Za ta teden smo člani in članice Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica objavili počitnice. Ampak Velika planina kliče! Zato se štirje odpravimo skozi Celje, Mozirje, Gornji Grad, preko prelaza Črnivec (nadmorska višina 902 metra), na Kranjski Rak in
do parkirišča Za Ušivcem. Prej pa se ustavimo še v Zmajevi votlini v kraju Nizka blizu Rečice ob Savinji na jutranjo kavo.
Lepo parkiramo ob kupčku snega in se odpravimo na pot,
ki je na začetku precej kamnita, potem pa prelevi v udobno pot po gozdu, seveda se ves čas vzpenja. Dobrodošlico nam želijo beli cvetovi črnega teloha, ki ima ime menda po črnih koreninah. Kmalu z bližnjice stopimo na peščeno cesto,
levo od nas pa nas že čaka pobočje, pokrito s cvetjem. Največ je teloha, ki pa je tu že rožnate barve. Veter začne zavijati okrog nas, nosi megle in oblake, odstira in zastira poglede. Od časa do časa se prikaže celo sonce.
Občudujemo slikovite smreke, mogočne osamelce, fotogenične štore, jezerca ... Veliko je tudi mravljišč in ob njih skoraj obvezno šopek navadnega volčina.
Telohu delajo družbo žafrani, katerih nežne cvetove pa je verjetno pomečkal zadnji sneg. Svoj prostor pod soncem išče tudi morska čebulica z neverjetno svežo modro barvo. Tu in tam nas razveseli skupina trobentic, na bolj mokri podlagi kakšna kronica (pomladanski veliki zvonček), na suhem rastišču pa pomladanska resa. Oziramo se nazaj, kjer se včasih pokažejo Kranjska reber, Lepenatka in Rogatec, desno pa prihajamo do prvih stanov.
Od enega prijetno diši po dimu, ki se vije iz dimnika, v čast praznikoma pa plapola tudi slovenska zastava v družbi tiste od Evropske unije.
Na levi pod nami se razprostira Gojška planina, preko poti in v hrib pa hiti planinski ali črni močerad, kar gotovo pomeni napoved dežja. Nadaljujemo pot na Malo planino, mimo Jarškega doma in
pravega bogastva rese do Domžalskega doma. Ugotovimo, da je odprt, vendar se odločimo, da ga obiščemo šele na povratku. Če smo do sedaj kar dobro videli pot in bližnjo okolico, občasno pa so se odprli tudi razgledi, stopamo zdaj v kraljestvo megle. Pridno se držimo poti,
v kotanjah občudujemo skupine kronic, nekaj je tudi žafrana, kaj več pa ni videti. Iz megle se prikaže trojica, ki se vrača, ker se boji izgubiti, mi pa bi šli še malo naprej.
Čisto ob poti rastejo tudi beli žafrani, trava ob njih je polna biserne rose, skale pa krasi drobno rumeno cvetje. Megla se toliko razredči, da zagledamo kapelico Marije Snežne in krenemo k njej. Spustimo se še k jezercu pod njo, potem pa poiščemo zavetje pri enem od stanov v bližini. Treba je potolažiti naše želodce, ki se že nestrpno oglašajo.
Ko ravno govorim, da je ta dan kot v filmu: zdaj vidiš prizor, pa ga že ni več, se obrnem in zazrem v Kamniške, ki se pokažejo v okviru megle. Zgrabimo fotoaparate in fotografiramo: v glavnem spet meglo.
Foto: Vinko Šeško.
Vsaj bližnjo okolico zdaj dobro vidimo.
Ampak toliko se je megla tudi umaknila, da od kapelice vidimo naselje stanov na Veliki planini, pa tudi nazaj do Domžalskega doma nam nese pogled. Vmes je še veliko zaplat snega, na hribu pri domu pa veliko žafrana, med njimi tudi nekaj rumenega, skoraj oranžnega.
V domu se nam prileže dišeč čaj, še bolj pa zavitek iz borovnic in skute. Za prste obliznit! Na smeh nam gre pred vrati stranišč, ki imajo čisto posebno oznako.
Vračamo se po isti poti in kar pospešimo korak, saj veter prinaša nove oblake, ki nas blagoslovijo z nekaj posameznimi kapljicami.
Le stežka se poslavljamo od lepot cvetja, ampak vreme se res kisa. Kmalu pod prelazom Črnivec nas začnejo spremljati travniki z regratovimi cvetovi, pa potem še naprej po Savinjski dolini. Kot regratova polja so.
Gotovo to niso kvalitetni travniki z raznovrstnim rastlinjem, za ljudi, željne toplih pomladanskih barv, pa so na pogled res lepi.
Še okusna kavica v Mozirju in kozarček za slovo pri Anici in Vinku ter ugotovitev: včasih se splača tvegati, kljub neugodni vremenski napovedi, da doživiš svojsko, "filmsko razgibano" Veliko planino.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar