hotela Orsan ob kavici, potem pa se napotiva po kamniti stezi proti gotsko-renesančnemu frančiškanskemu samostanu iz 15. stoletja. 


Kar dobro se nadihava, zato pa sva poplačani s krasnimi razgledi na naselja pod nama, morje in otoke. Za 20 kun vstopnine si ogledava gotsko cerkev Gospe od Karmena in bogat muzej z umetniškimi slikami, ki prikazujejo zgodovino kraja in pomembnih ljudi. Zelo zanimivi so tudi stari zemljevidi in makete ladij. Ob cerkvi in samostanu je veliko pokopališče z ogromnimi bogatimi grobnicami. Nekatere so še brez imen ali samo s priimkom družine: marsikdo si verjetno želi rezervirati poslednje bivališče na tem prestižnem kraju z lepim razgledom. Proti Orebiću se odpraviva kar po cesti, čeprav se nama ponuja tudi pešpot. Na ovinku odkrijeva še plezalno steno, skalno pobočje pa je okrašeno s cvetočimi grmi oleandra. Med samostanom in mestom je tudi zaščiteno področje rastišča cipres "Pod Gospu". Mesto ima okrog dva tisoč prebivalcev in je bilo včasih pomembno pristanišče, od 14. do 19. stoletja je bil tu sedež kneza, ki je sodil pod upravo Dubrovniške republike. Prvotno se je naselje imenovalo Trstenica, v 16. stoletju pa je dobilo današnje ime po družini pomembnih pomorščakov. Med najinim spustom v mesto se pooblači in padejo prve dežne kaplje. Kot naročena v pristanišču že čaka ladjica za prevoz na Korčulo in ob dvanajstih krenemo na pot. 15 kun plačava za 15 minut vožnje, lepo pod streho na suhem prevedriva in pomalicava ter sva ob izkrcanju spet v popolni formi. 


Za tako lepo staro mesto je tudi treba biti: vsak kotiček je vreden ogleda, naj bo to obzidje, obrambni stolpi, mogočni glavni vhod v mesto, katedrala Svetega Marka, manjše cerkvice, domnevna rojstna hiša Marca Pola. 



Zasnova mesta temelji na statutu iz 13. stoletja, najlepše zgradbe pa so v gotsko-renesančnem stilu 15. in 16. stoletja. Sprehodiva se po ozkih ulicah, ki je vsaka zase nekaj posebnega, skupaj pa tvorijo izjemen sistem ohlajevanja in obrambe proti močnemu vetru v obliki ribje kosti: proti severu so ravne, da vanje prodre hladen zrak, proti jugu zavite, da ta zrak zadržijo. Za deset kun naju spustijo v katedralo, ki je prava mojstrovina v glavnem italijanskih mojstrov, grajena od 14. do 16. stoletja. Med slikami na oltarjih je delo Tintoretta, med kipi tudi Meštrovićevi. Med ogledi srečava druge iz skupine, ki so se pripeljali od hotela z majhno ladjico, ki jo je gotovo zelo premetavalo na povratku, ko je veter dvigoval visoke valove. Midve se vetru in kasneje dežju ognemo s postankom za pivo (15 kun) in kavo (12 kun). Kljub temu pa naju dež malo namoči ob vkrcavanju. 



V Orebiću pa spet sonce, ki ga izkoristiva za sprehod ob obali, kjer srečava naše pohodnike z vrha, malicava pri cerkvi in se počasi vračava proti hotelu. Svoj pohod zaključiva ob petih popoldne in do večerje ob sedmih imava še dovolj časa za počitek. Po večerji je še nekaj energije za sprehod po kampu lepo urejenih hišic in urejanje vtisov tega dneva.
Nedelja, 15. 6. 2014

Po zajtrku še poslovilni sprehod okrog hotela in po kampu, zadnja kavica, ko nama sunek vetra odnese z mize bankovec za deset kun. Mrzlično ga iščeva okrog mize in pod stoli, nazadnje pa najdeva za vogalom daleč proč. Ob devetih smo že v avtobusih in začne se povratek domov ob travarici in dalmatinskih pesmih. Med manjšimi naselji, veliko vinogradi in vinarijami, vzponi in spusti se pripeljemo v Ston, kjer je bila naselbina že v rimskih časih. 


Tu si najprej ogledamo soline, ki so še vedno take, kot v 14. stoletju, le tire in vozičke so dodali. Cerkvica za njimi je bila včasih na otočku v zalivu. Skupaj je 53 bazenov, devet za pobiranje soli, drugi za izparevanje vode, ki traja 30 do 40 dni. Bazeni imajo imena svetnikov, eden nosi ime Mundo, kar je španski izraz za svet. Letno poberejo od avgusta do oktobra 1000 do 1500 ton soli, če je slabo leto, soli ni niti za posolit jajce. Letos zaenkrat slabo kaže, ker je preveč dežja. V 16. stoletju so jo pobrali tudi do 6 tisoč ton in s tem plačali ves davek. Za to težko delo so aktivirali vse prebivalce, danes pa vabijo prostovoljce na poletne kampe. Ti delajo od šestih do največ enih popoldne, potem pa imajo prosto. Plačano imajo hrano, prenočišče, ekskurzije, vstopnice za kulturne prireditve, ki jih v mestu ne manjka, ob zaključku dela dobijo tudi nekaj soli. Včasih je bila sol zelo dragocena: za kilogram soli je bilo treba dati kilogram zlata. Danes je cena soli evro in pol, solnega cveta pa 150 evrov za kilogram. Sol je bela zaradi čistega morja, izparevajo jo na posebni asfaltni podlagi, ki bi jo radi obnovili. V solinah imajo tudi muzej v ustanavljanju, del njega je skladišče soli z razstavljenimi umetniškim slikami po stenah in projekcijo o solinah na kup soli, po raztreseni soli tudi hodiš. Dobra zamisel, ki pa tehnično ni najbolje izvedena in primerna samo za manjše skupine. 


Ston je znan tudi po školjkah kamenicah, najbolj pa po kamnitem obzidju, ki je s 5,5 kilometri najdaljše v Evropi in drugo na svetu - takoj za Kitajskim zidom. Obrambni sistem, ki povezuje Ston in Mali Ston, so Dubrovčani gradili od 1333 do 1503, včasih je zajemal tudi soline, za časa Avstroogrske pa so ta del podrli. V 17. stoletju je obzidje prizadel potres, tudi potresi 20. stoletja mu niso prizanesli, obe svetovni vojni pa ga nista poškodovali. Sicer nimamo veliko časa, vendar nekateri iz skupine plačamo 40 kun ter obhodimo obzidje okrog Stona, ki je restavrirano, in dobimo vtis o njegovi veličini. Na sprehod do Malega Stona pa kdaj drugič. Mesto Ston je bilo kot drugo v Evropi zgrajeno po načrtih: po dve ulici vzdolžno in povprek, kapitanova hiša je v ulici, ki je najbližja morju.  V mestu je živelo veliko Srbov, ki so se po zadnji vojni izselili, zato je veliko hiš praznih. V okolici je ohranjen Napoleonov put - danes je to sprehajalna pot.


Vračamo se v naselje Ponikve na obisk vinarije Miloš. Podjetni petdesetletnik je študiral agronomijo, med študijem delal in vsako leto z zaslužkom dokupil 300 do 400 trt. Veliko je potoval, tudi v Kalifornijo, kamor danes proda deset procentov pridelka. To se zdi tako, kot bi v Saharo izvažal pesek. Na 15 hektarih vinogradov trte mali plavac z dvema sinovoma prideluje vino na klasičen način. V hrastovih sodih hrani črno vino, po novem prideluje tudi roze in vino iz posušenega grozdja. To so izbrani izdelki v majhnih količinah. Za svoje življenjsko vztrajno delo je dobil hrvaško in evropsko priznanje. Z zanimanjem prisluhnemo njegovi razlagi in se sprehodimo po kleti, potem pa v lepo urejenem prostoru, katerega ena stena je živa skala, poskusimo dve vrsti vina in olivno olje. Ob tem ne pozabimo na zdravljico: "Kol'kor kapljic, tol'ko let...". Prostore krasijo fotokopije zapisov o vinariji in pridelkih ter umetniške fotografije, katerih avtor je Miloš sam.
Zdaj pa je res treba domov! 


Postanek v Neumu malo po tretji uri, na poti nas večkrat osveži dež - pa saj ima avtobus streho. Nešteti predori, še postanka na dveh postajališčih, 


dan se poslavlja z prelepim sončnim zahodom, mi pa se dokončno poslovimo kmalu po enajsti uri zvečer. Polni vtisov in z mislijo na novo potovanje ...

Več posnetkov - prvi del
Več posnetkov - drugi del
Video:



Video Vinka Šeška: