22. 05. 15

Sežana - 21. 5. 2015

Z dežniki, vetrovkami in s pričakovanjem deževnega dneva se sevniški upokojenci zbiramo na avtobusni postaji. Zaenkrat sicer ne dežuje, ampak ... Vsega skupaj nas je menda za dva avtobusa, čez 80. Kasneje ugotovimo, da nas je le okoli 60, ker so nekateri zboleli ali se zbali slabega vremena. Kar resen problem za organizatorje! Sevničani smo skupaj s članicami in člani Društva upokojencev, ki prihajajo iz Loke in Boštanja, in direktno mimo Trebnjega in Ljubljane se pripeljemo na Lom. Privoščimo si kar daljši postanek, da nas dohiti tudi drugi avtobus, ki je pobiral potnike in potnice po vaseh. 



Obe vozili sta pravi lepotici - Setri in oba šoferja podjetja Avtobusni prevozi Weber naša stara znanca. Po poti začne rositi, pred Sežano pa veter začne razganjati oblake. Cel dan dobro opravlja svojo nalogo, saj kmalu posije tudi sonce. 




V Gostilni pri Dragici nas že čaka zgodnje kosilo: jota za juho (že ta bi bila s pecivom dovolj), potem pa še dve vrsti mesa, pražen krompir, mešana solata in sladica. Kar pošteno se moramo potruditi, da ne razžalimo kuharic. Oba šoferja pa imata obilo težav s parkiranjem in iskanjem možnosti, kako nas peljati do bolnišnice. Na koncu manjši avtobus opravi vožnji za obe skupini.




Naša skupina si najprej ogleda Bolnišnico Sežana, kjer nas prijazno sprejmeta direktorica in glavna sestra. Stavbo so zgradili Italijani med obema vojnama, pred kratkim pa je bila v celoti obnovljena. Njene hodnike krasijo umetniška dela, ki predvsem prikazujejo lepote Krasa. Posebnost pa je jama, ki so jo izkopali vojaški ujetniki med drugo svetovno vojno in jo danes uporabljajo za rehabilitacijo pljučnih bolnikov. Po ogledu predstavitvenega filma in dobrodošlici s kavico, sokovi, vodo in pecivom se sprehodimo po tej podzemni jami in parku. Občudujemo ustanovo in okolje, obenem pa si po tihem želimo, da ne bi bilo nikoli treba priti sem na zdravljenje.




Zapeljemo se nazaj v središče mesta na ogled Botaničnega vrta (parka). Ogled filma se začne s lepotami Krasa, spoznamo zgodovino vrta in značilne rastlinske vrste. 
Wikipedia navaja: "S parkom upravlja Komunalno stanovanjsko podjetje d. d. Sežana. Rojstvo parka sega v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramangà iz Trsta v Sežani kupila posest in na njej zgradila vilo Mirasasso (v slov. občudovalec kamna). Prvi lastnik parka je bil Giovanni Scaramangà di Hiccolò Cavaliere, ki ga je med plemstvo povzdignil avstrijski cesar. Za njim je park podedovala njegova hči Mirto, po letu 1927 pa njen sin Giovanni. Giovanni, ki se je ukvarjal z gospodarstvom in politiko, predvsem pa je veljal za velikega zbiratelja zgodovinskih spominov Trsta, je še v svoji oporoki namenil skromen delež sredstev za sežanski park in Sežance. Med drugo svetovno vojno naj bi s svojim vplivom in zvezami obvaroval Sežano in okolico pred nemškim požigom. Družina Scaramangà je s parkom gospodarila vse do nacionalizacije v letu 1948. Takrat so park dali v upravljanje Kmetijsko - pridelovalni zadrugi in ga odprli za javnost. V letu 1950 je takratno Ministrstvo za znanost in kulturo izdalo odločbo o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka. Leta 1957 je lastnik parka postala občina Sežana. 
Park se danes razprostira na površini enega hektarja. Prvotno je meril 1 ha in pol, a ga je leta 1949 izgradnja železniške proge Sežana - Nova Gorica razdelila in zmanjšala. Družina Scaramangà je park uredila v drugi polovici 19. stoletja. Nastajal je postopoma, z skrbnim in vztrajnim zasajanjem sadik in semen, ki so jih mornarji na ladjah družine Scaramangà prinašali iz vseh koncev sveta. Podoba in sestava parka sta se v času in prostoru spreminjala. Najstarejši in najbolj slikovit je vhodni del parka do steklenjaka - palmarija. Iz ploščadi pred vilo so po centralni osi uredili geometrijsko oblikovan park, poln renesančnih prvin. Obiskovalci lahko vidijo stezice, rondoje, ribnik, pergole, skupine eksotičnih dreves. Ta del je bil zasajen z grmovnicami in drevesi iz subtropskih krajev in Sredozemlja. Večina jih še vedno raste. V letu 1890 so dogradili rastlinjak, ki je pomanjšana verzija schönbrunskega rastlinjaka z Dunaja. Uporabljali so ga prezimovanje eksotičnih in na zmrzal ali burjo občutljivih rastlin, ki pa so bile med letom razporejene po vrtu. To nalogo opravlja še danes. Drugi, večji del parka je bil bolj prosto urejen. Med drevesi so uredili gosto mrežo poti, ki vodijo do pergol in zanimivih pogledov. Posest se je iz parka nadaljevala tudi v sadovnjak s sadnim drevjem iz juga Italije, v vinograd grškega in borgognjeskega grozdja. V tem delu je bila urejena tudi umetna jama, nad katero se je dvigal eden od treh razglednih stolpov. Umetno jamo in razgledne stolpe, pa tudi nekaj eksotičnih dreves so pri gradnji železnice uničili. Leta 1954 so park obogatili z novimi redkimi rastlinskimi vrstami, ki so jih prinašali iz Dunaja, San Rema in Brionov. Uredili so tudi manjšo drevesnico, kjer so gojili eksotične rastline za obnovo v vrtu, pa tudi za prodajo. Drevesnico so v 70-tih letih 20. stoletja opustili, nekatere »pozabljene« sadike pa so zrasle v drevesa. Tako včasih rečejo, da sta sežanski botanični park oblikovala človek, pa tudi narava. Prvi znani glavni poklicni vrtnar je bil Viktor Škamperle, ki ga je pozneje zamenjal Franc Vrtovec, ki se je šolal v vrtnarski šoli na Dunaju. Franc Vrtovec je večkrat sodeloval tudi pri urejanju parka na Brionih.



Rastlinska zbirka vsebuje 198 lesnatih vrst in več 100 različnih vrst eksotičnih lončnic, kar botanični park uvršča med povprečno velike dendrološke zbirke v Sloveniji. V parku so zastopane lesnate rastline iz različnih koncev sveta, ki jih v notranjosti Slovenije redkeje srečamo. Med najlepšimi in najvrednejšimi drevesi v parku so sinja libanonska cedra (Cedrus Libani »Glauca«), sinja atlaška cedra (Cedrus Atlantica »Glauca«), Bornmullerjeva jelka (Abies bornmuelleriana), velecvetna magnolija (Magnolia grandiflora), bela murva (Morus alba). Pred steklenjakom so po avstrijskem vzoru urejeni pušpanovi rondoji; tu raste balearski pušpan, ki izhaja iz južne Španije in Balearov ter v tem delu Evrope predstavlja pravo redkost.
V spodnjem, prosto urejenem delu parka najdemo skupine eksotičnih dreves, javorjev drevored in nasad ceder, cipres in pacipres, tis v grmičasti in drevesni obliki, pa tudi nenačrtno oblikovan nasad samoniklega drevja in grmovja."



Vodi nas strokovnjakinja, ki je prava enciklopedija, kar se tiče rastlinja v parku. Opozarja nas na posebnosti, iz rokava stresa podatke o rasti in uporabi rastlin, daje nasvete ... 




Kar žal nam je, da se moramo posloviti od tega bogastva dreves, grmov, cvetja.
Že hitimo v Grahovo Brdo, manjšo vas v okolici Sežane. 



Tu se ustavimo na Kmetiji Mahnič (Pr' Šuščevih), ki ima zelo lepo urejena poslopja okrog dvorišča, blizu pa sta tudi vinograd in rastlinjak za lončnice. Na lesenih krožnikih je pisana zbirka pršuta, salame in pancete; družbo pa jim dela sirček z okusom česna v olivnem olju. Ne manjka tudi kislih kumaric in oliv, zraven pa odlična ajdov in beli kruh. In seveda .... teran! Dobro se podpremo, potem pa prisluhnemo kar dvema harmonikarjema: domačin razteguje frajtonarico za ples, naš harmonikar pa kasneje klavirko, ob zvokih katere tudi zapojemo.
Vsega lepega je enkrat konec in že smo na poti proti domu. Pri Razdrtem se nad Nanosom kopičijo oblaki, padejo posamezne kaplje, ob postanku na postajališču Sap pa začne deževati in ne preneha do doma. Pa smo le rabili dežnike. Kako pa se je za tako lepo vreme čez dan uspelo dogovoriti organizatorjem, vedo samo oni!

Video:







Ni komentarjev: